EKSTRASOLARNI PLANETI – IZZIV BIBLIJSKI KOZMOLOGIJI?
Nove metode s povečano natančnostjo so nam dale odgovor na temeljno vprašanje, ali druge zvezde imajo planete. Filozofi narave so to vprašanje tehtali stoletja. Johannes Kepler si je v knjigi z naslovom Sanje predstavljal bitja na drugih planetih, in to knjigo lahko imamo za prvo znanstveno fantastiko. Danes so znanstveniki sposobni premika od fantastike k dejstvom. Odgovor je: Da, druge zvezde imajo planete. Naslednje vprašanje (za kreacioniste in evolucioniste) pa je, kaj to pomeni za naš življenjski nazor.
Prvi tovrstni planeti so bili odkriti tako rekoč opotekajoče. Ko planeti krožijo okoli svoje matične zvezde, se premikajo z njeno pomočjo, in to povzroča zelo majhne, toda še merljive oscilacije. (Kasneje je bila t. i. tranzitna metoda izpopolnjena za vesoljsko plovilo Kepler.) Ko planeti potujejo v ospredju svoje matične zvezde, je možno zaznati zelo šibka zmanjšanja intenzitete svetlobe. Te meritve so izredno zahtevne. Večji teleskopi, vesoljska plovila, visokonatančni instrumenti in programska oprema omogočajo detekcijo teh pojavov, čeprav jih ni mogoče slikati neposredno. Do danes je bilo potrjenih preko tisoč planetov, obstaja pa še dodatnih 3.600 kandidatov (tj. možnih nepotrjenih) Keplerjevih planetov in še 192 nepotrjenih iz drugih virov (vir: Planetary Habitability Laboratory). Nekateri izmed kandidatov so se izkazali za privide.
Astronomi so osupli nad tem, da ekstrasolarni planetarni sistemi niso prav nič podobni našemu osončju. Velika večina znanih eksoplanetov so 'vroči Jupitri' – plinasti velikani zelo blizu svojim zvezdam, mnogi so bližje svojim zvezdam kakor je Merkur našemu soncu. Seveda taki planeti niso kandidati za življenje. Z orbitami, po katerih krožijo le dneve ali celo samo ure, polno izpostavljeni vročini in izbruhom svojih zvezd, dosegajo ekstremno visoke temperature, zaradi katerih bi bili sterilni, tudi če bi imeli trdno površino pod gostim vročim plinom. To je bilo veliko razočaranje za evolucioniste, ki so pričakovali, da bodo odkrili planete, razporejene podobno, kakor so v našem osončju: bližje soncu so kamniti, bolj oddaljeni pa so plinasti velikani. Celo z dopuščenim 'biasom selekcije' (večje planete se lažje odkrije) je bil pričakovani vzorec izjema, ne pravilo. To je lekcija o tem, da ne smemo ekstrapolirati trenda, ki temelji na enem samem vzorcu (tj. Zemlji).
VROČI JUPITRI
Odkritje tovrstnih vročih Jupitrov je bilo uničujoče za evolucijske teorije nastanka planetov. Tistim, ki teoretizirajo o nastanku planetov, se je zdelo nemogoče, da bi tako veliki plinasti orjaki nastali tako blizu zvezdi – namreč na osnovi ureditve našega solarnega sistema. Iz enakega ''vzorca velikosti ena'' je bila v 18. stoletju sestavljena ''nebularna hipoteza'' mistika Emanuela Swedenborga in ateista Pierre-Simona Laplaca. Kasnejše teorije so trdile, da uspešno pojasnjujejo naš sončni sistem: kamniti material z višjo točko taljenja se je zgostil blizu zvezde, medtem ko so se plini in led, ki imajo nižjo točko taljenja, zgostili na bolj oddaljenih predelih, onkraj tako imenovane ''linije zmrzovanja'', tj. onkraj polmera, na katerem je sončna toplota dovolj majhna, da ne pride do uničenja volatilnega (hitro hlapljivega oz. izparljivega) materiala. Zdelo se je, da je to skladno z zgradbo planetov našega osončja. Glede kometov so mislili, da prihajajo iz prvinske ledene snovi iz zunanjih območij, nespremenjenih vse od rojstva sonca. Vse naj bi potekalo zelo počasi z ''zraščanjem jeder'' (ang. ''core accretion'') preko milijonov let.
