SELEKCIJA SE DOGAJA, A TO NI ISTO KOT EVOLUCIJA
Pri naravni selekciji gre za to, da v naravi preživijo bitja, ki so najbolje prilagojena razmeram. Temu kreacionisti ne oporekajo. Edward Blyth, zagovornik Božjega stvarjenja, je ta koncept omenjal 25 let pred Darwinom.
Naravna selekcija se dogaja, vendar to ni razvoj ene vrste bitja v drugo vrsto bitja! Selekcija je po definiciji selektivni proces, ne ustvarjalni proces. Naravna selekcija samo izbira med že obstoječimi bitji, nikakor ne ustvarja novih vrst bitij. Selekcija deluje tako, da odstranjuje gene iz genskega bazena. Ne ustvarja nobene nove informacije, temveč jih le izbira. S tem pomaga organizmom, da se prilagodijo na okolje, vendar imajo prilagojena bitja manj informacij in so zato manj prilagodljiva nadaljnjim spremembam. Tako je npr. pudeljček bolj ranljiv od volka, oba pa sta še vedno znotraj iste ustvarjene vrste.
Naravna selekcija deluje le na eni mutaciji hkrati, pri večjem številu mutacij pa odpove.
Naravna selekcija pomaga pri prilagajanju, toda odstranjuje gene, zmanjšuje genetsko informacijo. Oglejmo si primer psov, ki imajo srednje dolgo dlako.
Vir: http://creation.com/refuting-evolution-chapter-2-variation-and-natural-selection-versus-evolution (Pridobljeno 18.8.2015)
Začnimo s starševskim parom, ki imata gene za dolgo in kratko dlako. Njuni potomci imajo lahko kratko, srednjo ali dolgo dlako. Če pride do izrazite ohladitve podnebja (kot je bila npr. ledena doba po potopu), preživijo samo dolgodlaki potomci. Zanje velja:
- so prilagojeni na okolje, a pri naslednji večji spremembi okolja (npr. segrevanje ozračja) bodo teže preživeli,
- so bolj specializirani od svojih prednikov,
- to se je zgodilo z naravno selekcijo,
- toda niso bili dodani novi geni (ni nove informacije)!
Prišlo je do izgube genetske informacije, populacija je izgubila nekatere gene. Evolucija ne more proizvesti informacij in zato domnevni razvoj od mikroba do človeka ni možen.
Prevod iz Carter, R. (ured.), 2014. Evolution's Achilles' Heels, poglavje 1
NARAVNA SELEKCIJA - VOGALNI KAMEN DARVINISTIČNE EVOLUCIJE
Koncept naravne selekcije izraža polni naslov knjige Charlesa Darwina iz leta 1859: O izvoru vrst z naravno selekcijo ali ohranjanje boljših ras v boju za preživetje (On the Origin of Species by Means of Natural Selection, or the Preservation of Favoured Races in the Struggle for Life). 'Narava' ohranja posameznike, ki so najbolje prilagojeni okolju.
Naravna selekcija je v resnici zelo nekomplicirana, zdravorazumska ideja. Bitja z značilnostmi (lastnostmi), ki so primerna za preživetje v danem okolju, preživijo bolje kot tista, ki teh značilnosti nimajo. Na primer volkovi z majhnimi ušesi, kratkimi nogami in gostim kožuhom na Arktiki preživijo bolje kakor volkovi z velikimi ušesi, dolgimi nogami in tankim kožuhom. Te razlike vplivajo na to, kako so živali sposobne zadrževati oziroma oddajati toploto, kar so pomembne lastnosti za preživetje v mrzlem oziroma vročem okolju.
