Vse v našem življenju je v končni fazi zaznamovano z našo minljivostjo. Živimo in nazadnje umremo, tako to gre. No, vsaj v ogromni večini primerov – toda ne v vseh! In ta izjema je bistvena! Jezus je živel in umrl, toda tudi vstal. To ni uspelo nobenemu drugemu velikemu učitelju človeštva.
Zakaj se temu prelomnemu sporočilu posveča tako malo pozornosti? Ker živimo v družbi, ki je prepojena z miselnostjo, da absolutne resnice ni, in da so v realnosti možne samo reči, ki jih danes vidimo v naravi - nič ni nadnaravnega in vse je tako kakor od nekdaj. Večina je prepričana, da je edino logično, da Jezus ni mogel vstati od mrtvih, saj vsi vemo, da se to ne dogaja. Toda če zadevo vsaj malo raziščemo, prav z logiko pridemo do zaključka, da mora biti edini razumni zaključek prav ta, da je Jezus zares vstal od mrtvih. To ni stvar slepe vere, to nakazujejo zgodovinska dejstva. V nadaljevanju bodo predstavljeni nekateri glavni argumenti, povzeti po knjigi Johna Lennoxa Gunning for God.
Najprej se vsaj dotaknimo znanega ugovora, da so ''dokazi'' za Jezusovo vstajenje podani samo v Bibliji in torej neustrezni za sodobnega človeka, ki Biblije ne jemlje resno, ker vnaprej ''ve'', da je ena sama izmišljotina. V okviru naslovne teme o tem samo zelo, zelo na kratko:
1) Ni res, da o Jezusovem življenju in smrti govori samo Biblija, obstajajo tudi številne ''zunanje'' in ''neodvisne'' potrditve.
2) Tudi če bi bili argumenti ''samo'' iz Biblije, bi to zadoščalo. Biblija ni neka brezzvezna fantazija kakega sanjača na drogah, temveč izčrpno in verodostojno zgodovinsko poročilo, kar priznavajo celo njeni nasprotniki – vsaj tisti, ki premorejo še kaj zdrave nepristranskosti.
Smrt in vstajenje Jezusa Kristusa je ločnica, ki loči tri velika monoteistična verstva, tj. judovstvo, islam in krščanstvo. Judovska vera priznava, da je Jezus umrl, toda ne vstal; islam trdi, da Jezus sploh ni umrl; krščanstvo pa, da je Jezus umrl in ponovno vstal. Jasno je, da so si ta tri razumevanja zgodovine medsebojno izključujoča – največ eno od njih je lahko pravilno. Ob tem ni presenetljivo, da je tematika že dolga stoletja deležna velike pozornosti. Filozof Gary Habermas, ki je sam obilo pisal o tej zadevi, je o Jezusovem vstajenju zbral bibliografijo preko 3000 člankov in knjig, napisanih v angleščini, francoščini in nemščini, in sicer samo v preteklih 35 letih.[1]
Dokaze za Jezusovo vstajenje tvorijo štirje sklopi: 1) Jezusova smrt, 2) Jezusov pokop, 3) prazen grob in 4) očividci.
Samoumevno je, da Jezus ni mogel vstati od mrtvih, če ni umrl. Zato je najprej pomembno dokazati, da je v resnici umrl. Zapise o njegovi usmrtitvi najdemo v številnih starih nekrščanskih virih. Jožef (37-100 po Kr.), rimsko-judovski zgodovinar prvega stoletja, je zapisal: »Ko ga je Pilat zaslišal po obtožbah naših najvišjih predstavnikov, ga je obsodil na križanje …«[2]
V zgodnjem drugem stoletju je Tacit (56-117 po Kr.), senator in zgodovinar rimskega cesarstva, zapisal: »Neron je pripisal krivdo [za požig Rima] in odredil najbolj izbrane načine mučenja razredu, ki so ga z gnusom sovražili, raja jih je imenovala kristjani. Kristus, po katerem ima njihovo ime svoj izvor, je prestal skrajno kazen [to je križanje] med vlado Tiberija v rokah enega naših guvernerjev, Poncija Pilata.«[3]
Vendar pa nekateri skeptiki opozarjajo na Jožefov zapis, da so nekateri preživeli križanje in v luči tega domnevajo, da Jezus v resnici ni umrl na križu, marveč je samo omedlel; potem pa, ko so ga sneli s križa, si je v hladnem zraku groba domnevno opomogel. Trdijo, da mu je, čeprav je bil zelo oslabljen, nekako uspelo priti iz groba in ko so ga videli nekateri njegovi učenci, je bil, nepresenetljivo, bled kakor duh. Učenci naj bi si le predstavljali, da se je zgodilo vstajenje, v resnici pa naj bi Jezus odšel in zaradi svojih ran umrl v nekem neznanem kraju.
