Astronomi na podlagi slik s Hubblovega vesoljskega teleskopa pravijo, da na Jupitrovi luni Evropa prihaja do izbruhov vode, ki segajo približno 200 km visoko v atmosfero. Do izbruhov prihaja na območju južnega pola, in sicer najbolj izrazito takrat, ko je Evropa najdlje od Jupitra in je učinek Jupitrove gravitacije najšibkejši; izbruhi pojenjajo, ko je Evropa najbližje Jupitru.
Ti izbruhi predstavljajo resen problem za tiste, ki zagovarjajo veliko starost te lune. Če bi bila majhna luna Evropa res stara 4,5 milijard let, bi že davno morala postati hladna in neaktivna, ne pa proizvajati tolikšno energijo, kot jo vidimo v omenjenih izbruhih. Biblija pravi, da je osončje nastalo pred nekaj tisoč leti, in taka starost zadovoljivo odgovori na vprašanje burne lunine aktivnosti.
Vir: Europa's high-pressure water spouts, Creation 36(3), str. 11; 2014
Pluton je dolgo veljal za deveti planet našega osončja, danes pa sodi med pritlikave planete in ga uvrščajo med objekte Kuiperjevega pasu. Nastal naj bi pred milijardami let in temu primerno naj bi bile na njegovem površju vidne sledi trkov z drugimi objekti Kuiperjevega pasu.
14. julija 2015 je vesoljska sonda New Horizons letela mimo Plutona in naredila posnetke, ki kažejo, da so bila predvidevanja napačna. Na veliko presenečenje znanstvenikov je Pluton videti mlad. Ima ledenike, gejzirje in do 3350 m visoke gore z ledom. Površje je videti mlado in nakazuje, da je planet še vedno geološko aktiven. Geolog pri misiji New Horizons je dejal: »Odkritje ogromnih, zelo mladih Plutonovih planjav brez kraterjev presega vsa pričakovanja.«[1]
Tudi Plutonova atmosfera je mlada. Izmerili so, s kolikšno hitrostjo uhaja dušik in izkazalo se je, da je ta hitrost 500-krat večja kot na Marsu. To pomeni, da bi ves Plutonov dušik moral že davno izginiti, če bi bil Pluton res star milijarde let. Kot rešitev tega problema predlagajo, da so dušik obnavljali kometi, toda videti je, da so vsi predlagani viri skupaj še vedno nezadostni.[2]
Še več, posnetki sonde New Horizons kažejo, da je mlada tudi Plutonova luna Charon, kar dodatno dokazuje, da naš sončni sistem ne more biti star milijarde let.
Vir: Coppedge, D., 2016. The new Pluto. Creation 38(1), 12-13.
[1] Loff, S. (ured.) Frozen plains in the heart of Pluto's 'heart', nasa.gov, 17.7.2015
[2] Wall, M., Mysterious ice plains spotted on Pluto, space.com, 17.7.2015
Merkur je planet, ki je najbližji Soncu, zato ga doleti izrazita vročina, bombardiranje z mikro meteoriti, sevanje in sončni veter. Okoli Merkurja je leta 2011 začela krožiti vesoljska sonda Messenger z namenom proučevanja njegove kemije, magnetizma, ozračja, geologije in površja. Evolucionisti so pričakovali, da bo Merkur zaradi svoje domnevne starosti milijonov let podoben stari žlindri,[1] vendar v nadaljevanju opisani dokazi kažejo drugače.