MEGLENE HIPOTEZE
Vroči Jupitri so tovrstna premišljevanja vrgli skozi okno. Kozmologom se je posvetilo, da morajo biti plinasti orjaki podvrženi hitri migraciji proti notranjemu območju, če so res nastali na zunanjem območju. Ker bi bilo potrebno le nekaj tisoč let, da bi njihove komponente po spiralnem tekočem traku prahu in plina odpotovale v zvezdo in doživele uničenje, so vroči Jupitri morali nastati hitro. ''Ko sem leta 2006 delal na JPL (op. prev.: avtor je delal v zelo znanem Jet Propulsion Laboratory, ki je del NASE), se spominjam, da sem poslušal priznanega kozmogonista Alana Bossa, kako v predavanju nerodno brani svoj nov ''heretični'' model formiranja planetov. Imenoval ga je ''nestabilnost diska'' (ang.: disk instability). Šlo je za predlog, kako naj bi plinasti orjaki nastali v manj kakor tisoč letih s tem, da si predstavljamo vozle materiala v disku prahu, ki se hitro sesedajo.''
Drugim astronomom se upira, da bi zavrgli staro nebularno hipotezo, čeprav ima sama po sebi številne probleme. Na primer: v prašnem disku s premerom, manjšim od enega kilometra, se delci ne združujejo, temveč se razkosavajo. Vsi ''planetezimali'' (majhna telesa, ki naj bi rasla v planete) morajo rasti dovolj hitro, da si izčistijo pot v svoji orbiti, preden nastopi migracija v notranjost. Obe teoriji torej potrebujeta hitro oblikovanje planetov.
Evolucijske teorije ''od spodaj gor'' so bile učinkovito ovržene. Zato bi kreacionisti morali zagovarjati model nastanka planetov ''od zgoraj navzdol''. Kdor verjame v Boga, ne bi smel biti presenečen, da je Bog ustvaril zvezde s krožečimi telesi. Model ''od zgoraj navzdol'' podpirajo principi, na katerih temelji drugi zakon termodinamike, ki razodeva neizprosno tendenco, da stvari sčasoma postajajo bolj neurejene. To je točno to, kar opažamo: zvezde in planeti se odvijajo (kot mehanske ure) in se obrabljajo. Za nekatere zvezdne prašne diske, za katere se je mislilo, da tvorijo planete, se je izkazalo, da so ostanki uničujočih trkov. Brez Božjega posebnega načrtovanja in zaščite naša Zemlja ne bi preživela dolgo.
PLANETI, PRIMERNI ZA BIVANJE
Ker bi evolucionisti obupno radi dokazali, da je izvor in evolucija življenja v vesolju nekaj povsem običajnega, se iskanje planetov, primernih za bivanje, pospešuje. Vendar pa opazovanja kažejo, da so planeti, podobni Zemlji, ekstremno redki. Spletna stran Planetary Habitability Laboratory (laboratorij za iskanje planetov, primernih za življenje) trenutno navaja enega kandidata za planet velikosti Zemlje izmed tisočih podatkov, pridobljenih s Keplerjem. Nadaljnjih 48 ima oznako ''potencialno primerni eksoplaneti'', vendar so vsi ti v kategoriji ''super Zemlja'', tj. so veliko večji kakor Zemlja, kar pomeni dodatne težave glede primernosti za življenje.
Tudi drugi dejavniki so zmanjšali vnemo glede upov za življenje. Ni dovolj, da je planet v ''stalno habitabilni coni'' (ang. ''continuously habitable zone'') zvezde, tj. oddaljenost, na kateri voda lahko ostane v tekočem stanju. Zvezda mora biti mirna, brez večjih izbruhov ali prekomernega zvezdnega vetra. Planetova orbita mora biti skoraj krožna, brez nepravilnosti. Planet mora biti kemijsko in termodimainčno zgrajen tako, da podpira vodo. Planetova zvezda mora imeti pravo kemijo, da ne daje prekomerne ultravijolične svetlobe, ki bi uničila življenje na planetu. Trenutno velja, da približno ducat dejavnikov omejuje ''habitabilno cono'' na majhen delež zvezd.
Naslednji problem je ta, da je približno 80 % vseh zvezd t. i. rdečih pritlikavk. Te so velike približno toliko kot tretjina našega sonca in svetijo le s tisočino svetlosti sonca, zato jih ne moremo videti s prostim očesom. Da bi bil planet v habitabilni coni rdeče pritlikavke, bi moral biti tako blizu nje, da bi bila ujeta v vez plimovanja, tj. ena stran planeta bi vedno gledala proti zvezdi. Torej bi se ena stran cvrla v stalnem dnevu, druga stran pa zmrzovala v neprekinjeni noči.
Vir: Coppedge, D. F., 2014. Extrasolar planets: a challenge to biblical cosmology? Creation 36(3), 42 – 44.
