odpri / zapri podmeni

ALI ZVEZDE NASTAJAJO DANES?

Pogosto se trdi, da je možno opazovati rojstvo novih zvezd. Nekateri kreacionisti menijo, da je možno, da nekatere zvezde nastajajo tudi v današnjih razmerah, po tednu stvarjenja, podobno kot vsa današnja bitja niso bila ustvarjena takrat. Kreacionist in nekdanji profesor astronomije, dr. Danny Faulkner, pojasnjuje razliko: ''Zvezde niso zelo kompleksne in t. i. 'zvezdna evolucija' (čeprav je ne sprejemam nujno v celoti) je nekaj drugega kot biološka evolucija. Torej nimam težav z idejo, da se oblak plina, ustvarjen od Boga v posebnem nestabilnem stanju, ali stisnjen z udarnim valom eksplozije bližnje zvezde, lahko sesede pod svojo lastno gravitacijo in se začne segrevati ter oblikuje novo zvezdo.'' (cit. po Wieland in Sarfati, Creation 19(4): 18 – 21, 1997)

Kljub temu pa kreacionistični astronom dr. Ron Samec dvomi, da dejansko lahko opazujemo nastanek zvezd: ''Ko pride do trka temne in emisijske meglice, nastanejo značilnosti, kakršne vidimo na slikah Hubblovega vesoljskega teleskopa (HST). Prah si utira pot skozi vroč plin. Plin vzdolž prednjega roba trčenja se stisne in zažari bolj vroče. To se odraža v belkastih območjih na robovih temnih 'prstov' prahu. Domnevam, da so temperature teh območij blizu 10.000 K, tako da žarijo kot površine zvezd s podobno temperaturo, torej belo. Plin se pri takih temperaturah hitro razprši in ni možnosti, da bi tvoril zvezde. Ne bodimo prepričani, da v 'konicah prstov' teh prašnih regij obstajajo vgrajene zvezde, razen če bodo dejansko razvidne iz slik.''

HITRO SPREMINJANJE ZVEZD

Kreacionisti ne zanikajo, da se zvezde lahko spreminjajo. Temu bi se lahko reklo ''evolucija zvezd'', toda to ne pojasni izvora zvezd in še zdaleč ni kot biološka evolucija, ker ne potrebuje nobenega naturalističnega procesa za proizvajanje nove informacije. Kreacionisti se ne strinjajo z večino teorij nastanka zvezd oziroma s časovnimi merili.

Poleg tega obstaja veliko opazovanj, da se zvezde lahko spremenijo zelo hitro, mnogo hitreje od tega, kar napovedujejo evolucijske teorije. Na primer: Leta 1994 je bil Sakuraijev objekt (Sakurai's Object) najverjetneje bela pritlikavka v središču planetarne meglice. S premerom, približno enakim Zemljinemu, a izrazito gostejša – približno tona na cm3 – bi bila nevidna prostemu očesu. Toda astronoma Bengt Gustafsson iz observatorija McDonald (ZDA) in Martin Asplund iz observatorija Uppsala (Švedska) sta opazovala, kako se je spremenila v svetlo rumeno orjakinjo s premerom okoli 70 milijonov km, kar je 80-krat širše od sonca. To pomeni, da se je premer povečal za faktor 8000, prostornina pa za faktor 500 000 milijonov. Astronoma sta izrazila veliko presenečenje nad hitrostjo te spremembe. Do leta 1998 se je še povečala, in sicer do rdeče super orjakinje s premerom 210 milijonov km, 150-krat večje od sonca. Nato se je skrčila in sprostila veliko snovi. Že leta 2002 je ni bilo možno videti niti z najmočnejšimi optičnimi teleskopi, čeprav se jo lahko zazna v infrardečem spektru, ki sije skozi prah.