Čeprav narava ni razumno bitje in torej ne more narediti nobenega izbiranja, je naravna selekcija prikladna fraza, ko razpravljamo o preživetju in smrti posameznikov ali njihovih genov preko časa v različnih okoljih. Leta 1868 je Darwin pojasnil, da naravna selekcija nima smeri, nobenega dokončnega namena ali cilja:
To ohranjanje variant zaradi boja za preživetje, ki imajo kakšno prednost v strukturi, konstituciji ali instinktu, imenujem Naravna Selekcija; in gospod Herbert Spencer je enako idejo dobro izrazil kot Preživetje Najsposobnejših (ang. Survival of the Fittest). Izraz ''naravna selekcija'' je v nekaterih pogledih slab, saj je videti, kot da implicira zavestno izbiro; toda tega ne bomo upoštevali po nekaj poznavanja … Zaradi jedrnatosti včasih govorim o naravni selekciji kot o inteligentni moči; - na enak način kot astronomi govorijo, da privlačnost gravitacije vlada gibanju planetov, ali kot agronomi pravijo, da človek naredi udomačene pasme s svojo močjo izbora. V nobenem primeru selekcija ne naredi ničesar brez variabilnosti, in to je na neki način odvisno od tega, kako okoliščine delujejo na organizem. Pogosto tudi poosebim svet Narave; kajti težko se mi je izogniti tej dvoumnosti; toda z naravo mislim le skupno akcijo in produkt mnogih naravnih zakonov, - in z zakoni le določeno zaporedje dogodkov.[1]
Toda bitja se morajo razmnoževati, ne le preživeti; v nasprotnem primeru se njihove lastnosti ne prenesejo na potomce. Torej vse, kar bitju pomaga, da se uspešno plodi (proizvaja potomce, ki preživijo, da se razmnožujejo), prispeva k njegovi 'sposobnosti' in od tod k zmožnosti vrste, da vztraja v specifičnem okolju. Koliko okolje vpliva na narekovanje sposobnosti, je stvar debate, toda to je bila Darwinova osnovna ideja.
Kot smo brali, je Darwin odobraval Spencerjevo frazo ''preživetje najsposobnejših'', toda mnogim današnjim evolucionistom izraz ni všeč, ker ljudi navaja k temu, da premišljujejo v smislu ''največji'', ''najhitrejši'' ali ''najmočnejši'', te lastnosti pa ne povečujejo vedno zmožnosti proizvajanja potomcev, ki so sposobni za življenje. Po definiciji so najsposobnejši tisti, ki proizvedejo največje število potomcev, ki preživijo. Tisti, ki ima največ otrok, zmaga! O tej temi je zmeda, ki se vleče vse do samega Darwina. Tik pred citatom, navedenim zgoraj, je dejal: ''Pravilno je bilo rečeno, da je vsa narava v vojni; najmočnejši nazadnje prevlada, najšibkejši propade.'' Kljub zmedi biologi uporabljajo ''naravno selekcijo'' v smislu diferencirane reprodukcije. To je pomembna razlika.
Naravna selekcija je bila edini mehanizem, ki ga je Darwin v Izvoru vrst predlagal za razlago izvora vseh raznolikih oblik življenja na zemlji; vse iz ene izvorne oblike življenja (ali iz nekaj oblik življenja, kot je dopuščal Darwin). Ni imel spoznanja o genetiki in mutacijah ali njihovi molekularni osnovi v DNK. Predlagal je, da se majhne variacije dogajajo ves čas in da se tiste, ki so ugodne za preživetje, ohranjajo ter tako poganjajo organizem proti popolnoma drugačnemu organizmu (če je danega dovolj časa).
Dokaze naravne selekcije običajno povzdigujejo kot dokaze za evolucijo. Ker so se organizmi pogosto zmožni prilagoditi na spremembe v njihovem okolju po poti naravne selekcije, zgodb o naravni selekciji ne primanjkuje, in tako nas stalno bombardirajo s sporočilom, da se evolucija ''dogaja ves čas''. Toda, ali je to res evolucija?