Ta teorija skeptikov ne more biti prava. Jezus je utrpel toliko ran, da je zanesljivo umrl. Najprej so ga pretepli, ga okronali s trnovo krono in nato še bičali. Rimljani so bičali s posebnim bičem, ki je imel pritrjene koščke kovine in kosti. Ti so se zajedli globoko v telo žrtve in prebičani je pogosto umrl. Jezus je bil po bičanju tako šibak, da ni bil sposoben nositi križa do kraja izvršitve sodbe. Po bičanju so Jezusa še križali. To je pomenilo, da so ga pribili z enim velikim žebljem skozi obe nogi na pokončni tram in z dvema drugima žebljema skozi raztegnjeni zapestji na prečni tram križa. Ta način je bil skrajno krut, kajti žebelj skozi stopala je pomenil, da so noge lahko nudile nekaj opore, ko se je žrtev mučila z dviganjem telesa, da bi lahko nekoliko laže dihala; to je podaljševalo smrtno agonijo, ki je lahko trajala tudi nekaj dni.
Jezus je bil križan v petek. Očividec Janez poroča, da judovski oblastniki niso želeli, da bi telesa ostala na križih v soboto. Prosili so torej Pilata, da bi obsojencem dal polomiti noge. To bi pospešilo njihovo smrt, kajti s polomljenimi nogami se križani ni mogel več podpirati, zaradi česar je bistveno težje dihal. Pilat je privolil, toda ko so vojaki prišli do Jezusa, so ugotovili, da je že mrtev in mu niso polomili nog. Da pa niti slučajno ne bi bilo pomote, je eden od vojakov Jezusa prebodel s sulico. Janez poroča, da sta iz vbodne rane pritekli kri in voda, s čimer je podal medicinski dokaz za smrt. Ker Janez ni mogel poznati medicinskega ozadja, je ta podrobnost v njegovem poročilu dobra potrditev verodostojnosti.
V najzgodnejšem Evangeliju Marko poroča, da je bil Pilat presenečen, ko je slišal, da je Jezus že umrl; njegov pokop je dovolil šele, ko se je pri stotniku, ki je vodil križanje, prepričal, da je Jezus zares umrl.
Skratka: Jezus je nedvomno umrl. Dokaz za Jezusovo smrt je tako močan, da je John Dominic Crossan, močno skeptični soustanovitelj Jezusovega seminarja, priznal: »Da je bil [Jezus] križan, je tako gotovo, kakor je karkoli zgodovinskega sploh lahko.«[4] Ateistični učenjak Gerd Ludemann pa je napisal: »Jezusova smrt kot posledica križanja je neizpodbitna.«[5]
Zelo pomembno je, kdo je Jezusa pokopal, kje in na kakšen način. Pokopala sta ga Jožef iz Arimateje in Nikodem, oba bogata in vplivna, oba člana judovskega Velikega zbora. Jožef je šel k Pilatu in prosil za Jezusovo telo, da bi ga pokopal v svoj grob. Evangeljsko poročilo o tem ima vse znake avtentične zgodovine. Ker je Veliki zbor nasprotoval Kristusu in njegovim učencem, je skrajno neverjetno, da bi si ti isti učenci izmislili zgodbo o članu Velikega zbora, ki je bil pripravljen stopiti na Jezusovo stran in mu omogočiti dostojen pokop, medtem ko so mnogi učenci v strahu pobegnili! Če bi bila zgodba izmišljena, bi nasprotniki krščanstva lahko to hitro dokazali, zaradi česar se krščanstvo seveda ne bi širilo tako, kakor se je.
Biblija poroča, da je bilo Jezusovo telo pokopano v grob, ki je bil Jožefova last in za ta grob so vedele priče, med njimi ženske iz Galileje in obe Mariji. Grob je bil izklesan v skalo, ne izkopan v zemlji. Če bi Jezusovo telo preprosto odvrgli v skupen grob, kakor se je pogosto dogajalo s kriminalci, bi bilo zelo težko ali kar nemogoče ugotavljati, ali je določeno telo še vedno tam. Poleg tega je bil Jezus pokopan v nov grob, v katerega prej še niso položili nobenega drugega trupla, tako da ni bilo mogoče, da bi njegovo telo pomotoma zamenjali z drugim. Tudi to, da bi morda naredili napako glede lokacije groba, ne pride v poštev, saj je bil grob na Jožefovem zasebnem vrtu blizu kraja, kjer je bil Jezus križan.
