Vprašanje časa je vsekakor bistveno. Če je Zemlja res mlada, kot se da razbrati iz Biblije, potem je ideja evolucije tudi hipotetično povsem neizvedljiva. Na 6.000 let stari Zemlji evolucija niti hipotetično ni možna. Kaj pa radiometrične metode, ki naj bi dokazovale, da so zemeljske kamnine stare milijone let? Nuklearni fizik dr. van der Ventel poudarja naslednje (Sarfati, 2012):
Vir: Sarfati, J., 2010. The Greatest Hoax on Earth? Refuting Dawkins on evolution. Creation Book Publishers
Problematičnost teh predpostavk si lahko ponazorimo z merilnim valjem, kakršnega se običajno uporablja v srednješolskih kemijskih laboratorijih. Vsebuje 300 ml tekočine in tekočina vanj kaplja s pretokom 50 ml na uro. Če bi vprašali, koliko časa je preteklo od začetka procesa, bi večina odgovorila, da 6 ur, saj je 300 / 50 = 6.
Vendar pa ta izračun predpostavlja, da je bil valj na začetku procesa brez tekočine, da se valju med procesom ni pripetilo nič takega, kar bi odstranilo ali dodalo tekočino, razen tega, da kaplja iz pipe, in da je dotok ostal enak skozi celoten proces. Če bi valj na začetku recimo vseboval 250 ml tekočine, bi bil čas veliko krajši. Če bi se nekaj tekočine razlilo, bi bil čas spet drugačen. Z drugimi besedami: Izračun trajanja časa je sicer videti povsem preprost, vendar pa temelji na številnih predpostavkah o preteklosti, za katere brez priče, prisotne tekom procesa, ne moremo vedeti, ali so resnične. Posledično za izračunani čas ne moremo vedeti, ali je pravilen.
Enako velja za radiometrično datiranje. Čeprav sta algebra in aritmetika enostavni, so radiometrične metode osnovane na številnih predpostavkah o zgodovini kamnine, za katere ne moremo vedeti, ali so resnične, saj ni bilo prič te zgodovine. Poleg tega, kadar se meritve razmerij izvede kmalu po nastanku kamnine, že majhna količina 'nepričakovanega' radiogenskega hčerinskega elementa povzroči, da so izračuni resno napačni. Na primer v časovnem okviru 6.000 let že majhna količina 'nepričakovanega' argona daje navidezno starost milijonov let pri tehniki K – Ar modela. Evolucionisti uporabljajo argument ''presežnega Ar'', da zavračajo rezultate testiranja kamnin znane starosti, ne upoštevajo pa ideje, da so vse te določitve starosti zelo blizu času nastanka glede na razpolovno dobo transformacije (tj. 6.000 let proti 1,248 milijarde let). Torej vsaka meritev, ki kaže zelo veliko starost, namesto tega lahko kaže na to, da je majhna količina nepričakovanega hčerinskega elementa prodrla v kamnino.
Poleg tega vse tehnike radiometričnega datiranja predpostavljajo, da so vse razpolovne dobe vpletenih transformacij (ali, ekvivalentno, hitrosti transformacij) skozi celotno zgodovino kamnine ostale konstantne pri vrednostih, ki jih imajo danes. Čeprav se ta predpostavka lahko zdi veliko bolj verjetna od drugih, nedavna odkritja kažejo, da se hitrosti transformacij 60Co v 60Ni (razpad β-), 137Cs v 137Ba (razpad β-), 32Si v 32P (razpad β-) in 226Ra v 222Rn (razpad α) spreminjajo skladno s spreminjanjem aktivnosti sonca. Torej je očitno možno, da je tudi ta predpostavka napačna.[1],[2] To podpirajo ugotovitve znanstvenikov, ki delajo na projektu RATE (Radioizotopi in starost Zemlje, ang. Radioisotopes and the Age of the Earth), ki ga sponzorira Institute for Creation Research (Inštitut za raziskave stvarjenja). Zaključili so, da je približno v času potopa nastopil pulz pospešenega radioaktivnega razpada. To so močno kazali eksperimenti helijeve difuzije (o tem več kasneje) in drugi dokazi iz analize halojev sevanja in sledi fisije (fisija = jedrska cepitev). Kdaj, koliko in po katerem mehanizmu je prišlo do tega posebnega razpada, je še vedno stvar diskusije.[3]
Ker so izračuni starosti v znatni meri občutljivi na te predpostavke in ker očitno ne moremo vedeti, ali so predpostavke pravilne, in ker radiometrično datiranje daje divje nepravilne rezultate za kamnine znanih starosti, je povsem razumno zaključiti, da so radiometrične starosti popolnoma nezanesljive. Če se 50 let stari kamnini lahko radiometrično določi starost 3,9 milijarde ± 10 % let, kako vemo, da neka druga kamnina, ki ji je bila radiometrično določena starost 4,54 milijarde let (in domnevno predstavlja starost zemlje), ni v resnici stara približno 6.000 let, četudi je preciznost navedena kot ± 1 %?