POSEBNA PROTI SPLOŠNI TEORIJI EVOLUCIJE
Kaj je evolucija? Je ''sprememba preko časa'' ali ''skupni prednik vseh vrst''? Medtem ko je Darwinova teorija skušala povezati ti ideji, je sprožila tudi temo nastanka novih vrst (speciacija), čeprav Darwin v resnici ni pojasnil, kako so nove vrste nastale (in to, kako poteka, je še vedno precej sporno). Definicijo besede ''vrsta'' (ang. ''species'') obravnavam kasneje. Za zdaj moramo razumeti le to, da speciacija preprosto vključuje nastanek, na primer, variante zajca, ki se nič več ne plodi z zajci predniki. To je veliko drugače kot stališče, da je nova vrsta korak pri spreminjanju mikrobov v človeštvo.
Darwin je predpostavljal, da je variacija, ki je vidna med vrstami, neomejena, tako da bi naravna selekcija preko eonov časa lahko spremenila mikrob v munga. Predpostavljal je, da opažene variacije pasem psov, golobov, ali pa variacije kljunov različnih vrst ščinkavcev[2] v divjini kažejo tip spremembe, ki bi se jo lahko ekstrapoliralo skoraj brez omejitve, in tako pojasnilo ne le vrste ščinkavcev, temveč izvor ščinkavcev, golobov, psov in vsega drugega. Evolucijo človeka je obravnaval dvanajst let kasneje v Izvor človeka in spolna selekcija (ang. The Descent of Man, and Selection in relation to Sex), domnevno zato, ker bi vključevanje človeške evolucije v Izvor vrst zmanjšalo verjetnost sprejetja te knjige.
Ogromen skok je od opazovanja variacij obstoječih lastnosti (kot so krajši, tanjši, daljši, debelejši kljuni) do razlaganja izvora kljunov, ščinkavcev, ptic, plazilcev, sesalcev in vsega drugega. Kako opazovanje raznolikosti psov pojasni izvor psov (volkove)? Tu obstaja temeljna logična nepovezanost in to izpostavlja pomembno Ahilovo peto evolucije.
Evolucionist profesor G. A. Kerkut, znana britanska avtoriteta za področje nevretenčarjev, je ločil posebno teorijo evolucije (speciacijo) od splošne teorije evolucije (skupni prednik vsega živega). Trdil je, da je splošna teorija evolucije (ang. GTE, general theory of evolution) domnevna:
To teorijo lahko imenujemo ''splošna teorija evolucije'' in dokaz, ki jo podpira, ni dovolj močan, da bi jo lahko imeli za kaj več kakor delovno hipotezo. Ni jasno, ali so spremembe, ki pripeljejo do speciacije, enakega značaja kakor tiste, ki so vodile do razvoja novega rodu [glavne ločitve živih bitij, obstaja jih okoli 80, vključno z mikrobi]. Odgovor bo najden v bodočem eksperimentalnem delu in ne v dogmatskih izjavah, da splošna teorija evolucije mora biti pravilna, ker ni ničesar, kar bi jo zadovoljivo nadomestilo.[3]
Mimogrede, Kerkut je izvor življenja vključil v GTE. Zakaj torej danes mnogi nočejo vključiti izvora življenja v svojo definicijo evolucije? Glejte poglavje 3.
Dandanes razumemo, zakaj preprostih sprememb v vrstah (STE) [posebna teorija evolucije, op. prev.] ne moremo ekstrapolirati na izvor raznolikosti vseh živih bitij (GTE). Tip opažene variacije, ki jo evolucionisti radi označijo za evolucijo, je posledica preureditve obstoječe genetske informacije (aleli), ali pa naključnih in skoraj vedno degenerativnih sprememb v teh obstoječih informacijah. Toda evolucija od mikroba do človeka zahteva nastanek novih, kompleksnih, z informacijami obloženih garnitur genov, ki vsebujejo navodila za izdelavo, na primer mišičnih celic, kosti, živcev, perja na plazilcih itd., kjer nič od tega prej ni obstajalo. Darwinu se ni sanjalo, kaj je vključeno v izvedbo tako velikih sprememb, in sodobna biologija je razkrila skrajno kompleksnost, ki nasprotuje veri, da so se enostavne spremembe pač sčasoma nakopičile.