PROBLEM PRVIH ZVEZD

Velikanski problem za evolucijo je nastanek prvih zvezd. Evolucijski astronomi verjamejo, da so prve zvezde nastale s sesedanjem plinastih oblakov. Toda taki oblaki so danes prevroči in preveč razpršeni, da bi se sesedli. Trenutne teorije vključujejo stiskanje s supernovami ali hlajenje s toplotnim sevanjem prašnih granul, toda to terja predobstoječe zvezde. Abraham Loeb s Harvardskega centra za astrofiziko je leta 1998 dejal: ''V resnici ne razumemo formiranja zvezd na temeljni ravni.'' (cit. po Chown, New Scientist 157: 26 – 30). Bolj pred kratkim je Neil deGrasse Tyson, evolucijski astrofizik in fanatični antiteist priznal: ''Ne morejo vsi oblaki plina v Mlečni cesti tvoriti zvezd vsak čas. Pogosteje kot ne je oblak zmeden glede tega, kaj naj naredi. Dejansko smo astrofiziki zbegani. Vemo, da se oblak hoče sesesti pod svojo težo, da bi naredil eno ali več zvezd. Toda rotacija, kakor tudi turbulentna gibanja znotraj oblaka delujejo v nasprotju s to usodo. Tako deluje tudi običajni tlak plina, o katerem ste se učili pri kemiji v srednji šoli. Tudi galaktična magnetna polja se borijo proti sesedanju: penetrirajo oblak in ujamejo vse prosto potujoče nabite delce, ki jih oblak vsebuje, in omejujejo načine, na katere se oblak odzove na svojo gravitacijo. Zastrašujoče je to, da bi sodobne raziskave dajale obilo prepričljivih razlogov za to, da zvezde niso mogle nastati, če nihče od nas ne bi vnaprej vedel, da obstajajo.'' (Tyson, N. deG., 2007. Death by Black Hole: And Other Cosmic Quandaries)

Vir: Sarfati, J., 2014. Stars. Creation 36 (2), 39 – 42.

ZVEZDE NE NASTAJAJO NARAVNO – POTREBNA JE 'TEMNA MATERIJA', tj. 'BOG VRZELI'

Prevod članka John G. Hartnetta, objavljenega 1.9.2015

Vir: http://creation.com/stars-dont-form-naturally (pridobljeno 1.9.2015)

Če imate na razpolago samo standardno znano fiziko, potem je 'temna materija' bistvena sestavina za naravni nastanek zvezd. Temna materija je hipotetična eksotična oblika materije, ki je laboratorijska fizika ne pozna in na noben način ne oddaja svetlobe, niti ni v interakciji s svetlobo, zato je nevidna za vse oblike zaznavanja znotraj elektromagnetnega spektra, tj. od radijskih valov do sevanja gama. Gre za izmišljeno reč, ki so ji predpisali posebno lastnost: za razliko od normalne materije je vir zgolj gravitacije.

Zaznavanje 'temne materije'

Toda ali so temno materijo odkrili s kakšno neposredno meritvijo? To je drugače kakor sklepati na njen obstoj na podlagi anomalij, kot so galaktične rotacijske krivulje, kjer gibanja zvezd in plinov v rokavih spiralnih galaksij ne sledijo pričakovanemu Keplerjevemu zakonu skladno s standardno Newtonovo fiziko. Ne, ni bila odkrita, in to po 40 letih iskanja z laboratorijskimi eksperimenti. Vendar pa verjamejo, da obstaja – torej je neke vrste ''bog vrzeli'' – in je ključnega pomena, sicer se mnoga astrofizikalna opazovanja enostavno ne skladajo s tem, kar dobimo, če uporabimo standardne zakone fizike.

temna materija

Slika 1: Slika temne materije, kakor jo zaznajo napredne metode.

Teoretični fizik Mordehai Milgrom je predlagal alternativo temni materiji, imenovano modificirana Newtonska dinamika (ang. Modified Newtonian Dynamics, kratica MOND), s katero malenkost spremeni zakon gravitacije v zelo velikem merilu galaksij, da reši problem galaktičnih rotacijskih krivulj in dinamiko galaksij v velikih merilih. V članku iz leta 2014 v reviji New Scientist[1] je poročevalec Marcus Chown vprašal Milgroma:

''Zakaj je zdaj primeren čas, da se alternativa temni materiji vzame resno?''