Pomembne osebe so pokopavali tako, da so jih zavili v platneno blago, prepojeno z dišavami, in tako so storili tudi z Jezusom. V tem postopku so uporabljali mešanico mire in aloje, masa te mešanice pa je znašala okoli 25 kg. Ker sta bila Jožef in Nikodem bogata, sta te dišave verjetno imela doma na zalogi. Možno je, da so jima pri tem pomagale premožnejše žene iz Galileje. Vsekakor pa so skupaj imeli dovolj dišav za preliminarno balzamiranje. Drugo bi lahko počakalo, da mine sobota. Druge žene teh dišav niso imele na zalogi, počakati so morale na ponovno odpiranje trgovin po koncu sobote.
Mimogrede: zakaj so toliko ''komplicirali'' s soboto, če pa naj bi jo Jezus na križu odpravil, kot učijo zagovorniki nedelje?! Soboto so posvečevali tako, kakor jo je Jezus – in sicer sedmi dan tedna, tj. v soboto.
Iz navedenega pa je razvidno še nekaj: Jezusovi učenci niso pričakovali njegovega vstajenja. Če pričakujete, da bo telo v kratkem vstalo od mrtvih, ga ne balzamirate na tak način! Opozoriti velja tudi na to, da 25 kg dišav in trdno poviti povoji izpodbijajo hipotezo, da je Jezus na križu le omedlel, v grobu prišel k sebi in mu je potem uspelo pobegniti. Če ni mogel nositi lesenega križa pred križanjem, kako naj bi se izmotal iz mrliškega povoja in z notranje strani groba odvalil težak kamen – vse to po križanju, preboden od žebljev in sulice?! Križanje pač ni nekaj, kar bi prebičanemu zacelilo rane in povrnilo moči.
Da bi Jezus zanesljivo ostal v grobu, so skušali poskrbeti tudi farizeji. S Pilatovim privoljenjem so grob zapečatili in okoli njega postavili vojaško stražo:
Drugi dan, to je po dnevu pripravljanja, so se véliki duhovniki in farizeji zbrali pri Pilatu in mu rekli: »Gospod, spomnili smo se, da je tisti zapeljevalec, ko je bil še živ, rekel: ›Po treh dneh bom obujen.‹ Ukaži torej, naj grob zastražijo do tretjega dne, da morda ne pridejo njegovi učenci, ga ukradejo in ljudstvu porečejo: ›Obujen je bil od mrtvih.‹ In zadnja prevara bo hujša od prve.« Pilat jim je rekel: »Saj imate stražo. Pojdite in zastražite grob, kakor veste!« In oni so šli s stražo in zavarovali grob, tako da so kamen zapečatili. (Mt 27,62-66)
Zanimivo je, da so farizeji ta previdnostni ukrep izvajali v soboto, torej na dan, ki so ga drugim zagrenili z množico legalističnih pravil. Morali so biti skrajno živčni, ko so pomislili na Kristusovo napoved o vstajenju. Ker so to počeli v soboto, žene, ki so odšle domov takoj po pogrebu, tj. v petek zvečer, niso ničesar vedele o straži. To pojasnjuje dejstvo, da so se v nedeljo zjutraj, ko so odhajale h grobu, spraševale, kdo jim bo odvalil kamen. Iz Evangelijev izvemo, da je kamen, ko so grob že stražili vojaki, odvalil angel.
Žene so se h grobu vrnile prvi dan v tednu, v nedeljo zjutraj. Mimogrede: zakaj se v opisu tako prelomne reči, kakršno je Jezusovo vstajenje, nihče ni potrudil, da bi napisal, da je nedelja sedmi in ne prvi dan? Zato, ker to ne bi bilo res. Nedelja je prvi dan, rimski dan sonca, sobota pa je sedmi dan, Gospodov dan v spomin na Njegovo stvarjenje.
Žene so nameravale dokončati balzamiranje, našle pa so prazen grob. To so sporočile drugim in ko sta dva izmed apostolov šla preverjat, sta ravno tako našla prazen grob.
