Avtor: Philip Bell, Perils of theistic evolution, Creation 37(3):44-47, 2015
Izkušeni javni zagovorniki biblijskega stvarjenja ugotavljajo, da njihovemu sporočilu običajno najbolj goreče nasprotujejo teistični evolucionisti – tj. tisti, ki vztrajajo, da je Bog uporabil evolucijo, da je priklical v obstoj vsa živa bitja.[2] Pisec in teistični evolucionist Denis Alexander pravi, da kreacionisti mlade zemlje ''spravljamo evangelij na slab glas'', da naš nauk ''škodi širjenju Božjega kraljestva'', da ''ločujemo'' in da ''krščanske kampanje proti evoluciji strašno odvračajo pozornost''. [3] Toda kot bomo videli, je resnica drugačna. Prav lahko se vprašamo, zakaj bi kristjani morali vztrajati, da je vsemogočni, vsevedni Stvarnik uporabil ''nerodni, potratni, zmotni, nizkotni in strašno kruti'' [4] proces evolucije. Ker Biblija niti slučajno ne nakazuje te ideje, moramo zaključiti, da teistični evolucionisti najprej predpostavljajo, da je evolucija resnična, nato pa skušajo Genezo prilagoditi temu prepričanju.
Če zapustimo jasno razumevanje Geneze in sprejmemo teistično evolucijo, lahko pridemo do kritične točke: ali je napačna širša slika evolucije ali pa je napačno svetopisemsko poročilo o stvarjenju, padcu, potopu, babilonskem stolpu. Toda če Geneza ni zgodovinsko zanesljiva, potem se krščanstvo ne da logično ubraniti. Nevarno je, če požiramo posvetno filozofijo in dopustimo, da človeško mnenje oblikuje naše razumevanje Božje besede. V nadaljevanju je predstavljenih šest razlogov, zakaj bi se kristjani morali ostro upreti trenutno modernemu sprejemanju evolucije:
Teistični evolucionisti trdijo, da je evolucija nesporno dejstvo, čeprav to oporeka jasnemu sporočilu Biblije. Na primer, Denis Alexander piše ''Kako razumeti padec v greh v luči evolucije?'' [5] Z drugimi besedami, človeško premišljevanje potepta resnico Biblije. Namesto tega bi se morali vprašati: ''Kako razumemo evolucionistične ideje v luči nauka o človekovem padcu''. Biblija je popolna in nespremenljiva (Psalm 119,89, Pregovori 30,5-6). Resnica ni stvar pogajanj in avtoriteta Biblije ne sme biti služabnica evolucionističnih interpretacij. Teistična evolucija ni brez ideologije in kadarkoli se sprejme, sledi zanikanje osrednjih biblijskih naukov.
Teistična evolucija zanika načelo, da je Božja Beseda jasna in enostavno razumljiva.[6] Spreminja naš način branja Biblije in spodkopava zgodovinska poročila v prvih enajstih poglavjih Geneze, saj jih zmanjšuje na nivo mitov, alegorij, poezije ali prilik.[7] Gre za predrzno trditev, saj med vrsticami pravi, da ljudje pred Darwinom niso mogli pravilno razumeti Geneze, torej da največji umi krščanstva celih 18 stoletij niso mogli pravilno dojeti sporočila krščanstva! Domnevno je bil potreben deist, [8] ki se je oddaljil od vere v Božjo Besedo, da nam je pokazal, kako je bil svet v resnici ustvarjen. Teistični evolucionisti brezobzirno tlačijo Biblijo v evolucionistični prisilni jopič. Na primer: Geneza 1,29-30 nedvomno uči, da pred padcem v greh na svetu ni bilo mesojedcev. Toda Denis Alexander piše: ''Ni verjetno, da se to navezuje na vegetarijanstvo. Bolj verjetno je, da to poudarja teološko poanto, da so bile živalske žrtve potrebne le za tiste, ki so grešili.''[9] Prav nasprotno: nedvomno je, da je avtor Geneze (tj. Mojzes po navdihu Božjega Svetega Duha) poročal o vegetarijanstvu ljudi in živali, saj je to jasno povedal.[10]
Profesor Robert (Sam) Berry v svoji knjigi Bog in biolog (God and the Biologist) pravi: ''Če je Bog res vsemogočen, potem je jasno, da bi lahko naredil Evo iz Adamovega rebra, vendar to ne pomeni, da je to tudi res naredil.''[11] Toda Berryjeva izjava je vulgarno zanikanje Geneze 2,22: ''Gospod Bog je iz rebra, ki ga je vzel človeku, naredil ženo in jo pripeljal k človeku.'' Če to ''ne pomeni, da je Bog to res naredil'', potem je Bog lažnivec in torej nikakor ne moremo biti prepričani o pomenu katerekoli vrstice Pisma.