Novembra 1980 se je nekaj vodilnih svetovnih evolucionističnih biologov zbralo na konferenci, ki je bila razglašena kot ''zgodovinska'', v Chicago Field Museum of Natural History. O konferenci je poročal Roger Lewin v reviji Science:
Osrednje vprašanje konference v Chicagu je bilo, ali mehanizme, na katerih sloni mikroevolucija, lahko ekstrapoliramo, da pojasnimo pojave makroevolucije. Čeprav bo stališču nekaterih na srečanju morda storjena sila, lahko odgovorimo z jasnim Ne.[4]
Francisco Ayala, takrat izredni profesor genetike na University of California, je po navedbah dejal, da je zdaj prepričan, ''da se majhne spremembe ne kopičijo''.[5]
Kljub temu pa mnogi današnji evolucionisti vztrajajo pri očitni ignoranci tega. To je, stalno promovirajo idejo, da je ''velika sprememba = majhna sprememba x milijoni let''. To je logična napaka, znana kot izmikanje (ang. equivocation) ali nastavi-vabo-in-zamenjaj (ang. bait-and-switch). To je sorodno trditvi: ''Ker krava lahko skoči čez ograjo, je samo vprašanje časa in vaje, da skoči do lune''.
Nekateri učitelji uporabljajo tudi drugačne trike dvoumnosti, da razorožijo študente, ki se morda upirajo sprejetju evolucije velike slike (GTE), ko pravijo na primer: ''Evolucija pomeni spremembo. Tukaj je primer spremembe, torej je evolucija dejstvo.'' Druga šepajoča definicija je, da je evolucija ''sprememba v frekvenci alela (gena)''. Seveda se frekvence alelov spreminjajo, toda to ne pojasni izvora genov (variante katerih so aleli), to pa evolucija ''od zmazka do človeka'' (ang. ''goo-to-you'') mora pojasniti, ne le variacij v frekvenci obstoječih alelov.
John Endler, vidni evolucionist in izvoljeni član Nacionalne akademije znanosti ZDA, pravi takole:
Evolucija je lahko definirana kot skupna usmerjena sprememba ali vsaka kumulativna sprememba karakteristik organizmov ali populacij preko številnih generacij … Eksplicitno vključuje izvor kakor tudi širjenje alelov, variant, vrednosti lastnosti ali karakternih stanj.[6]
Mnogi evolucionisti govorijo, kot da evolucija vključuje samo slednje, in izvor značilnosti puščajo izven razprave. To opuščanje je bilo očitno v delih Charlesa Darwina in prevladuje v današnji evolucionistični misli, a je slabo.
Evolucija ni le sprememba. Ni zgolj sprememba v prevladujoči značilnosti (frekvenca alelov) populacije (STE). Mora povzročiti tudi nastanek radikalno novih značilnosti, ki niso zgolj modifikacije obstoječih (GTE), in tu so bili Darwin ter številni po njem ves čas neuspešni.