Nemogoče je pretiravati v pomenu tega dejstva, kajti kaže na to, na kaj so zgodnji kristjani mislili, ko so pričali za Jezusovo vstajenje. V zadnjem stoletju in pol so nekateri teologi dokazovali, da pričevanje zgodnjih kristjanov o telesnem vstajenju Kristusa ni bilo nikoli kaj več kakor mitski način izražanja vere, da je Kristusov duh preživel smrt. Toda prvi kristjani vsega skupaj nikakor niso jemali mitološko, temveč povsem dobesedno tako, kakor se je zgodilo: Jezusovo telo, ki je bilo mrtvo in so ga pokopali, je vstalo. To ni bilo neko drugo, novo telo. Šlo je za pristno vstajenje prvotnega telesa, ne za nadomeščanje prvotnega z nekim novim telesom. Ko so učenci pojasnjevali dejstvo, da je Kristus vstal od mrtvih, so s tem mislili dobesedno vstajenje njegovega telesa.
Toda ne spreglejmo, da prvi ljudje, ki so oznanili, da je bil Jezusov grob prazen, sploh niso bili Jezusovi učenci, temveč judovski oblastniki! Začeli so zgodbo, ki je krožila po Jeruzalemu, da so učenci ukradli telo, ko je straža spala:
Ko sta bili še na poti, so nekateri iz straže prispeli v mesto in sporočili vélikim duhovnikom vse, kar se je zgodilo. Ti so se zbrali s starešinami in se posvetovali. Vojakom so dali veliko denarja in dejali: »Recite: ›Ponoči so prišli njegovi učenci in so ga ukradli, ko smo spali.‹ In če bi to slišal upravitelj, ga bomo mi pomirili in dosegli, da boste brez skrbi.« In ti so vzeli denar in storili, kakor so jih poučili. Tako se je ta govorica razširila med Judi do današnjega dne. (Mt 28,11-15)
Ko so judovski oblastniki izvedeli, da je grob prazen, so razumeli, da bodo kristjani to razglasili, kakor da je Jezus vstal od mrtvih. Zato so se odločili, da bodo oni prvi podali razlago, seveda svojo. Vendar pa je prav dejstvo, da so sami sprožili tako razlago, dokaz, da je bil grob prazen. V veliko sramoto jim je moralo biti, ko kristjani, v nasprotju z njihovimi pričakovanji, niso naslednjih sedem tednov javno rekli ničesar. Med temi sedmimi tedni molka kristjanov so govorice o praznem grobu verjetno napolnile Jeruzalem. Ni si težko predstavljati, da so mnogi v Jeruzalemu opazili, kako prozorna je bila zgodba stražarjev. Bi vi verjeli stražarjem, ki so vsi skupaj spali na straži? In če so spali, kako so vedeli, kaj se je zgodilo? In kako so vedeli, da so bili vsega krivi Jezusovi učenci? Zgodba je bila očitno proizvod zmede in obupa. Kot propaganda, ki je prihajala od Kristusovih sovražnikov, je kroženje te zgodbe prvovrstni zgodovinski dokaz, da je bil prazen Jezusov grob dejstvo.
Če grob v resnici ne bi bil prazen, oblastniki ne bi imeli nobenih težav pokazati Jezusovega telesa in s tem dokončno potrditi, da se vstajenje ni zgodilo. Ko so apostoli kasneje razglašali, da je Jezus vstal, bi v tem primeru naleteli samo na posmeh in krščanstvo se nikoli ne bi moglo začeti.
Če bi imeli najmanjši dokaz, da so učenci odstranili Jezusovo telo, so imeli tedanji voditelji vso oblast in moč, da bi učence aretirali in jih obtožili ropanja grobov, kar je bilo v tistem času zelo resen prestopek.
Pa še to v zvezi s tatovi grobov. Ti so bili posebno zainteresirani za grobove premožnih, ker so bili trakovi, v katere so povijali trupla, ter dišave, ki so jih uporabljali za balzamiranje, cenjeni artikli za preprodajo, da ne omenjamo nakita in drugih predmetov, ki bi bili lahko ob truplu. Res je, Jezus ni bil bogat, toda Jožef je bil. Če bi jim torej na neki neznani način uspelo izropati Jezusov grob, zanesljivo ne bi odnesli trupla, pri tem pa pustili v grobu dragocene dišave za balzamiranje.