Znanstveniki, ki se oklepajo svoje perspektive o milijardah let, sicer lahko skonstruirajo pojasnila za neskladja med resničnimi, znanimi starostmi in nepravilnimi radiometričnimi starostmi, toda to so naknadne razlage, ki so skonstruirane, ko postane jasno, da se rezultati meritev ne ujemajo z realnostjo. Če ni 'kontrole realnosti', ne moremo vedeti, ali so izmerjene starosti pravilnejše od primerov, ki smo jih diskutirali. Posledično se zdi primerno zaključiti, da je sama metoda nezanesljiva zaradi predpostavk o zgodovini kamnine, ki jih ni mogoče poznati.
[1] Baurov, Y. A. et al., Experimental investigations of changes in β-decay rate of 60Co and 137Cs, Physics of Atomic Nuclei, 70(11):1825-1835, 2001
[2] Jenkins, J. H. et al., Evidence of correlation between nuclear decay rates and Earth-Sun distance, Astropart. Phys., 32:43-46, 2009
[3] Radioisotoopes and the Age of the Earth Volumes I and II (ured. Vardiman, Snelling in Chaffin), Institute for Creation Research, El Cajon, CA and Creation Research Society, Chino Valley, AZ, 2005
S kalij-argon metodo so nekaj deset let stari lavi z vulkana Mt. St. Helens določili starost od 0,34 do 2,8 milijona let! In če ta metoda daje napačne rezultate že za kamnine, katerih starost poznamo, zakaj bi ji zaupali pri analizi kamnin neznane starosti (domnevnih milijonov let)? Z metodo uran-svinec so mineralom cirkona določili starost 1,5 milijarde let, vendar pa so vzorci še vedno vsebovali toliko helija, kolikor bi ga bilo v kamnini, stari le 6.000 let. Če bi bil vzorec res star milijardo in pol, izmuzljivega helija že davno ne bi bilo v njem. (Statham, 2009)
Veliko pove tudi van der Ventelova izjava, da se radiometrična starost kamnine s fosilom sprejme le, če je skladna z evolucionistično predpostavko. Če vzorec ne sodi v to shemo, se ga nadomesti s takim, ki ustreza. (Sarfati, 2012)
Evolucija potrebuje milijone ali milijarde let. Radiometrično datiranje naj bi dajalo nedvoumen dokaz, da je Zemlja stara 4,54 milijard let. Toda pokazano je bilo, da so radiometrične starosti nezanesljive, in to neodvisno od tega, ali gre za starosti celotne kamnine, mineralnih ''modelov'' ali izohronske starosti.
V vseh primerih je nazivna eksperimentalna napaka le nekaj odstotkov. Čeprav so te starosti lahko natančne [natančnost ni isto kot točnost, pravilnost; op. prev.] so napačne, v nekaterih primerih za faktor okoli 80 milijonov.
Radiokarbona (14C), ki ga po 90.000 letih ne bi več smeli zaznati, je obilo v premogu, domnevno starem od 35 do 315 milijonov let, in v diamantih, domnevno starih 1 do 3 milijarde let. Poleg tega je količina radiokarbona v premogu in v diamantih približno enaka, kar kaže na to, da so nastali ob približno istem času. Če upoštevamo količino normalnega ogljika (12C), ki je bil med globalnim potopom pokopan in je tvoril premog, in upoštevamo količino nizkoradiokarbonskega CO2, sproščenega med vulkansko aktivnostjo v letu potopa, ter upoštevamo ogromno reabsorpcijo ogljika med formiranjem skal (npr. apnenec), lahko pričakujemo dramatično spremembo v razmerju radiokarbona in normalnega ogljika. Torej so izmerjene vrednosti 14C skladne z dejansko starostjo premoga 4.500 let, kar je približna dolžina časa od globalnega potopa do danes, izpeljana iz biblijskega besedila.