PRIMER: PLANET KEPLER-438B
Kepler-438b je eksoplanet, od nas oddaljen približno 470 svetlobnih let, za katerega se predvideva, da je v habitabilnem območju okoli svoje zvezde. Izkazalo se je, da ni tako zelo podoben Zemlji kot so evolucionistični znanstveniki trdili. Težava je v tem, da ogromna količina sevanja iz njegove domače zvezde, rdeče pritlikavke Kepler-438, odnaša ozračje. Izbruhi naj bi bili desetkrat močnejši od zabeleženih izbruhov našega sonca in ekvivalentni energiji 100 milijard megaton TNT.
To odkritje potrjuje, da je naš planet nekaj posebnega in da je bil ustvarjen, da bi bil naseljen.
Vir: Creation news and views, Creation 38(2), str. 11, 2016 (po Radiation blasts leave most Earth-like planet uninhabitable, sciencedaily.com, november 2015)
ZEMLJA JE NAREJENA ZA NAS
Vsak rad živi v dobri okolici, se pravi taki, ki je varna, zaščitena, prijazna in predvidljiva. Naš planet je prav tak in vse jasneje postaja, da to v vesolju ni nekaj vsakdanjega.[1] Dejansko je videti, da je bil naš svet narejen prav kot dom za nas. Ta značilnost se imenuje »antropično nečelo« in nasprotuje ateističnemu nazoru, da je svet nastal po naključnih evolucijskih procesih. Nekateri se skušajo izogniti očitnemu tako, da trdijo, da je vesolje videti kot načrtovano za nas preprosto zato, ker obstajamo v njem. Če ne bi bilo tako, pravijo, nas ne bi bilo. Toda to ne pojasnjuje ničesar! Če bi me zdravniki ozdravili smrtonosne bolezni in bi me nekdo vprašal, kako so to storili, ne bi zadoščalo, da bi odgovoril: »Če ne bi preživel, potem ne bi bil tukaj in govoril s tabo.« Tovrstna filozofska izmikanja skušajo uiti močnim dokazom za stvarjenje.[2]
Naša okolica je videti kot narejena za nas. Oglejmo si, kako zelo dobra je.
Naša luna je drugačna od drugih v našem osončju. Je dovolj velika in dovolj blizu, da Zemljo ščiti pred meteoriti, kometi in asteroidi. Vsak krater na luninem površju predstavlja objekt, ki bi sicer morda treščil v Zemljo.
Velika planeta Jupiter in Saturn imata velik gravitacijski vpliv in v sončnem sistemu pomagata »pospraviti« potencialno nevarne objekte, zlasti komete. Tako je leta 1994 Jupitrovo gravitacijsko polje razkosalo komet Shoemaker-Levy, ki je nato treščil v omenjeni planet. Prisotnost plinastih velikanov nam zelo zmanjšuje nevarnost takšnega trka.
Zadnja obrambna linija pa je naše ozračje. Zelo malo objektov se prebije do Zemljinega površja, saj večina zgori zaradi vročine, ki nastopi, ko vstopijo v atmosfero. Posebna značilnost Zemlje je močno magnetno polje, ki preprečuje, da bi se ozračje porazgubilo, kakor se je to zgodilo na Marsu.[3]
Zemlja kroži okoli Sonca v območju, ki se imenuje habitabilna cona (ang. circumstellar habitable zone), kjer lahko obstaja tekoča voda, ki je ključna za življenje. To, da smo znotraj tega območja, je potreben, ne pa tudi zadosten pogoj, da ima Zemlja obilo vode. Habitabilna cona je odvisna od stabilnosti zvezde gostiteljice; izrazita variacija v zvezdni izhodni energiji zelo skrči habitabilno cono in jo lahko tudi v celoti odstrani.
Evolucijska zgodba pravi, da Zemlja in Sonce nista bila načrtovana za življenje in da ju v tem smislu ne moremo imeti za nekaj posebnega. Zato pogosto slišimo, da je naše sonce čisto navadna, nekoliko dolgočasna zvezda. Toda Sonce nikakor ni navadno! Prvič, je izjemno stabilno.[4] Čeprav na njem prihaja do izbruhov, so ti veliko manjši od izbruhov na podobnih zvezdah, kjer imajo super-izbruhi lahko od 100 do 100-milijonkrat večjo energijo, oddajajo pa delce z visoko energijo, ki bi uničili življenje na Zemlji. Poleg tega je Sonce po svoji masi med zgornjimi 10 % zvezd v Rimski cesti, tako da lahko oddaja relativno veliko energije, kar je primerno za življenje na Zemlji. Skratka, Sonce nikakor ni navadno.