Odgovoril je:

''Množica eksperimentov, s katerimi iščejo temno materijo, vključno z velikim hadronskim trkalnikom, mnogimi podzemnimi eksperimenti in nekaj vesoljskimi misijami, ni pokazala ničesar prepričljivega. Poleg tega vse bolj spoznavajo, da ima vodilni model temne materije svoje slabosti. Med drugim napoveduje, da bi morali videti mnogo več pritlikavih galaksij, ki naj bi krožile okoli naše Mlečne ceste, pa jih v resnici ne vidimo toliko.''

Na ta problem sem opozoril v prispevku ''Why is Dark Matter everywhere in the cosmos?'' (http://creation.com/why-dark-matter-everywhere). V tem prispevku se bom osredotočil bolj na problem nastanka zvezd, ne nastanka galaksij, čeprav je oboje povezano. Brez zvezd ne bi bilo galaksij. Preden pa se lotim tega, premislite naslednje.

Računalniške simulacije vesolja v velikem merilu

BBC-jev naslov je razglašal: ''Evolucija vesolja poustvarjena v laboratoriju''.[2] Ta zgodba je bila o mednarodni skupini raziskovalcev, ki so ''naredili najbolj celovito vizualno simulacijo tega, kako je vesolje evolviralo.'' Uporabili so super računalnik, da so naredili model domnevnega zgodnjega vesolja, s katerim so pokazali, ''kako so prve galaksije nastale okoli kep skrivnostne nevidne substance, imenovane temna materija.'' Slika 2 prikazuje rezultate njihove simulacije v primerjavi z resničnim vesoljem. Rezultati kažejo zelo dobro, kajne? Morda so rešili problem nastanka vesolja?

vesolje, simulacija

Slika 2: Resnično vesolje, fotografirano s Hubblovim teleskopom, je na levi strani. Na desni strani je rezultat simulacije. Vir slike: glej referenco 2.

Niso delali v merilu zvezd, temveč v velikem merilu strukture vesolja in formiranja galaksij. Članek poroča (označeni Hartnettovi poudarki):

''V začetku kaže pasove skrivnostnega materiala, ki ga kozmologi imenujejo 'temna materija', kako se raztezajo po praznini vesolja kakor veje kozmičnega drevesa. Ko minejo milijoni let, se temna materija nakopiči in skoncentrira ter tvori semena prvih galaksij.''

Morali so uporabiti temno materijo kot ''semena'', sicer se galaksije v njihovih simulacijah ne bi zgostile. Profesor Carlos Frenk (Durham University) je dejal (označeni Hartnettovi poudarki):

''Lahko naredite zvezde in galaksije, ki so videti kot v resnici. Toda temna materija narekuje vso zadevo.''

Brez tega neznanega 'boga vrzeli' enostavno ne morete doseči, da bi simulacije proizvedle nekaj, kar bi bilo videti kot resnično vesolje. Zakoni znane fizike tega ne dopustijo. Dr. Vogelsberger iz Massachusetts Institute of Technology (MIT) je dejal (označeni Hartnettovi poudarki):

''Če ne vključite temne materije (v simulaciji), ne bo videti kot resnično vesolje.''

Nazadnje še kozmolog dr. Robin Catchpole (Institute of Astronomy in Cambridge) dodaja, kar je poročevalec imenoval opozorilna opomba (označeni Hartnettovi poudarki):

''Čeprav je simulacijo pohvalil kot 'spektakularno', je dodal: ''ne sme nas prevzeti gola vizualna lepota te reči. Lahko dobite reči, ki so videti kot galaksije, ne da bi te reči imele kaj dosti opravka s fiziko tega, kako so se galaksije pojavile.''

Bistvena sestavina formiranja zvezd

Kot je poudaril prof. Carlos Frenk v navedenem članku (ref. 2), je temna materija bistvena za tvorjenje zvezd, in pri tem misli nastanek po naravni poti, to je zgolj z znanimi zakoni fizike.