Nadalje, količina radiogenskega helija, najdenega v cirkonih iz globin, v kombinaciji z merjeno vrednostjo difuzije helija skozi cirkon, kaže, da so ti kristali stari le 6.000 ± 2.000 let.
Skratka, radiometrično datiranje ne daje nedvoumne podpore milijonom in milijardam let, ki jih potrebuje evolucija. Dejansko radiometrično datiranje daje dokaze za veliko mlajšo Zemljo, kar je skladno z zgodovino, o kateri poroča Biblija.
Vir: Carter, R. (ured.), 2015. Evolution's Achilles' Heels
Po navadi se kot dokaz dolgih obdobij navaja tudi to, da fosilizacija oz. petrifikacija poteka zelo počasi. Vendar pa obstajajo zgovorni dokazi o nasprotnem, npr. temeljni leseni piloti, ki so petrificirali prej kot v 100 letih; klobuk v rudniku v Tasmaniji je fosiliziral v 50 letih; premog v laboratoriju je nastal prej kakor v enem letu; kapniki zrastejo na mostovih tudi do 30 cm.
Vir: Statham, D., 2009. Evolution: Good Science? Exposing the Ideological Nature of Darwin’s Theory
Več argumentov govori v korist tega, da je planet Zemlja sorazmerno mlad:
Slika: Polistratna debla. Vir: http://creation.com/polystrate-fossils-evidence-for-a-young-earth.(Pridobljeno 18.8.2015)
Argumenti o mladi Zemlji se skladajo z biblijskim poročilom o nedavnem stvarjenju in o globalnem potopu.
SVEŽA DEBLA V KIMBERLITU
Draguljarji svojim kupcem radi govorijo o tem, kako so diamanti stotine milijonov let, vse od časov dinozavrov, čakali, da dodajo lesk njihovim uhanom in ogrlicam. Britanska zveza draguljarjev pravi, da vsi naravni diamanti obstajajo vsaj 900 milijonov let, najstarejši primerki pa naj bi bili stari celo 3,2 milijarde let! To so zanimive trditve, toda znanstvena dejstva nakazujejo, da je resnica drugačna. Prepričljivo veliko dokazov govori v korist tega, da so vsi naravni diamanti veliko mlajši.
Nedavno so v Kanadi odkrili leseno deblo globoko znotraj t. i. stožca kimberlita. Kimberlit je vulkanska kamnina, ki je eden glavnih virov diamantov in je pogosto oblikovan kot navpični stožec, ki ima širši del zgoraj, kot korenje. Ti stožci (uporablja se tudi izraz 'dimnik') imajo lahko premer stotine metrov in lahko segajo več kot 150 km pod površje v zemeljski plašč. Konvencionalno se šteje, da diamanti prihajajo iz zemeljskega plašča. S sabo jih prinese kimberlitna magma, ko oblikuje 'dimnik' in bruhne na površje. Torej so diamanti starejši od kimberlitne kamnine.
Omenjeno deblo je bilo sveže, nefosilizirano (nepetrificirano), odkrito pa je bilo več kot 300 m globoko znotraj kamnine, ki nosi diamante. Les je na to lokacijo verjetno prišel zaradi lokalnih katastrofičnih sil, saj se za kimberlitne dimnike meni, da nastajajo hitro in silovito. Les je bil skoraj zagotovo pokopan v kimberlit tedaj, ko je le-ta bruhnil na površje.
