Novembra 1915 je Albert Einstein objavil kronski zaključek svoje splošne teorije relativnosti: niz šestnajstih diferencialnih enačb, ki opisujejo gravitacijsko polje. Rešitve teh enačb se imenujejo metrika, ker pokažejo, kako se obnašajo naprave za merjenje razdalj in časa (kot so ravnila in ure). Enačbe so tako težko rešljive, da se nova metrika, ki daje rešitev za specifične pogoje, pojavi samo približno vsakih deset let. Metrike so temeljne; odpirajo nove načine razumevanja prostora in časa. Na primer: prva metrika po Einsteinovem delu, odkrita s strani Karla Schwarzschilda leta 1926, ni samo pojasnila podrobnih orbit planetov, marveč tudi nakazala možnost obstoja črnih lukenj.
Vir: Humphreys, R., 2008. New time dilation helps creation cosmology. Journal of Creation 22(3):84–92. http://creation.com/new-time-dilation-helps-creation-cosmology (pridobljeno 7.2.2014)
Vesolje je ogromno, meri milijarde svetlobnih let, Geneza pa govori o tem, da je bilo vse skupaj ustvarjeno pred približno 6.000 leti, kot se da razbrati iz navedenih rodovnikov. To vodi do naslednjega problema: če je od stvarjenja preteklo samo okoli 6.000 (zemeljskih) let, ni bilo dovolj časa, da bi do nas pripotovala svetloba celo od nam najbližjih sosednjih galaksij (1,5 do 3 milijone let potovanja svetlobe pri konstantni hitrosti svetlobe c), kaj šele od najbolj oddaljenih galaksij (milijarde let potovanja pri konstantni hitrosti c). Kako to, da jih vidimo, in kako jih je videl npr. Adam?
Odgovor na vprašanje 6.000 let stare Zemlje in potovanja svetlobe iz milijarde svetlobnih let oddaljenih zvezd je lahko v relativnosti časa oz. v raztezanju časa.
Vir: Hartnett, J., 2003. A new cosmology: solution to the starlight travel time problem. Journal of Creation 17(2):98–102 http://creation.com/a-new-cosmology-solution-to-the-starlight-travel-time-problem (pridobljeno 8.2.2014)
Fizik in kozmolog R. Humphreys o relativnost časa:
Ljudje večinoma mislijo, da je čas nekaj absolutnega, nekaj, kar teče neprenehoma in nespremenljivo, povsod z enakim tempom. Morda je takšen čas nekje v zakulisju, toda to ni čas, kot ga doživljamo. Fizikalni čas, v katerega smo ujeti, je ustvarjena reč, tako kot prostor, materija in energija. Imel je svoj začetek in bo imel svoj konec. Iz eksperimentov vemo, da čas teče različno hitro na različnih lokacijah. Na primer: na vrhu gora ure tečejo hitreje kot ob morju; ure v GPS satelitih tečejo hitreje kot ure na Zemlji in izračuni položaja morajo to upoštevati, ker bi bil sicer položaj resno napačen. To so realni, merljivi pojavi.
Fizik in kozmolog J. Hartnett:
V današnji fiziki imamo situacijo, kjer je Einsteinova posebna relativnost zelo uspešno aplicirana v lokalnem okviru laboratorija s premikajočimi in stacionarnimi urami, v primeru GPS satelitov in pri analizah razpada kozmičnih delcev na Zemlji. Einsteinov princip ekvivalence in njegova splošna relativnost sta tudi bila obsežno preverjena z urami v vesoljskih raketah in satelitih. (Hartnett, 2007)
R. Humphreys pojasnjuje, da četrti dan stvarjenja po svojem trajanju ni bil drugačen od današnjih dni v tednu:
Če bi bili na Zemlji na četrti dan stvarjenja, bi doživeli le en dan običajnega trajanja. Izkusili bi za le 24 ur misli, besed, obrokov, spanja, tiktakanja ur in vrtenja Zemlje. […] Torej je raztezanje časa realnost. Moja nova kozmologija enostavno izkorišča to dejstvo, kar počno tudi druge tri relativistične kozmologije stvarjenja. Bog si je izbral, da bo njegova stvaritev, fizikalni čas, tekel različno hitro na različnih krajih. To, da čas ni povsod enak, nas zares bega. Vendar pa imamo razlog, da dajemo prednost zemeljskim uram. Te štejejo tako osebno kakor tudi biblijsko. V prvem poglavju Geneze je Bog vzpostavil sistem, po katerem lahko merimo čas preko rotacije Zemlje in njenega orbitalnega gibanja okrog Sonca relativno na zvezde in ozvezdja. In dal nam je čase glede na te ure. Bog je vesolje naredil v šestih dneh standardnega zemeljskega časa (ang. E.S.T. – Earth Standard Time), kakor je rekel v 2. Mojzesovi 20,11 in drugod. Če vas torej kdo vpraša, kako staro je vesolje, morate odgovoriti ''Po katerih urah?'' Po edinih, ki zares štejejo, je vesolje mlado 6.000 let. (Humphreys, 2009)
Viri:
Hartnett, J., 2007. Starlight, Time and the New Physics. Creation Book Publishers, Creation Ministries International (Australia): 231 str.