Vidno vesolje ima okoli 10^11 galaksij, ki v povprečju vsebujejo po okoli 10^11 zvezd, kar skupno pomeni 10^22 zvezd. Torej je njihov nastanek temeljnega pomena za vesolje. Brez zvezd ne bi bilo vesolja. Vendar pa je s sekularnega vidika teoretično razumevanje nastanka zvezd precej nezadostno; teoretiki še naprej upajo in nadaljujejo raziskave z računalniškimi simulacijami, ko skušajo rekonstruirati preteklo zgodovino zgodnjega vesolja in nastanek zvezd.

Glavna težava je modeliranje fizikalnega procesa formiranja, ki vključuje gravitacijo, zelo turbulentno dinamiko plinov, magnetna polja, sevanje ter molekularno kemijo in kemijo prahu. Formiranje zvezd vključuje tudi ogromen razpon dolžinskih in časovnih meril, ob predpostavki zgolj naturalističnih procesov, zaradi česar so simulacije težavne celo s super-računalniki.

nastanek zvezd

Slika 3: Zgodba nastanka zvezde. Vir: Spitzer Science Center.[3]

Dandanes temno materijo dodajajo kot nujno sestavino vsem simulacijam nastanka zvezd, kajti ko poljubni hipotetični oblak vodikovega plina kondenzira do določene velikosti, pride v hidrodinamično ravnovesje. To pomeni, da je navzven delujoča sila na oblak, povzročena z akumuliranim tlakom zaradi segrevanja stisnjenega oblaka, enaka navznoter delujoči sili, povzročeni s skupnim gravitacijskim privlakom vse materije v oblaku. Na tej točki se ne more zgoditi nobeno nadaljnje skrčenje, če se ne vpelje nečesa, kar premosti to omejitev.

Lahko slišite izraz ''virializiran'' (ang. ''virialized'') sistem. V tem stanju je vzpostavljeno ravnovesje med kinetično energijo in gravitacijsko potencialno energijo oblaka. Ko se to doseže, ne more priti do nobene nadaljnje spremembe, razen če energija odseva stran od oblaka in se slednji ohladi, kar lahko traja neskončno dolgo, in pri tem mora biti gostota materije pod določeno vrednostjo, da je ohlajanje možno. Temu se izognejo tako, da je na začetku veliko več temne materije kakor normalne, saj to takoj premosti uravnoteženo stanje. To je utemeljeno z izjavo, da so spiralne galaksije v 85 % sestavljene iz temne materije.

Kakršenkoli prvotni oblak plina – sestavljen večinoma iz vodika – je po predpostavki proizvod nastanka vesolja z domnevnim vročim velikim pokom, pri katerem so z nuklearno fuzijo domnevno nastali le vodik, helij in malo litija (ref. 3). Po tej zgodbi se je temperatura ognjene krogle velikega poka po treh do dvajsetih minutah ohladila do te mere, da se fuzija ni mogla več odvijati.

Najprej sta bila vodik in helij v obliki vroče plazme, po približno 380.000 letih pa se je plazma dovolj ohladila, da so se elektroni re-kombinirali s protoni in drugimi jedri ter tvorili predvsem vodikov in helijev plin. Domneva se, da so se iz tega plina po približno milijardi let, več ali manj (model je fleksibilen), formirale prve zvezde.[4] Toda, in to je velik TODA, ni znanega zakona narave (tj. ni znane fizike), ki je dopustil, da so se prve zvezde formirale iz domnevnih prvotnih oblakov plina.

Slika 3 kaže, kakšen naj bi bil proces nastanka zvezde. Toda ne spreglejte, da se na sliki 3(a) simulacija začenja z gostim jedrom, tako da se na sliki 3(b) lahko izvede gravitacijski kolaps. ''Nekaj'' je treba dodati na začetku, sicer se nič ne more zgoditi.