Zgodnji kristjani niso samo zagotavljali, da je bil Jezusov grob prazen. Mnogo pomembnejše je bilo dejstvo, da so potem srečevali vstalega Jezusa. To se je dogajalo 40 dni s presledki, višek pa je bil Jezusov vnebohod. Dejansko so ga videli, se pogovarjali z njim, se ga dotikali in celo jedli z njim. To je bilo tisto, kar jim je dalo pogum, da so prenesli v svet sporočilo evangelija. Še več, ko so apostoli začeli javno govoriti, je dejstvo, da so osebno doživeli pojavljanje Jezusa Kristusa, tvorilo sestavni del tega evangelija:
Spominjam vas, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil in ste ga tudi sprejeli ter stojite trdni v njem. Po njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil, razen če ste zaman sprejeli vero. Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim. Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati. Od teh je še zdaj večina živih, nekateri pa so zaspali. Nato se je prikazal Jakobu, potem vsem apostolom. Nazadnje za vsemi pa se je kot negodniku prikazal tudi meni.[6] (1 Kor 15,1-8)
Pri presoji resničnosti poročila, ki ga podajajo priče, je treba upoštevati naslednje: 1) število in raznovrstnost prič, 2) doslednost pričevanj, 3) možni predsodki prič in 4) obnašanje prič.
1) Število in raznovrstnost prič
Jezusa je po njegovi smrti videlo več kakor petsto ljudi, in sicer na različnih krajih in ob različnih časih. Nekaj primerov: skupina enajstih v sobi, ženska sama na vrtu, skupina ribičev ob obali jezera, dva popotnika v Emavs, spet drugi na gori. Različnost značajev očividcev in krajev zavrača tako imenovane teorije halucinacij.
Ludemann in drugi domnevajo, da so bila tako imenovana »pojavljanja« po vstajenju dejansko psihološki dogodki, podobni vizijam ali halucinacijam: učenci so nekaj »videli«, vendar to objektivno ni bilo resnično, temveč se je nekaj dogajalo v njihovih glavah. Temu oporeka več dejstev:
2) Doslednost pričevanj
Velikokrat kak skeptik ugovarja, da svetopisemska poročila niso povsem skladna. Pri tem se pozablja naslednje: Če več prič nekega dogodka poda na sodišču izjave, ki se v vseh podrobnostih skladajo, beseda za besedo, to ne pomeni, da so pričevanja neodvisna, marveč, prav nasprotno, nakazuje, da priče želijo zavajati sodišče. Zgodovinarji postopajo podobno kot advokati. Noben zgodovinar ne bo izključil več verzij dogodkov samo zato, ker obstajajo neskladja pri sekundarnih podrobnostih. Ko te kriterije uporabimo pri zapisih vstajenja, ugotovimo, da imajo poročila Evangelijev iste primarne podrobnosti. Obstaja jasno jedro zgodbe: Jožef iz Arimateje položi Jezusovo telo v svoj grob; majhna skupina ali skupini vernic obišče grob zgodaj prvi dan tedna in najdejo prazen grob. One same in apostoli kasneje v številnih primerih srečajo Jezusa. V sekundarnih podrobnostih obstaja nekaj navideznih razlik. Na primer, Matej pravi, da je Marija Magdalena prišla h grobu ob svitu (Mt 28,1), medtem ko Janez pravi, da je bila še tema (Jn 20,1). Ti izjavi je možno uskladiti: Marija je prav lahko odšla, ko je bila še tema, in prišla h grobu ob zori.
3) Možni predsodki prič
Pogosto je rečeno, da dokazi za vstajenje Jezusa Kristusa prihajajo večinoma iz krščanskih virov in da zato ne morejo biti nepristranski. Zveni smiselno, vendar se je treba zavedati, da vse priče vstalega Jezusa niso bili kristjani. Odličen primer je Savel iz Tarza. Daleč od tega, da bi bil kristjan. Bil je fanatični nasprotnik kristjanov, preganjal jih je, metal v ječo in mučil. Želel je uničiti zgodbo o vstajenju in izkoreniniti krščanstvo. Ko je slišal, da se je začelo krščanstvo širiti izven Jeruzalema, je iz urada velikega duhovnika dobil dovoljenje, da odide v Sirijo v Damask in aretira vse kristjane. Toda na poti v Damask se je zgodilo nekaj skrajno nepričakovanega – srečal je vstalega Jezusa in zato postal kristjan! (Dej 9,1-19)
Glede predsodkov pa je treba pogledati še drugo plat, namreč predsodke neverujočih. Kako so tisti, ki niso verjeli v Jezusovo vstajenje, dokazali, da ni vstal? Verski oblastniki, ki so obsodili in usmrtili Jezusa, si niso mogli privoščiti, da bi preprosto ignorirali krščanske trditve. Obupno so si prizadevali ustaviti množično gibanje, ki je temeljilo na vstajenju. V svoji oblasti so imeli vse uradne vire in pomoč rimskega vojaštva, če so ga le hoteli. Toda čudno, zdi se, da niso pokazali nobenega dokaza, razen očitno neumne in drago kupljene zgodbe o učencih, ki da so ukradli telo, medtem ko so stražarji spali. Zato so se zatekli k surovi tehniki zastraševanja. Apostole so spravili v ječo in jih skušali zastrašiti, tako da so jim grozili z resnimi posledicami, če bodo nadaljevali pridiganje o vstajenju (Dej 4,17-22). Popolna odsotnost takratnih dokazov proti vstajenju, s strani oblastnikov ali kogarkoli drugega, je zelo zgovorna.
