Debata med stvarjenjem in evolucijo se odvija na odprti sceni znanosti. Zanimivo je, da se je sodobna znanost rodila med zahodnimi civilizacijami na osnovi predpostavke, da obstaja Bog, ki je ustvaril urejeno vesolje na temelju predvidljivih zakonov in principov, kar je vzbudilo raziskovanja, da bi razumeli, kako vesolje deluje. Z branjem biblijskih besedil kot razumljivega zgodovinskega poročila Božanske Previdnosti so filozofi in teologi položili okvir ter logično strukturo sodobne znanosti. Znotraj tega filozofskega okvirja je sodobna znanost cvetela v zahodnih kulturah, medtem ko je bila brez moči v drugih.[1] Kako ironično, da se zdaj 'znanost' uporablja kot orožje proti krščanstvu, ki jo je rodilo. Seveda operativna znanost, ki temelji na ponovljivih eksperimentih, ki jih je možno opazovati – in ki je odgovorna za današnji osupljivi tehnološki napredek – ni in nikoli ne bo v konfliktu z resničnim poročilom zgodovine vesolja, kot je zapisano v Bibliji. Le historična znanost, ki skuša rekonstruirati zgodovino na osnovi sodobnega človeškega mita o nastanku (evolucija), je tista, ki povzroča konflikt z biblijskim poročilom zgodovine, ki se nahaja v Genezi.
Ko družba sprejme evolucionistično paradigmo in zavrne Boga Stvarnika vesolja ter svoje korenine požene globoko v ateistično prst, so sadovi tragično predvidljivi. ''Pravičnost dviguje narod'', pravi Biblija v Pregovorih 14,34, ''toda greh je sramota za vsakogar.'' Na odprti sceni se narodov značaj nesporno odraža v njegovih zakonih. Toda na čem temeljijo zakoni naroda? Zakonodajalec je bodisi Bog bodisi človek. In če Bog ne obstaja, potem je človek dokončna avtoriteta.
Pravni sistemi zahodnih narodov so bili ustanovljeni na judo-krščanskih principih, danih v Zakonu (prvih pet knjig Biblije), ki ga je Bog dal Izraelu, da bi jih ločil od ostalih narodov, da bi bili kraljestvo duhovnikov in blagoslov vsem narodom. K Zakonu spada priznanje Boga, svetost oz. nedotakljivost življenja in upoštevanje ostalih. Ta načela je Jezus povzel v zapovedi, naj ljubimo Boga in svojega bližnjega kakor sebe (Mt 22,37–40). Toda zavračanje Boga se čedalje močneje odraža v liberalizaciji zakonov zahodnih narodov. Evolucijska paradigma spodkopava esencialno vrednost človeškega življenja, češ, saj smo vsi le posledica kozmičnega naključja, in tako vedno brsteči zakoni legaliziranja splava, evtanazije, prostitucije in podobni vse bolj razvrednotijo človeštvo. Krščanstvo pa razglaša svetost življenja na temelju razodetja, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi (Geneza 1,26–27). Tragično je, da se ta nedotakljivost množično krši z ostudnim prakticiranjem splava – ubijanjem nerojenih otročičkov.
Evolucijsko teorijo so mnogo let poučevali z roko v roki z idejo, da človeški zarodek v prvih nekaj mesecih svojega razvoja v maternici gre skozi (ali rekapitulira) različne evolucijske stopnje, kot je to, da ima ribje škrge, opičji rep ipd. Ta ideja ni bila zgolj predstavljena generacijam študentov biologije/medicine kot dejstvo, pač pa se tudi že dolgo uporablja za prepričljivo opravičevanje splava. Zagovorniki splava pogosto trdijo, da je nerojeni otrok, ki se ga ubije, še vedno na stopnji ribe ali opice in še ni postal človeško bitje.