Jeansova meja

Brez tega ''nekaj'' je treba prekršiti temeljno fiziko, ali pa je Jeansovo mejo[5] treba premostiti bodisi s stiskanjem ali z ohlajanjem oblaka. Ko je ta meja presežena, lahko vajeti prevzame gravitacija [Slika 3(b)] in dodatno stisne oblak, da nastane protozvezda [Slika 3(c)]. Toda brez mehanizma za premostitev te naravne omejitve bi se oblak po naravni poti segrel in to bi preprečilo nadaljnje stiskanje, rezultat pa bi bil ravnovesje.

V računalniških simulacijah nastanka zvezd se računalniški program običajno začne s presežkom gostote (ang. over-density), tako da je Jeansova masa že dosežena, to pa pomeni, da omejitev ni problem, ker se simulacija začne onkraj te točke [kot kažeta slika 3(a) in (b)]. Jeansova masa je K ρ^(-1/2) T^(3/2), kjer je K konstanta, ρ je gostota oblaka, T pa je absolutna temperatura.

Vesolje brez zvezd, torej vesolje, ki vsebuje le vodik, nekaj helijevega plina in znane zakone fizike, ni vesolje, v kakršnem živimo. Naturalistično obstajajo samo tri možne smeri raziskav, kako rešiti ta problem, to je, kako formirati zvezde po naravni poti:

1) Ohladite oblak, da se lahko še naprej krči, kar poveča njegovo gostoto ρ. Ob danem zadostnem času, da se ohlajanje zgodi, se pričakuje, da bo Jeansova meja presežena.

2) Stisnite oblak, da presežete Jeansovo mejo, v ta namen uporabite magnetna polja kot tokamak[6], da omejite vročo plazmo, ali pa kakšno zunanjo silo, npr. supernovo, da stisnete oblak preko Jeansove meje.

3) Vpeljite neko novo eksotično materijo, na katero normalne termodinamične omejitve nimajo vpliva, ker ni v interakciji z normalno materijo, zaradi česar daje dodatno gravitacijsko silo na oblak, ne da bi prispevala k njegovemu segrevanju. Torej je uporabljena za premostitev problema doseženega ravnovesnega stanja, ki sicer preprečuje, da bi se oblak še naprej krčil in postal zvezda.

Predlagajo, da zvezda, ki eksplodira v bližini (supernova), lahko stisne oblak plina, in hipotezira se o tem, da je naše sonce nastalo po supernovi rdeče velikanke v naši galaktični okolici. Z navzven potujočimi valovi eksplozije se generirajo udarni valovi. Slika 4 prikazuje vročo plazmo, potujočo navzven od vira eksplozije kot ''kozmični biseri''.

Supernova SN1987A

Slika 4: Kozmični biseri supernove SN1987A. Vir: P. Challis, R. Kirshner (CfA) in B. Sugerman (STScI), NASA.

Toda ideja o udarnih valovih iz supernove, potrebnih za stiskanje oblaka plina, vpeljuje problem kokoši in jajca, in zato ne more biti razlaga nastanka prvih zvezd, tj. zvezd populacije III, kmalu po domnevnem velikem poku.

Glavno upanje glede formiranja zvezd se tiče kanalov ohlajevanja preko infrardečega sevanja iz molekularnega vodika. Raziskujejo tudi magnetna polja v plazmi. Omenjeno ohlajevanje terja dolga časovna obdobja, toda simulacije se še vedno začenjajo z mešanico temne materije in vodika (normalna materija). Ni upanja, da bi zvezde lahko nastale brez pomoči domnevne temne materije, ne glede na to, koliko milijonov let je na razpolago. Fizika je še vedno problem.

