Osrednje sporočilo Biblije se imenuje ''evangelij'', kar pomeni ''dobra novica''. V bistvu pravi naslednje: Bog je dober in pravičen. On nas je ustvaril, in zato smo njegova last. Toda mi smo se mu uprli (ta upor se imenuje ''greh'') in si zato nakopali obsodbo. Bog je določil, da je kazen za greh smrt, toda ceno za našo rešitev je s smrtjo na križu plačal Božji Sin, Jezus Kristus. Zakaj? Ker nas ima tako rad. Vstal je od mrtvih in lahko vsakogar, ki hoče sprejeti Njegovo rešitev, spreminja v boljšega človeka. Ob času, ki ga je določil Bog, bo Jezus prišel iskat svoje sledilce, da jih odpelje v čudovito večno življenje.
To sporočilo mnogi težko sprejmejo. Oglejmo si nekaj značilnih zadržkov in odgovorov.
1) Boga ni, Biblija je pravljica za slabiče.
Že na tej spletni strani je predstavljenih dovolj argumentov za trditev, da nas je ustvaril Bog, da nismo plod evolucije in da Bibliji lahko verjamemo. Argumentov za to je seveda še več, predlagam npr. obisk strani creation.com.
2) Mrtvi ne vstajajo iz grobov, torej Jezusovo vstajenje ne more biti resnično.
Mnogi so to trditev skušali dokazati na različne načine – in nazadnje zaradi pristnosti in neovrgljivosti dokazov za Jezusovo vstajenje postali kristjani. Nekaj dokazov je predstavljenih tudi na tej strani. Ljudi, ki zaradi svojih ideoloških predsodkov že vnaprej vedo, do kakšnih zaključkov ''morajo'' priti ne glede na vse, pa ne bi prepričalo niti desetkrat toliko dokazov.
3) Ne potrebujem nekakšne Božje rešitve. Sem dober in pošten.
Da bi bil nekdo lahko ''dober'' in ''pošten'', mora obstajati Bog, ki določa, kaj je dobro in pošteno. V evolucijski zgodbi ni nobene osnove za moralo.
Kakorkoli, Božjega standarda ''dobrega in poštenega'' ne dosega nihče izmed nas. Preberite si originalnih deset zapovedi (2. Mojzesova 20) in kaj vse pomenijo v praksi (Matej 5 do vključno 7), pa boste videli, da ima Biblija prav, ko pravi: ''Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu.'' (Rimljanom 3,23.24) Skratka: vsi imamo težavo in vsem je ponujena rešitev.
4) Toda grešila sta Adam in Eva, ne jaz; ne morem biti kriv za nekaj, česar nisem naredil.
Ko je Adam grešil, je to storil kot predstavnik vsega človeštva. Živimo v individualistični družbi, toda še vedno imamo koncept, da vladajoči v določenih rečeh predstavljajo vse posameznike. Na primer ko voditelji države napovedo vojno drugi državi, so državljani obeh držav v vojni, četudi nikoli dotlej niso imeli neposrednega opravka z zadevo in četudi se ne strinjajo z razglasitvijo vojne. Odločitev velja za vse. V zgodovini se je v dolgotrajnih vojnah precej državljanov rodilo v vojnih razmerah, torej so bili formalno v vojni od svojega rojstva in povrh glede spora, v katerega absolutno niso mogli biti vpleteni.
Vendar pa vse skupaj ni samo nekakšen Božje – človeški birokratski (formalno-pravni) zaplet, katerega ''postranska škoda'' smo mi, ki živimo tisoče let po samem začetku spora. Že res, da nas ni bilo v Edenu, toda vsak od nas dejavno sodeluje v omenjeni vojni – in to na strani, ki nasprotuje Bogu. Vsak od nas greši v mislih, besedah in dejanjih, in sicer prostovoljno. Je že res, da smo zaradi svojega človeškega vira nagnjeni h grehu (tj. globoko v bistvu nam je ljubše to, kar Bog prepoveduje), a v resnici je Bog poskrbel, da nas nihče ne more prisiliti v prestopek. Ni nam treba grešiti, če tega nočemo; težava je, da hočemo - torej smo krivi. Za obsodbo greha pa na Božjem sodišču zadošča že ''malenkost'', npr. že grešna misel… Skratka, s svojim življenjem smo v svoji osnovi že od samega začetka aktivni nasprotniki Boga in kot taki bi si zaslužili kazen. Še dobro, da se nas je Bog usmilil in nam priskrbel rešitev.