Ta ideja se imenuje embrionalna rekapitulacija in jo je energično razlagal Ernst Haeckel od konca 1860-ih, da je promoviral Darwinovo teorijo evolucije v Nemčiji, čeprav Haeckel ni imel legitimnega dokaza, ki bi podpiral njegove poglede. Še več, Haecklove risbe so bile sleparija.[2] Večina informiranih evolucionistov zadnjih 70 let je ugotovila, da je teorija rekapitulacije napačna. Kljub temu pa se ideja rekapitulacije v številnih knjigah še vedno promovira kot dokaz za teorijo evolucije – kar prispeva k nadaljevanju tragičnega ubijanja številnih otročičkov. Avtorja tega poglavja sta nedavno srečala mladeniča, ki je priča tega, da so učbeniki biologije v šoli učili, da ontogenija rekapitulira filogenijo, in to na osnovi Haecklovih sleparskih risb. Mladeničev prijatelj je ob opazovanju risb pripomnil: ''Torej je splav ok''! Takoj je bila narejena povezava med Haecklovo evolucionistično lažjo in moralno sprejemljivostjo ubijanja nerojenih otrok. Sodnik Harry Blackmun je sprejel Haecklove zarodke v procesu Roe proti Wade in tako razglasil, da fetus ni državljan ter sprostil val splavov po vsem zahodnem svetu.
Na drugem koncu starostne lestvice je vprašanje evtanazije (namerno ubijanje človeškega bitja, pogosto, toda ne vedno, 'iz usmiljenja'). Tega ne smemo zamenjati z ostalimi težkimi etičnimi odločitvami, kakršna je vprašanje, ali naj izklopimo opremo, s katero se vzdržuje življenje možgansko mrtvega pacienta. Evtanazija pomeni namerno prekinitev življenja pred siceršnjim koncem življenja. Pri drugem pa gre za to, da dopustimo, da se stvari odvijejo po naravni poti. Kot pravi Matthew Piercy:
Evolucija je odigrala glavno vlogo pri tlakovanju poti za sprejemanje evtanazije. Evolucija reducira ljudi na stopnjo živali, zaradi česar je ubiti človeka prav toliko sprejemljivo, kot ubiti psa.[3]
Kadarkoli se življenje smatra za nevredno življenja, bodisi zaradi nezmožnosti ali starosti ali neprimernosti (kot pogosto velja pri splavih), se odprejo vrata za kršitev svetosti življenja, ki ga je dal Bog. Nobena oseba nima pravice končati življenja drugega človeškega bitja ali, kar se tega tiče, celo svojega lastnega.
Toda v evolucijskem scenariju smo bitja brez namena, ki bodo preprosto prenehala obstajati, ko se življenje konča, kar se v končni fazi zanesljivo mora zgoditi. Zakaj torej ne vsega kar končati, ko postane naporno? Tovrstna premišljevanja so opustošila misli mnogih ljudi, zlasti mladih. Pomanjkanje samozavesti je neposredna in logična posledica vere v evolucijsko zgodbo o izvoru.
Toda zakaj se boriti proti kreacionistom? Evolucija bo marširala dalje neodvisno od tega! Toda teisti so nagnjeni k temu, da imajo v povprečju več otrok kot ateisti/evolucionisti.[4] In njihovi otroci pogosto veliko dosežejo, saj odraščajo pod ljubečo skrbjo staršev s stabilnimi zakonskimi zvezami in kjer se velika vrednost daje resnici, resnicoljubnosti in izobrazbi. Če imajo teisti več otrok kot ateisti, potem evolucija kot filozofija pusti na cedilu svoje lastne privržence – ni 'evolucijsko stabilna strategija'! Sodeč po evolucionističnih okvirih preživetja najsposobnejših so zmagovalci teisti. Kreacionisti zmagajo, sodeč po merilih evolucionistov! Toda skrenili smo s teme …
Če je religija v splošnem evolucijski mem (ideja ali koncept, ki prežame družbo), kot zagovarja Richard Dawkins, je zelo uspešna, in kako drugače naj bo evolucija presojana, če ne po svojih lastnih definicijah evolucijskega uspeha? In ker ni mogoče uporabiti nobene presoje vrednosti (ker ni dokončnega Vira vrednot), ni nobenega razumnega razloga, da bi jim bilo mar, kot je bilo že rečeno. Prav tako ni nobenega pametnega razloga, da se skuša onemogočati kristjane ali kreacioniste (ali kake druge teiste) v javni sferi.
Toda neizogibno je, da so sadovi družbe proizvod korenskih prepričanj, kar kažejo tragični primeri v naslednji točki.
[1] Sarfati, J., The biblical roots of modern science, 29 September 2009; creation.com/roots.
[2] Grigg, R., Fraud rediscovered, Creation 20(2):49–51, March 1998; creation.com/fraud-rediscovered.
[3] Piercy, M., Euthanasia: hospital humanism, Creation 19(3):21–22, June 1997; creation.com/euthanasia.
[4] Rees, T., Why do atheists have fewer kids? 21 September 2009; epiphenom.fieldofscience.com.