Sledi članek iz Scientific American z naslovom ''Prve zvezde v vesolju''[7], ki opisuje proces (označeni Hartnettovi poudarki):

''To ohlajanje igra ključno vlogo pri tem, da omogoči, da se običajna materija v prvobitnem sistemu loči od temne materije. Ohlajen vodik se ustali v ploščato rotirajočo konfiguracijo, ki je kepasta in vlaknasta in morda v obliki diska. Ker pa delci temne materije ne sevajo, niti ne izgubljajo energije, ostajajo razpršeni v prvotnem oblaku. Tako sistem z nastajajočo zvezdo postane podoben miniaturni galaksiji z diskom običajne materije in halojem temne materije. V notranjosti diska se najgostejše kepe plina še naprej krčijo in sčasoma nekatere doživijo kolaps ter postanejo zvezde.''

Sledi napis, ki je bil zapisan ob zaporedju slik, ki so ponazarjale domnevni nastanek prvih zvezd in galaksij:

''PRVOTNO VZNEMIRJENJE - Proces, ki je vodil v nastanek prvih zvezd, se je zelo razlikoval od današnjega nastanka zvezd. Toda burne smrti nekaterih izmed teh zvezd so tlakovale pot pojavu vesolja, ki ga vidimo danes.''

To je prikazano na moji sliki 5 (skopirano), ki kaže protogalaksijo, sestavljeno iz mešanice temne materije in običajne materije (vodikov plin).

protogalaksija, nastanek zvezd

Slika 5: Iz ref. 7, str. 8. Sistemi nastanka prvih zvezd – majhne protogalaksije – so vsebovali predvsem elementarne delce, znane kot temna materija (prikazano z rdečo). Običajna materija – večinoma vodikov plin (modro) – je bila na začetku pomešana s temno materijo (besedilo izvirnika).

Tu je temna materija 'bog vrzeli', uporabljena za premostitev temeljne fizike, ki naravno preprečuje kolaps oblaka v zvezdo. Domneva se, da je bila večina prvih protogalaksij[8] sestavljena iz temne materije (neznanega tipa elementarnih delcev[9]). Temni materiji se dajejo potrebne lastnosti, da se doseže želeni rezultat. Ne emitira sevanja, kar pomeni, da se je ne more videti z normalnimi metodami elektromagnetne zaznave; ne izgublja energije, ker ni v interakciji z drugimi delci normalne materije. Je 'bog', ki gravitira, ustvarja močne gravitacijske sile, ki so dovolj močne, da presežejo odpor tlaka vročega plina v oblaku, zaradi česar se vodik normalne materije sesede v zvezdo. To je le lep primer pripovedovanja zgodbic.

Nadalje trdijo, da danes vidimo nastajanje zvezd, kjer zunanje sile, denimo udarni valovi bližnjih supernov, niso prisotne. Večina formiranja zvezd domnevno poteka v ''gostotnih valovih'' rokavov spiralnih galaksij, kar je gravitacijski učinek interakcije milijard zvezd, plina in prahu, ki krožijo v galaktičnem gravitacijskem potencialnem vodnjaku. Glejte sliko 6.

galaksija

Slika 6: Bodejeva galaksija kaže močno izžarevanje iz oblakov vodikovega plina (obarvano rdečkasto). Ti predeli spiralnih rokavov naj bi bili območja aktivnega formiranja zvezd.

Razpakirajmo zadevo. Prvič, tudi če je res, da je obstoječa materija v spiralnih rokavih galaksij zagotovila potrebni gravitacijski potencialni vodnjak, ki povzroči, da se plinasti oblaki sesedejo v zvezde, to ne reši problema prvih zvezd. Drugič, tu uporabljeni argument ''gostotnih valov'' je teorija, ki podpira razvoj strukture spiralnih rokavov in ki ima enake probleme kakor večina astrofizike – potrebo po temni materiji. Zaradi anomalij v rotacijskih krivuljah zvezd in plinov v diskastih regijah se domneva, da temna materija obstaja v haloju okoli galaksije, bila naj bi povsod, razen v jedru, kjer bi jo najbolj pričakovali. Toda tam ni potrebna. Ne pozabimo, da ni bila opažena, temveč se zgolj sklepa o njenem obstoju, da bi se rešili problemi glede gibanja zvezd.