Modre vdolbine
Na Merkurju se nahajajo vdolbine nepravilnih oblik, ki v premeru merijo do nekaj kilometrov, mnoge med njimi pa so svetlo modre barve. Videti so »sveže« in so brez kraterjev, kar nakazuje, da so sorazmerno mlade. Znanstveniki so mnenja, da votline nastanejo tam, kjer se površje sesede, ko hlapljive snovi uidejo iz kamnin.[2] Predvidevajo, da so vdolbine brez barve že porabile svoje hlapljive snovi in so postale neaktivne, obarvane pa še vedno aktivno razpadajo. »Analize slik in ocene hitrosti, s katero vdolbine morda rastejo, vodijo do sklepa, da aktivno nastajajo še danes.«[3] Prisotnost aktivno razpadajočih se vdolbin pomeni, da ne morejo biti stare milijone let. Če bi bile stare milijone let, bi se taka geološka aktivnost morala že davno končati. David Blewett, sodelujoči znanstvenik pri odpravi Messenger, je to odkritje pospremil z besedami, da se je opazovalcem povesila čeljust, saj česa takega nikoli nihče ni pričakoval.[4]
Magnetno polje
Če bi bil majhen planet, kakršen je Merkur, res star milijone let, nič več ne bi smel imeti magnetnega polja – vendar je leta 1974-75 vesoljska sonda Mariner 10 pokazala, da ga ima. Še bolj nenavadno je to, da je sonda Messenger leta 2008-09 letela mimo Merkurja in odkrila, da se je jakost magnetnega polja planeta zmanjšala za nekaj odstotkov. Tako hiter upad nikakor ne gre skupaj s scenariji, ki pravijo,da je Merkur star milijone let.
Pojavilo se je vprašanje, ali se je jakost magnetnega polja res zmanjšala. Ko je leta 2011 Messenger zaokrožil okoli Merkurja, so meritve potrdile, da je upad znašal kar 7,8 % glede na stanje leta 1975.[5] Napovedi evolucionistov so se torej izkazale za napačne.
Po drugi strani pa je fizik dr. Russ Humphreys že pred desetletji zasnoval model planetarnih magnetnih polj, pri čemer je izhajal iz predpostavke, da je Bog ustvaril planete pred 6.000 leti, in da so se začeli kot krogle vode (kot se da razbrati iz Geneze 1,2 in 2. Petrovega pisma 3,5). Nadalje je predpostavil, da je Bog ustvaril atome vodika v vseh molekulah vode tako, da so imeli poravnane jedrske spine, kar je tvorilo ogromen magnet, ki od tedaj dalje razpada. Leta 1984 je s tem modelom napovedal jakosti magnetnih polj Urana, Neptuna in Merkurja. Njegove napovedi za Uran in Neptun so se zelo razlikovale od napovedi, ki so temeljile na ideji evolucije, vendar so se Humphreysove napovedi izkazale za osupljivo točne, ko je sonda Voyager II obiskala ta planeta leta 1986 oz. 1989.[6]
Humphreys je napovedal, da se bo jakost Merkurjevega magnetnega polja do leta 1990 zmanjšala za 1,8 % glede na stanje iz leta 1974.[7] To bi pomenilo 4 do 6 % zmanjšanje do leta 2011 – kar je spet zelo blizu izmerjenim 7,8 %. Torej Merkurjevo magnetno polje slabi celo nekoliko hitreje od napovedi dr. Humphreysa.
Poleg tega je Humphreys napovedal, da bodo Merkurjeve starejše vulkanske kamnine (če jih bodo našli) vsebovale remanentno magnetizacijo. Tudi ta napoved se je uresničila. Merkurjeve severne vulkanske ravnine so magnetizirane, in sicer v nasprotni smeri kot današnje magnetno polje. To nakazuje, da je bilo Merkurjevo magnetno polje nekoč veliko močnejše, tako da je bilo dovolj močno, da je magnetiziralo kamnine na površju, in da je vsaj enkrat obrnilo pola.[8]
Kemijska sestava
Po evolucijskih teorijah nastanka planetov na Merkurju ne bi smelo biti hitro hlapljivih elementov, kot so vodik, ogljik, kisik in žveplo, niti njihovih spojin (npr. vode in ogljikovodikov), ker je planet preblizu Sonca. Na Merkurju ne bi smelo biti žvepla – vendar je, ogromno ga je! Na Merkurju je sorazmerno gledano 10 do 20-krat več žvepla kot na mnogo bolj oddaljeni Zemlji.[9]
Že omenjeni znanstvenik Blewett (glej ref. 2) je dejal: »Merkurjeva notranjost vsebuje več hlapljivih elementov kakor za najbolj notranji planet napoveduje nekaj modelov nastanka planetov.« Drugi je dejal: »Teoretiki se morajo glede nastanka Merkurja vrniti nazaj k risalni deski.« (glej ref. 3).