Omenjeno deblo pa ni edini kos sveže hlodovine, najdene v kamnini, ki nosi diamante. Znanstveniki poročajo o ''prvinski'' in ''izjemni'' ohranjenosti ''nepermineraliziranih'' hlodov globoko znotraj kimberlita. Ta debla so popolnoma lesena in vsebujejo ''pristno celulozo''. To pomeni, da ''starodavni'' les, iztrgan neposredno iz kamnine, gori prav tako kot vsak običajen les. Nadalje to pomeni, da se sploh še ni začel spreminjati v premog, temveč je enak kosu lesa, kakršnega lahko danes najdete v gozdu. Prisotnost takega svežega, nefosiliziranega lesa je močan kazalec, da kimberlitna kamnina ni stara milijone let.
OGLJIK-14 V DIAMANTU
Posvetni znanstveniki verjamejo, da je kimberlitna kamnina, v kateri je bil najden les, stara 53 milijonov let, in da so diamanti nastali mnogo stotin milijonov let, preden so bili po omenjenem dimniku transportirani na površje. To je zanimiva ideja, ki pa jo kvari osupljivo odkritje: znotraj diamantov je bil odkrit ogljik-14, zaradi česar starost milijonov let ni možna. Razpolovna doba ogljika-14 je 5.730 ± 40 let in zato te snovi ni več mogoče zaznati, če gre za starost 100 tisoč let. Torej diamanti ne morejo biti stari 53 milijonov let.
Očiten pa je še naslednji problem: če je kimberlit star 53 milijonov let, mora biti tudi les star vsaj toliko. Znano pa je, da celuloza razpade hitro. Zares bi bilo nenavadno, če bi bil les starejši od kvečjemu nekaj tisoč let.
DIAMANTI LAHKO NASTANEJO HITRO
Danes lahko naredimo umetne diamante, ki so enaki naravnim. Narejeni so iz ogljika pri določeni temperaturi in tlaku, torej z enakimi procesi in iz enakega materiala kakor naravni. Z ustreznimi napravami, virom energije in izredno vsakdanjo sestavino, tj. z ogljikom, je možno narediti diamante v času, ki ga potrebujete, da operete avto (grafit so spremenili v izredno trd čisti diamant v nekaj minutah). Od tod sledi, da naravni diamanti za svoj nastanek ne potrebujejo milijard let, kajti ni nobenega razloga, da naravni diamanti ne bi mogli nastajati tako hitro kakor umetni. Edini razlog za trditev, da so diamanti stari milijarde let, je filozofska predanost ideji o milijonih in milijardah let. ''Diamanti so za vedno'' je domiselni marketinški slogan, ki ga družba za kopanje diamantov De Beer uporablja že od štiridesetih let prejšnjega stoletja in se je lepo ujel s predstavo, da so diamanti nepredstavljivo stari, vendar pa novejša odkritja govorijo o nasprotnem.
Vir: O'Brien, J., 2014. Diamonds – are they really all that old? Creation 36(2), 22 – 23
Če Genezo berete dobesedno kot zgodovinsko resnično poročilo, torej tako, kakor jo je med svojim zgodovinsko potrjenim delovanjem potrdil Jezus Kristus, potem ne morete spregledati, da je Stvarnik ustvaril Zemljo in nato še vesolje pred približno 6.000 leti v šestih 24-urnih dneh; ni bilo velikega poka in ni bilo evolucije.
Mnogi mislijo, da je treba teologijo prilagoditi sodobni ateistični znanosti, da je torej treba Boga stlačiti v kletko, ki mu jo namenjajo materialistični znanstveniki. Tisti, ki bi radi sedeli na dveh stolih, so se zato zavezali kompromisu. Ponudba na trgu kompromisov je zelo bogata, izstopata pa dva, pogosto povezana produkta:
Dejstvo je, da ima veliki pok velike težave. Tudi vpletanje Boga ali boga ne bo pomagalo. Bog ni uporabil velikega poka. Model velikega poka ne deluje, in če vanj vpletate nekakšnega 'boga vrzeli', ki je v bistvu samo skupno ime za vsa mašila, to ne povečuje verodostojnosti niti velikemu poku niti takemu bogu. Prav nasprotno. Tak kompromis je slaba znanost in še slabša teologija. V Bibliji, kot glavnem viru informacij o Stvarniku, nikjer ni govora o velikem poku. V Genezi piše, da je Bog najprej ustvaril Zemljo, šele četrti dobesedni dan stvarjenja pa tudi sonce, luno in zvezde. To ni opis velikega poka!