Teorija ''gostotnih valov'' se uporablja tudi v podporo mnenju, kako je lahko videti, da ima deset milijard let stara galaksija v svoji zgradbi le enega ali dva obrata, ko pa bi z rotacijsko dobo 200 milijonov let morala imeti v svoji strukturi 50 obratov. Slednje je dejstvo opazovanj in to biblijski kreacionisti že dolgo uporabljajo kot dokaz mladega vesolja.

Vse to je del pripovedovanja zgodbe. Ali v teh galaksijah dejansko vidimo plinaste oblake, ki se sesedajo v zvezde? Pravzaprav ne! Intenzivne emisije so za astronome znak aktivnih mladih novih zvezd in tako naj bi označevale področja nastajanja zvezd. Toda zelo svetle emisije iz vročega vodikovega plina vam ne povedo, kako so nastale zvezde. Vsak biblijski kreacionistični model mora razložiti prve zvezde, kakor tudi zvezde, ki nastajajo v galaksijah, toda ker poročilo Geneze pravi, da je Bog ustvaril zvezde četrti dan stvarjenja, vemo, da je Bog prve zvezde naredil nadnaravno tega dne. In ker še vedno obstaja problem Jeansove meje, je malo verjetno, da je po četrtem dnevu stvarjenja nastalo veliko zvezd.

Zaključek

Da bi zvezde lahko nastajale naturalistično, je treba iznajti neznano reč – temno materijo – z ravno pravšnjimi lastnostmi, kar je v bistvu ''bog vrzeli''. Brez tega se nastanek zvezd enostavno ne more zgoditi!

A zakaj iznajti to neznano reč? Obstajajo različna področja astrofizike in kozmologije, kjer se za rešitev nekega problema zatekajo k temni materiji. A še bolj temeljno, zakaj iznajti 'boga', da se presežejo uveljavljeni zakoni fizike, da bi pojasnili nastanek zvezd? Je to zato, ker bodo sicer astronomi morali priznati, da materializem ne zadostuje in da je vesolje več kot zgolj vodik, helij, nekaj težjih elementov, magnetna polja, sevanje ter zakoni fizike?

[1] Chown, M., 2014. Forget dark matter – embrace my MOND theory instead, New Scientist 222(2967):26-27.

[2] Ghosh, P., Universe evolution recreated in lab, bbc.com, 7. 5. 2014.

[3] The physics of the universe, physicsoftheuniverse.com, 2. 7. 2015.

[4] Tem se reče zvezde populacije III in se jih ima za siromašne s kovinami (pri čemer kovina pomeni vsak element z atomskim številom, večjim od helijevega). Pomanjkanje zaznanih tovrstnih zvezd je že dolgo problem velikega poka. Napoved pravi, da so se prve zvezde populacije III formirale pri rdečih premikih okoli z = 10-30. Upajo, da bo Vesoljski teleskop James Webb, ki naj bi ga izstrelili leta 2018, sposoben zaznati nekaj prvih galaksij, dvomijo pa, da bo sposoben zaznati prve zvezde, tj. zvezde populacije III. V resnici je tako, da vse zvezde, ki so bile doslej opazovane, celo v Hubblovem ''ultra-deep field'', niso zvezde populacije III.

[5] Jeans instability, wikipedia.org, 2. 7. 2015.

[6] Tokamak, wikipedia.org, 1. 7. 2015.

[7] Larson, R. B., Bromm, V., 2004. The First Stars in the Universe, Special Edition, ''The Secret Life of Stars'', Scientific American 14(4):7-9.

[8] Ref. 7, str. 8.

[9] Hartnett, J. G., Dark Matter and the Standard Model of particle physics – a search in the 'Dark', september 2014; creation.com/dark-search.

Ustvarjen.si
povzema dela znanstvenikov, ki so zagovorniki Boga Stvarnika, kot ga opisuje Sveto pismo.
© Vse pravice pridržane 2024 - Ustvarjen.si
chevron-rightchevron-up-circle linkedin facebook pinterest youtube rss twitter instagram facebook-blank rss-blank linkedin-blank pinterest youtube twitter instagram