Nadalje, Sonce je edina zvezda v osončju, medtem ko so mnoge zvezde v naši galaksiji bodisi v binarnih sistemih, kjer dve zvezdi krožita druga okoli druge, bodisi v skupinah, v katerih krožijo tri ali več zvezd. Planet v sistemu z več zvezdami bi bil lahko izpostavljen zelo velikim temperaturnim variacijam, tudi če bi imel krožno orbito. Poleg tega bi tak planet lahko padel v kaotično orbito, kar bi bilo še manj primerno za življenje.
Leta 2009 je NASA izstrelila Keplerjev vesoljski teleskop, da bi »določili, kako običajni so planeti, veliki kot Zemlja ali večji, v habitabilni coni zvezd, kakršna je Sonce.«[5] Pričakovali so, da bodo odkrili veliko planetov, kakršna je Zemlja, saj evolucijski nazor uči, da taki planeti zlahka nastanejo z naravnimi procesi. Kepler uporablja zelo domiselno znanost, da zazna t.i. ekstrasolarne planete oz. eksoplanete,[6] torej planete, ki krožijo okoli drugih zvezd. Do vključno septembra 2016 so za približno 3.500 kandidatov potrdili, da gre za planete,[7] vendar je med njimi le peščica takih, ki so veliki kot Zemlja in so znotraj habitabilne cone zvezde, kakršna je Sonce. Mnogi izmed kamnitih eksoplanetov krožijo okoli svoje zvezde veliko bližje kot Zemlja,[8] kar pomeni, da so verjetno z eno stranjo stalno obrnjeni proti zvezdi, podobno kot je Luna obrnjena proti Zemlji. To bi bilo za življenje neprimerno, saj je prisojna stran zelo vroča, osojna pa zamrznjena in v stalni temi. Temperature, primerne za obstoj življenja, bi lahko obstajale le vzdolž terminatorja, tj. zelo tankega pasu med »dnevom« in »nočjo«.
Morda najbolj osupljivo je odkritje velikega števila planetarnih sistemov, ki so ekstremno negostoljubni. Odkrili so planete, ki so veliko večji od Jupitra in svoje sonce obkrožijo v zgolj nekaj dneh. V nekaterih primerih se odvija divja interakcija, v kateri sonce požira planet. Toda če te »vroče Jupitre«, kakor so jih poimenovali, tako hitro pobira, ne morejo krožiti okoli svojih zvezd že milijarde let.
Poudariti velja tudi to, da standardni nazor evolucije sončnega sistema ne more pojasniti tako velikih planetov tako blizu zvezde, saj naj bi se plinasti velikani oblikovali v hladnih zunanjih območjih domnevnih plinastih meglic.
Odkrili so, da nekateri eksoplaneti krožijo okoli svojih zvezd v napačni smeri,[9] torej v smeri, ki nasprotuje napovedim nebularne hipoteze. Da bi rešili to evolucijsko hipotezo, se zatekajo v razlago, da je to povzročilo neopaženo tretje telo, ki naj bi spremenilo planetovo začetno orbito in ga preusmerilo v nasprotno orbito. Te zgodbice nimajo opore v opazovanjih. Taki dogodki bi bili že sami po sebi izredno malo verjetni, poleg tega pa bi morali nastopiti večkrat, tako da je omenjena razlaga še toliko manj verjetna. Astronom Ann Finkbeiner je dejala: »Odkritje tisočerih zvezdnih sistemov, ki so divje drugačni od našega, je razbilo ideje o nastanku planetov. Astronomi iščejo povsem novo teorijo.«[10]
Naše osončje, s svojo kombinacijo notranjih kamnitih planetov in zunanjih plinastih ter ledenih velikanov, je edinstveno – drugačno od tega, kar opisuje pokojni astronom Carl Sagan: »Živimo na običajnem planetu dolgočasne zvezde, ki tiči v zakotju galaksije, ki ni nič posebnega in je le ena izmed stotih milijard galaksij. …To je temeljno dejstvo vesolja, v katerem živimo, in dobro je, da se tega zavedamo.« Za razliko od Saganovih besed pa novo raziskovanje vesolja razkriva, da naš planet nikakor ni običajen, da naše sonce nikakor ni dolgočasno, in da je naše osončje čudovito urejeno za dom človeštva.
Vir: Harwood, M., 2017. How good is our neighbourhood! Creation 39(1), 24-26.
[1] Harwood, M., Created to be inhabited, Creation 35(3):38-40, 2013; creation.com/earth-design.