Ker teorije evaporacije, trka in kondenzacije meglice niso zadovoljive, zdaj previdno predlagajo, da je Merkur nastal s pomočjo kamnitih meteoritov, ki so vsebovali veliko hlapljive snovi.[10]
Meritve ne potrjujejo dosedanjih evolucionističnih idej o Merkurjevi kemijski sestavi, po drugi strani pa prisotnost hlapljivih snovi ni problematična, če privzamemo, da je sončni sistem star okoli 6.000 let.
Prisotnost ledu
Pred desetletji so z uporabo velikih radijskih teleskopov odkrili, da so blizu Merkurjevih polov območja, ki močno odbijajo radarske žarke, in znanstveniki se že dolgo sprašujejo, ali gre za zmrznjeno vodo.[11] Ko je Messenger kartiral Merkurjevo površje, se je izkazalo, da se območja skladajo s tistimi predeli kraterjev, kjer je vse leto senca, kar je okrepilo teorijo, da gre za led.[12] Messengerjev nevtronski spektrometer je na omenjenih območjih odkril vodik, kar je podprlo zaključek, da gre za zmrznjeno vodo.
Kako naj bi led milijone let preživel na planetu, ki je najbližje Soncu?! Predlagana rešitev je, da led prekriva tanka plast manj hlapljivih ogljikovodikov.[13] Kljub temu pa priznavajo, da majhni kraterji, ki ležijo daleč od polov in ki vsebujejo snov, ki dobro odbija radarske žarke, predstavljajo zahtevno toplotno okolje za vodni led. Z drugimi besedami: težko je pojasniti, kako naj bi led milijone let obstal na površju, kjer je dnevna temperatura tako visoka, da lahko stali svinec.
Zaključek
Merkur se ne sklada z evolucionistično teorijo in ni tak, kot ga opisujejo učbeniki. Dobra znanstvena teorija mora dajati natančne napovedi, evoluciji pa to glede Merkurja ne uspeva, saj so se evolucionistične napovedi izrazito razlikovale od izmerjenih vrednosti. Za razliko od njih pa so kreacionistične teorije, kakršna je teorija dr. Russa Humphreysa, dejansko dale točne napovedi.
Merkur je geološko aktiven, ima čedalje šibkejše magnetno polje in na njem so elementi, ki hitro hlapijo. To je težko pojasniti, če je Merkur res star milijone let, a se lepo sklada z biblijsko trditvijo, da so bila nebesna telesa ustvarjena na četrti dan stvarjenja pred približno 6.000 leti.
Vir: Lamb, A., 2012. Mercury – more marks of youth. Creation 34(4), 36-38.
[1] Kaufmann, R., Mercury ''hollows'' found – pits may be solar system first, nationalgeographic.com, 29.9.2011.
[2] Blewett, D. T. et al., Hollows on Mercury: Messenger evidence for geologically recent volatile-related activity, Science 333(6051):1856-1859, 30.9.2011.
[3] Mercury not like other planets, Messenger finds, Carnegie Institution for Science, carnegiescience.edu, 29.11.2011.
[4] Citirana izjava Davida Blewetta v Kaufmann, R., ref. 1.
[5] Humphreys, R., Mercury's magnetic field is fading fast – latest data confirm evidence for a young solar system, J. Creation 26(2):4-6, 2012.
[6] Humphreys, R., Beyond Neptune: Voyager II supports Creation, ICR Impact #203, 1990; icr.org/article/329.
[7] Humphreys, R., The creation of planetary magnetic fields, Creation Research Society Quaterly 21(3):140-149, 1984; creationresearch.org/crsq/articles/21/21_3/21_3.html
[8] Purucker, M. E. et al., Evidence for a crustal magnetic signature on Mercury from Messenger magnetometer observations, 43rd LPSC, lpi.usra.edu, 2012.