NARAVNA SELEKCIJA NI EVOLUCIJA
Mnogi vidnejši evolucionisti govorijo o darvinizmu/evoluciji in naravni selekciji kot da je vse eno in isto. Na primer dr. Richard Dawkins govori o eksperimentih, ki so pokazali, da naravna selekcija deluje pri barvah gupijev (kamuflaža za zaščito proti plenilcem ali pa so samci dovolj pisani, da privabijo samice) kot o ''spektakularnem primeru evolucije pred našimi lastnimi očmi.''[7]
Dr. John Endler, navajan zgoraj, je izvedel to domiselno raziskavo gupijev. Ali bi se strinjal z Dawkinson, da gre za ''spektakularen primer evolucije''? [8] V svoji knjigi Natural Selection in the Wild (Naravna selekcija v divjini) je Endler leta 1986 jasno povedal, zakaj oboje ni isto:
Naravne selekcije ne smemo enačiti z evolucijo, čeprav je oboje tesno povezano.[9]
Naravna selekcija je v naravnih populacijah dovolj običajna, da je bila opažena v široki pestrosti organizmov, in močna selekcija ni tako redka, kakor se je mislilo doslej; verjetno je torej, da je naravna selekcija pomembna pri evoluciji. Vendar pa naravna selekcija ne pojasni nastanka novih variant, marveč le procese spreminjanja njihovih frekvenc.[10]
Tako naravna selekcija lahko vpliva na vzorce nastanka kombinacij lastnosti, čeprav ne pojasni mehanizmov njihovega nastanka. To je bilo bežno diskutirano v Fisher (1930), Simpson (1944) in Rensch (1959), a odtlej ni bilo deležno praktično nobene pozornosti. To bi poplačalo nadaljnje raziskave.[11]
Ne spreglejte, da so bili Fisher, Simpson in Rensch zelo uveljavljeni evolucionisti. Fisher velja za enega izmed utemeljiteljev moderne evolucionistične sinteze.
Glede raziskave gupijev pa: medtem ko naravna selekcija morda lahko pomaga razložiti relativno obilje barvitih in manj barvitih gupijev v odvisnosti od ravnovesja med spolno selekcijo[12] (samice imajo raje barvite samce) in tveganjem, da jih požre plenilec (to favorizira dolgočasne barve), to ne pojasni izvora barv. Tudi če dopustimo, da so neke mutacije v prej obstoječem genu za barvo lahko vplivale na gupijev videz, to ne pojasni izvora samega gena. Kritično je, da se ta razlika upošteva, toda Darwin in evolucionisti za njim to dosledno slabo odigrajo.
Je res možno, da Dawkins in njegova družba ne vedo za dejstvo, da naravna selekcija ni isto kot evolucija, ko pa tako vidni evolucionisti, med njimi celo eden, ki ga Dawkins navaja, ko mu to ustreza, to tako jasno poudarjajo?
Navkljub nasprotnim trditvam evolucionisti po Darwinovem zgledu še vedno radi govore o naravni selekciji kot o ustvarjalni sili, toda ne more ustvariti ničesar. Zmore le odstraniti neprimerne, ne pa ustvariti primernih. Naravna selekcija ni isto kot evolucija. ''Preživetje najsposobnejših'' (odstranitev nesposobnih) ne pojasni nastanka sposobnih.
[1] Darwin, C. R., The variation of animals and plants under domestication, 1st edition, vol. 1, issue 1, John Murray, London, UK, str. 6, 1868
[2] Darwin je take ščinkavce opazoval, ko je bil na otočju Galapagos. Glej Wieland, C., Darwin's finches, Creation 14(3):22-23, 1992; creation.com/darwins-finches
[3] Kerkut, G. A., Implications of Evolution, Pergamon, Oxford, UK, str. 157, 1960
[4] Lewin, R., Evolutionary theory under fire, Science 210(4472):883-887, 1980
[5] Lewin, ref. 4, str. 884
[6] Endler, J. A., Natural Selection in the Wild, Princeton University Press, NJ, USA, str. 5, 1986
[7] Dawkins, R., The Greatest Show on Earth, Free Press, New York, str. 139, 2009. Glej tudi Sarfati, J., Dawkins playing bait and switch with guppy selection, February 2010; creation.com/dawkins-guppy
[8] Glej Catchpoole, D., Defining terms, January 2011; creation.com/definig-terms
[9] Endler, J. A., ref. 6, str. 8
[10] Endler, J. A., ref 6, str. 245
[11] Endler, J. A., ref. 6, str. 246
[12] Spolna selekcija je posebna oblika naravne selekcije, pri kateri samec ali samica vrste izkazuje paritveno preferenco do partnerja z določenimi lastnostmi (kakršna je barva)