Sveto pismo jasno uči, da je Bog popoln (Matej 5,48), svet (Izaija 6,3), vsemogočen (Jeremija 32,17), da je življenje (Janez 1,4), luč (1. Janezovo 1,5) in ljubezen (1. Janezovo 4,16) – in da se njegove lastnosti da jasno videti (Rimljanom 1:20). Toda kako so moč, znanje in ljubezen Boga jasno vidne skozi razvlečen proces ''teistične'' evolucije? Za takega boga bi bilo videti, da je nesposoben ustvariti bitja ex nihilo (torej ima omejeno moč), da nima zadostne inteligence (omejeno znanje), in da ni zaskrbljen glede divjega trpljenja in smrti v obdobju milijonov let (kar zanika njegovo dobroto, primerjaj z Genezo 1,31). Dosledna teistična evolucija je dejansko zanikanje sporočila v Rimljanom 1,20 in žalitev za Boga, ki Kristusu Stvarniku skuša odvzeti njegovo slavo.
Če naj verjamemo teistični evoluciji, so se Kristus in pisci Nove zaveze motili (ali pa so zavajali), ko so učili, da človek obstaja od začetka sveta.[12] (Luka 1,70; 11,50, Marko 10,6; Dejanja 3,21; Rimljanom 1,20). Motili so se tudi glede tega, da je bila zemlja ustvarjena iz vode, motili so se glede Noetovega potopa (2. Petrovo 3,6), človekove različnosti od živali (1. Korinčanom 15,39), dobesednega Adama (1. Timoteju 2,13), dobesedne Satanove skušnjave Eve (2. Korinčanom 11,3) in še glede veliko drugih reči.
Ljudje smo ustvarjeni po Božji podobi (Geneza 1,26-27), čeprav je v našem padlem svetu ta podoba popačena. Družbe, v katerih se že desetletja odvija evolucionistična indoktrinacija, imajo strašno zapuščino. Sla po oblasti, pohlep, sebičnost, nepoštenost,[13] zatiranje slabotnih in tistih, ki se ne morejo braniti[14] – vse to je smiselno v okviru miselnosti ''preživetja najbolj prilagojenih''. Ljudje se degradirajo do ravni živali, ki so nemočne pred svojimi različnimi poželenji in apetiti.
Vendar pa vodilni teistični evolucionisti tega očitno nočejo videti. Profesor Sam Berry je zagovarjal: ''Jaz sem opica. Sem opica, narejena po podobi Boga, in to moram nekako spraviti skupaj. To ne pomeni redčenja enega ali drugega v katerem koli smislu.''[15] To meji na bogokletnost in neposredno nasprotuje nauku apostola Pavla (1. Korinčanom 15,39,45) in mnogih drugih biblijskih naukov. (npr. Psalm 8,4-5) Človekovo grešno srce je posledica zgodovinskega padca Adama in Eve – toda prevara, zavist, kraja, poželenje in umor so skladni ''sadovi'' znotraj življenjskega nazora evolucije, in to morajo teistični evolucionisti prezreti. C. Leopold Clarke je bistro opažal: ''Zares, evolucija, aplicirana na moralno in socialno življenje človeka, predstavlja pravo vsebino sebičnosti in brezbrižnosti, in te sadove je obrodila, kjerkoli je bila sprejeta ali uporabljena … je potrebno še kaj več, da se pojasni človekova naraščajoča nevera v Boga ali uničenje človekovega zaupanja v božansko dobroto?''[16]
Teistična evolucija je ovira za tiste, ki iščejo Boga. Prvotna popolnost, padec, greh, smrt in trpljenje so na novo definirani (popačeni), tako da pomenijo nekaj drugega. Ko teistični evolucionisti ''predelajo'' tako ključne biblijske nauke, Sveto pismo v resnici ne pomeni več tega, kar tako jasno pravi. Mnogi teistični evolucionisti zanikajo zgodovinskega Adama ali njegov dobesedni izvirni greh v Edenu ali to, da je povzročil, da smo podedovali grešno naravo. Vendar pa to, da se dela mit iz padca v greh (Geneza 3) sramoti Pavlovo povezavo med Adamovim uporom in Kristusovo poslušnostjo (Rimljanom 5 in 1. Korinčanom 15). Na ta način je evangelij resno oslabljen, saj to spodkopava osnovo za Božjo obilno milost in njegov dar pravičnosti po Jezusu. Še veliko drugega bi lahko navedli.[17]
Nekatere izmed današnjih teističnih evolucionistov se ima za ortodoksne evangeličane, čeprav rušijo resnične trditve Biblije. Zato je za kristjane ključnega pomena navodilo: ''Vse preizkušajte in kar je dobro, obdržite.'' (1. Tesaloničanom 5,21). Teistična evolucija terja veliko mentalne in biblijske telovadbe ter ni skladna z evangelijem Jezusa Kristusa. Kadar nekje obstaja resna nevarnost poškodbe ali katastrofe, pravimo, da se tega izogibajte kakor kuge; mnogi so sprejeli teistično evolucijo in kasneje doživeli brodolom svoje vere. V nasprotju s prej navedenimi Alexandrovimi trditvami evangelija ne ogroža mirno, razumno nasprotovanje teistični evoluciji, marveč kompromis s to pogubno doktrino.