Hartnett, J., 2007. A 5D spherically symmetric expanding universe is young. Journal of Creation 21(1):69–74. http://creation.com/a-5d-spherically-symmetric-expanding-universe-is-young (pridobljeno 7.2.2014)
Humphreys, R., 2009. Explaining a misunderstanding about a YEC cosmology. Was the fourth day an ‘ordinary’ day? http://creation.com/explaining-new-cosmology (pridobljeno 7.2.2014)
Hartnett je leta 2007 predlagal kozmološki model, ki se sklada s sodobnimi opazovanji in poročilom iz Biblije. Tako pravi: Če Einsteinova relativnost velja v lokalnem merilu in Carmelijeva relativnost v kozmološkem merilu, potem je edina metrika (tj. opis razdalj oz. rešitev enačb), ki je pravilna v obeh merilih, tista, ki zahteva ogromno kozmološko pospeševanje in posledično tudi širitev časa (ang. time dilation) med Zemljo in vesoljem. To pomeni, da je poročilo o stvarjenju vesolja pravilno: na četrti dan stvarjenja je Bog izredno hitro razprostrl vesolje (Ps 104,2; Iz 40,22; Iz 42,5; Iz 44,24) s središčem blizu Zemlje, zaradi česar je tega dne čas v vesolju tekel bistveno hitreje kot na Zemlji. Ko se je to razprostiranje vesolja končalo, se je končala tudi časovna razširitev.
Hartnett zaključuje tako:
Da bi bila znotraj okvira Carmelijeve kozmologije 5D teorija skladna na vseh merilih (tj. skladna s posebno relativnostjo na lokalnem merilu in skladna s kozmološko splošno relativnostjo na največjih merilih), mora biti pospeševanje vlaken razširjajočega se vesolja ekstremno veliko pri velikih rdečih premikih in enako nič v sončnem sistemu. To vodi do zaključka, da je ob stvarjenju nastopila velika razširitev časa glede na opazovalca v središču sferično simetričnega, razširjajočega se vesolja. To tudi pomeni, da je izračunana enosmerna hitrost svetlobe (ne dejanska hitrost svetlobe, ki določa fiziko v vsakem lokalnem okolju) ekstremno velika pri velikih rdečih premikih – neposreden rezultat velike razširitve časa in ne neke spremembe v hitrosti svetlobe. Torej bi svetloba z najbolj oddaljenih galaksij lahko prepotovala razdalje v vsega nekaj dneh, merjeno z atomskimi urami na Zemlji, odvisno od podrobnosti jakosti preteklega pospeševanja. Pri tem ni nepravilnih rezultatov aberacije zvezde svetlobe ali kakega drugega dobro dokazanega relativističnega efekta, ker je hitrost svetlobe, merjena z lokalnimi atomskimi urami, vedno konstanta c. Svetloba, ki prihaja na Zemljo, je raztegnjena s širjenjem (zato opaženi rdeči premiki), toda ker ure na Zemlji v sedanjosti tečejo približno enako hitro kot kozmične ure, ni opaziti nobenih drugih efektov. Efekt razširitve časa se je na Zemlji zgodil med tednom stvarjenja in je bil končan hkrati s prenehanjem pospeševanja ekspanzije. To pomeni, da se vesolje morda ne širi več; vidimo samo rezidualne efekte zaradi končnega časa potovanja svetlobe. Opazovalec na Zemlji v razdobju ekspanzije bi videl velike modre premike. Trenutno se na velikem merilu vesolja vidi le rdeče premike. Kjerkoli znotraj šest tisoč svetlobnih let od Zemlje je možno opaziti, da je širjenje prenehalo, in ta sfera opazovanja se širi, ko svetloba še naprej prihaja od bolj in bolj oddaljenih predelov. Torej dogodki bolj stran prihajajo od tedna stvarjenja.
Opazovanja so skladna s tem, da je naša galaksija v središču 5D sferično simetričnega vesolja končnega obsega, ki je bilo večkratno razširjeno. Z vidika kozmoloških ur je vesolje videti kot fotografija. To je rezultat ogromnih razdalj in počasnih notranjih gibanj v kozmološkem merilu. Vendar pa veljavnost nove teorije, aplicirane na sedanje in preteklo obdobje, vodi do neizogibnega zaključka, da je svetloba z najbolj oddaljenih virov do Zemlje potovala milijarde let kozmičnega časa, a le nekaj dni ali let v enotah lokalnega atomskega časa. (Hartnett, 2007)