[2] Sarfati, J., The universe is finely tuned for life; creation.com/tuned, 2015.
[3] Earth's magnetic field provides vital protection, www.esa.int, marec 2012.
[4] Sarfati, J., The sun: our special star, Creation 22(1):27-31, 1999; creation.com/sun
[5] Spletna stran kepler.nasa.gov
[6] Spencer, W., Planets around other stars, Creation 33(1):45-47, 2011; creation.com/extrasolar2
[7] exoplanet.eu/catalo (na dan 1.9.2016)
[8] Catchpoole, D., Kepler-78b, Creation 38(3):23, 2016
[9] Atkinson, N., Dropping a bomb about exoplanets; universetoday.com, 13.4.2010
[10] Finkbeiner, A., Astronomy: Planets in Chaos, Nature 511(7507):22-24, 2014.
TRAPPIST-1: SEDEM PLANETOV, NEPRIMERNIH ZA ŽIVLJENJE
NASA je 23.2.2017 objavila odkritje sistema sedmih planetov, ki so veliki približno toliko kot Zemlja, krožijo pa okoli zvezde rdeče pritlikavke[1], imenovane TRAPPIST-1. Planete so poimenovali po oddaljenosti od njihove zvezde kot TRAPPIST-1b do TRAPPIST-1h. Njihove velikosti znašajo od 76 % do 113 % velikosti Zemlje, toda s tem se njihova podobnost z Zemljo praktično tudi konča. Trditve, da so prekriti z oceani, so zavajajoče. NASA je objavila ilustracije planetov, ki pa so zgolj umetniške (tj. izmišljene).
NASA je sprva trdila, da so planeti d, e in f znotraj t.i. habitabilne cone, kjer bi voda lahko ostala v tekočem stanju, a so kasnejše raziskave to ovrgle. Eric Wolf z laboratorija za atmosfersko in vesoljsko fiziko na univerzi v Boulderju je podatke omenjenega sistema uporabil v 3D klimatskem modelu.[2] Wolf je predpostavil »svetove, prekrite z oceani, z atmosferami, sestavljenimi iz N2, CO2 in H2O, in z orbitalnimi in geofizičnimi lastnostmi, definiranimi iz opazovanj.« Vendar pa je bila za notranje planete simulacija izvedena le za planet d, za zunanje planete pa je bila simulacija izvedena le za planet f. Planeta d in f sta bila izbrana kot tista, ki sta še najverjetneje v habitabilni coni.
Simulacija je pokazala, da so trije notranji planeti prevroči, trije zunanji planeti pa premrzli da bi bili v habitabilni coni.
Kako pa je s preostalim planetom e? Ker Wolf verjame v evolucijski scenarij dolgih obdobij, pravi, da zvezde, kakršna je TRAPPIST-1, potrebujejo milijardo let, da se ustalijo v stabilen sistem. V tem času so planeti okoli zvezde izpostavljeni zelo močnemu sevanju, ki povzroči ogromno izgubo vode. Ko je Wolf to upošteval pri planetu e, je prišel do zaključka: »Da bi planet e do danes obdržal obilje vode, bi potreboval začetno zalogo vode, ki bi bila najmanj nekajkrat večja kot današnja Zemlja.«
Wolf predlaga alternativo, da so se planeti izoblikovali dlje od zvezde, kjer sevanje ni bilo tako močno, nato pa so se 'preselili' bližje. Toda tudi ta zasilni izhod ima težavo: njihovo domnevno preseljevanje bi se najverjetneje končalo tako, da bi jih zvezda požrla v 'spirali smrti'.[3]
Ker materialisti ne znajo razložiti, kako je prišlo do tega, da ima Zemlja toliko vode, ne moremo pričakovati pojasnil, kako naj bi planet TRAPPIST-1e kadarkoli imel približno sedem-krat toliko vode kot Zemlja. Raziskava Erica Wolfa kaže, da nobeden izmed planetov TRAPPIST-1 ni primeren za življenje in da ta sistem ne podpira evolucionističnih upov, da bodo odkrili življenje izven Zemlje.
Vir: Grigg, R., TRAPPIST-1's seven planets – none suitable for life! Creation 39(3), 49-51, 2017
[1] NASA telescope reveals largest batch of earth-size, habitable-zone planets around single star; nasa.gov, 23.2.2017
[2] Wolf, E., Assessing the Habitability of the TRAPPIST-1 System Using a 3D Climate Model; dostopno na ''pre-print'' strani arxiv.org/pdf/1703.05815.pdf
[3] Spencer, W., Planets and migrating theories; creation .com/planets-and-migrating-theories