[9] Nittler, L. R. et al., The major-element composition of Mercury's surface from Messenger x-ray spectrometry, Scence 333(6051):1847-1850, 30.9.2011.
[10] Peplowski, P. N. et al., Radioactive elements on Mercury's surface from Messenger: implications for the planet's formation and evolution, Science 333(6051):1850-1852, 30.9.2011.
[11] Matson, J., New maps of Mercury show icy looking craters on the solar system's innermost planet, scientificamerican.com, 28.3.2012.
[12] Chabot, N. L. et al., Craters hosting rada-bright deposits in Mercury's north polar region, 43rd LPSC, lpi.usra.edu, 2012.
[13] Neumann, G. A. et al., Dark material at the surface of polar crater deposits on Mercury, 43rd LPSC, lpi.usra.edu, 2012.
Slike z Nasinega plovila Lunar Reconnaissance Orbuter kažejo, da so na luni nizka strma pobočja (ang. scarps, zato v nadaljevanju uporabljam kar »škarpe«, op. prev.), kar pomeni, da luna ni hladna in mrtva, kot se v splošnem trdi. Po naturalistični razlagi naj bi luna nastala pred 4,5 milijardami let kot kepa lave, ki se je sčasoma ohladila in strdila. Sčasoma naj bi se vsi lunini viri toplote iztrošili in verjame se, da je zadnje tri milijarde luna hladna in mrtva. Vendar pa odkrite »škarpe« kažejo, da se je luna ohlajala šele pred kratkim, kar nasprotuje predpostavki o milijardah let.
»Škarpe« so razmeroma majhne. Največje so visoke do 100 m in dolge do nekaj kilometrov, večina pa je nižjih in krajših. Prvič so jih videli v zgodnjih sedemdesetih prejšnjega stoletja na fotografijah z misij Apollo 15, 16 in 17. Te fotografije so pokrivale le območje blizu luninega ekvatorja, z novejšimi fotografijami pa so »škarpe« odkrili tudi bližje luninih polov, kar nakazuje, da so verjetno povsod po luni.
Ekipa raziskovalcev, ki jo vodi dr. Thomas Watters, je predlagala razlago, da se je zaradi ohlajanja lunine notranjosti celotna skorja skrčila, pri čemer so nastale narivne prelomnice, ki so lokalno dvignile dele površja. NASA pravi: »Ekipa raziskovalcev meni, da so »škarpe« ene izmed najbolj svežih značilnosti na luni, saj sekajo majhne kraterje. Luno stalno bombardirajo meteorji, zato so majhni kraterji (tj. manjši od premera 350 metrov) najverjetneje mlade značilnosti, saj jih hitro uničijo drugi trki in torej ne trajajo dolgo. Če preko majhnega kraterja sega »škarpa«, je morala slednja nastati kasneje kot krater in je mlajša od njega. Še bolj prepričljivo je dejstvo, da na nobeni »škarpi« ni videti večjih in starejših kraterjev ter da so »škarpe« videti sveže in nedegradirane.«[1]
Na tej osnovi je ekipa raziskovalcev skozi svoja evolucionistična očala ocenila, da so »škarpe« stare od sto milijonov do milijarde let, kar je precej ohlapna ocena. So pa dopustili možnost, da je luna še vedno tektonsko aktivna in da »škarpe« nastajajo danes.
Odkriti dokazi krčenja lune so skladni z biblijsko razlago nastanka lune. Luna ni stara milijarde let, meteorsko bombardiranje lune pa se je verjetno odvilo v času globalnega potopa na Zemlji, tj. pred približno 4.500 leti.
Vir: Walker, T., 2011. The shrinking moon, Creation 33(2), 50-52.
[1] Neal-Jones, N. in Steigerwald, B., NASA's LRO Reveals 'Incredible Shrinking Moon', 19.8.2010;
nasa.gov/mission_pages/LRO/news/shrinking-moon.html.