Pošten bralec Darwinovih objavljenih del, še zlasti pa njegovih pisem in avtobiografije, ne more dvomiti o njegovem nasprotovanju teistični evoluciji. Darwin je svojemu ameriškemu prijatelju Asi Grayu napisal: ''Nisem imel namena pisati ateistično. Toda priznam, da dokazov načrtovanja in dobrotljivosti vse naokrog ne morem videti tako jasno kakor drugi in tako kakor bi si moral želeti. Po mojem je na svetu preveč bede. Ne morem se prepričati, da bi dobrotljivi in vsevedni Bog načrtno ustvaril Ichneumonidae z izraženim namenom, da se hrani znotraj živih teles gosenic…''[18] Darwin ni zanikal zgolj načrtovanja, temveč kakršnokoli vlogo Boga v procesu evolucije – ta Darwinova pozicija [da Bog ni vodil evolucije, op. prev.] je logična in razumna.[19]
[1] Razširjena verzija prispevka, ki je bila prvič objavljena v CMI-UK/Europe newsletter, July 2012
[2] Tu evolucija pomeni: razvoj vseh organizmov (tudi ljudi) preko modifikacij, in to iz skupnega prednika, preko milijonov let.
[3] Alexander, D., Creation or Evolution: Do we have to choose? Monarch Books, 2008, str. 353-354
[4] Besede v narekovajih so iz pisma, ki ga je Charles Darwin napisal svojemu prijatelju, botaniku Josephu D. Hookerju, 13. julija 1856.
[5] Alexander, D., Viva la Evolution, Third Way magazine, 2008; glej odziv na creation.com/viva-la-evolution, 2008
[6] Jasnost in razumljivost Biblije potrjujejo teologi od časov protestantske reformacije.
[7] Za več o tem glej May, K., Is Genesis myth or reality? Creation 17(3):22-23, 1995; creation.com/genesis-reality; in tudi Grigg, R., Should Genesis bet aken literally? Creation 16(1):38-41, 1993; creation.com/literal-genesis
[8] Deizem dopušča Stvarnika, a zavrača Biblijo kot razodetje Boga. Glej točko ''Teistična evolucija – Zanikanje samega Darwina''.
[9] Ref. 3, str. 270
[10] Glej tudi Gurney, R. J. M., The carnivorous nature and suffering of animals, J. Creation 18(3):70-75, 2004; creation.com/carnivore-suffering. Geneza 1 nikakor ne nakazuje nauka sprave preko žrtvovanja živali. Moralna in fizična popolnost prvobitnega sveta pred padcem je poudarjena z Božjo izjavo: ''Vse … je bilo zelo dobro.'' (Gen 1,31)
[11] Berry, R.J., God and the Biologist, Apollos, Leicester, 1996, str. 50
[12] Tega ni mogoče preveč poudariti; glej Wieland, C., Jesus on the age of the earth, Creation 34(2):51-54, 2012; creation.com/jesus-age-earth
[13] Glej Bell, P., Lying (and more) – as a survival strategy? Creation 35(4):35-37, 2013; creation.com/lying-to-survive
[14] Glej Grigg, R., Eugenics … death of the defenceless, Creation 28(1):18-22, 2005; creation.com/defenceless-death
[15] To je bilo na radiu BBC in kasneje v knjigi Stannard, R., Science and wonders: Conversation about science and belief, Faber & Faber, London, 1996, str. 46
[16] Clarke, C. L., Evolution and the Breakup of Christendom, Marshall, Morgan & Scott Ltd, London, 1930, str. 130
[17] Če so muke, trpljenje in smrt živali ter bitij, nižjih od ljudi, obstajali že v Edenu, zakaj se smrt opisuje kot ''zadnji sovražnik, ki bo uničen''? (1. Korinčanom 15,26) In če so bili mesojedci, trpljenje in smrt sestavni del življenja milijone let pred Adamom, zakaj ne piše, da bo obnovitev sveta vključevala še več teh reči? Namesto tega beremo, da bo prekletstvo odstranjeno, vključno z njegovimi posledicami. (Razodetje 22,3; 21,4)
[18] Letter to Asa Gray, 22 May, 1860. Darwin Correspondence Project (online), Letter 2814; darwin-online.org.uk
[19] creation.com/the-horse-and-the-tractor
Vir: Bell, P., 2015. Perils of theistic evolution, Creation 37(3):44-47