4) Obnašanje prič
Vsakomur, ki karkoli ve o starodavnih zakonih glede sodnega pričanja, je silno presenetljivo, da so prva evangelijska poročila o pojavljanju vstalega Kristusa podale ženske. V judovski kulturi prvega stoletja žensk navadno niso imeli za kompetentne pričevalke. Zato v tistih časih nihče, ki bi želel iznajti zgodbo o vstajenju, tega ne bi začel tako, da bi kot priče vpletal ženske.
Nadalje, če se vstajenje ne bi zgodilo, bi grob hitro spremenili v relikvijo, h kateri bi lahko hodili, molili in kazali pripadnost svojemu mrtvemu duhovnemu junaku. In vendar ni nobenega poročila, da bi sploh kdaj počeli kaj takega z Jezusovim grobom. Nikjer v Novi zavezi ne najdemo zapisa, da bi apostoli spodbujali vernike, naj romajo h Kristusovem grobu, da dobijo posebni blagoslov ali za ozdravljenje. Ravno nasprotno, v najzgodnejšem obdobju krščanstva ni nobenega resničnega zanimanja za Kristusov grob.
Če povzamem: podani so bili argumenti, da je Jezus zares živel, umrl na križu in vstal iz groba.
Verjetno si je vsak med nami kdaj zaželel, da bi živel v tistem času in na lastne oči videl, slišal, doživel. Kristus je glede tega povedal nekaj zelo pomembnega nejevernemu Tomažu: »Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli in so verovali.« (Jn 20,29) Takih, ki niso videli, a so verovali, je bilo v zgodovini veliko več kakor tistih, ki so imeli privilegij, da so bili priče tem prelomnim dogodkom. Toda mi smo lahko priče nečesa drugega: lahko pričamo za to, kako upoštevanje Boga vpliva na življenje posameznika tudi 2000 let po Jezusovem vstajenju. In to nikakor ni majhna reč. Ta dokaz je v marsičem precej bolj zgovoren kot vse zgoraj navedeno.
Dobro se je večkrat spomniti na Jezusovo vstajenje. To dejstvo postavlja vso preteklost, sedanjost in prihodnost v povsem drugo perspektivo. Jezus nas je ustvaril, On je umrl za nas, On je vstal, On skrbi za nas in On bo prišel po nas.
[1] Za informativni uvod, ki ga je napisal filozof in zgodovinar, glej Gary R. Habermas and Michael R. Licona, The Case for the Resurrection of Jesus, Grand Rapids, Kregel,2004.
[2] Josephus, Antiquities of the Jews, 18.64.
[3] Tacitus, Annals, 15.44.
[4] John Dominic Crossan, Jesus, A Revolutionary Biography, San Francisco, HarperCollins. 1991, p. 145.
[5] Gerd Ludemann, The Resurrection of Christ, Amherst, Prometheus Books, 20114, p. 30.
[6] Popoln seznam referenc Kristusovega pojavljanja po vstajenju je: Matej 28,1-10,16-20; Marko 16,9ff; Luka 24,13-31,34,36-49; Janez 20,11-18, 19-23,24-29; 21,1-23; Dejanja 1,1-3, 6-11; 9,1 -9; 22,3-11; 26, 12-18; 1 Korinčanom 15,5-9.
[7] William Lane Craig, Reasonoble Faith, Wheaton, Illinois, Crossway, 1994, p. 288.
[8] Glej Michael Licona, The Evidence for God, Ada, Baker Academic, 2010, p. 178.
[9] Lewis, Miracles, p. 151.
Vir: Lennox, J.C., 2011. Gunning for God, Lion Hudson plc, Oxford