Kaj pa domnevni opičji predhodniki ljudi? Javanski človek je bil zgolj varianta sodobnega človeka. Za človeka iz Nebraske se je izkazalo, da je bil izmišljen na osnovi enega samega zoba – in to prašičjega, ne človeškega! Človek iz Piltdowna se je izkazal za prevaro. Zinjanthropus boisei je bil ovržen kot opičji človek, oz. se ima za stransko vejo. Ramapithecus je bil v resnici le varianta orangutana. Australopithecus danes velja za stransko vejo, ki ne vodi do ljudi.
Skratka: opice niso predniki ljudi.
Izmed vseh glavnih zaporedij darvinistične evolucije je evolucija človeka nam časovno najbližja in bi torej morala biti podprta z obilico fosilov. Toda ni. Dejansko imamo za proučevanje na razpolago več fosilov dinozavrov kakor domnevnih človekovih prednikov. Še huje, večina fosilnih dokazov je v obliki zob, ne okostij ali vsaj posameznih kosti.
Zadnjih 50 let se je zgodba evolucije Homo sapiensa drastično spreminjala, od klasičnega drevesnega diagrama, do zavozlanega grmovja, nato do diagrama v obliki sadovnjaka. Nobena od teh grafičnih ponazoritev ne ponuja jasnega, četudi fragmentarnega izvora (ali za evolucioniste pravilnejšega ''dviga'') človeka. Vsaka taka ponazoritev je polna negotovosti in številnih možnih alternativnih evolucijskih poti, ponazoritve pa so se preko desetletij radikalno spreminjale. Ostane nam vtis, da je možno izbrati vsako pot izmed več kandidatov, češ, saj vse ''dokazujejo'', da se je človek razvil iz ''opicam podobnih prednikov'', kakor je dejal Darwin.[1] Kot v primeru Deinonychusa, kjer so različne interpretacije vključevale tako ''dinozavra'' kakor tudi ''ptico'', se različni fosili, povezani z domnevno evolucijo človeka, premikajo gor in dol po lestvi, da dajejo prostor novim odkritjem. In večina novih odkritij so v resnici stari vzorci, že desetletja shranjeni v predalih, kjer jih novi raziskovalci na novo odkrivajo. Antropologija bolj kakor večina drugih področij znanosti hrepeni po tem, da bi bila v središču pozornosti, kar bi ji pomagalo pri financiranju.
Zinjanthropus boisei, znan tudi kot človek, ki tre orehe (ang. Nutcracker Man), je bil nekdaj zelo popularen ''dokaz'', da so se ljudje razvili iz opic. Leta 1959 ga je odkrila slavna paleoantropologinja Mary Leakey in več kakor desetletje ga je močno promoviral evolucionistični ustroj, nato pa so ga odrinili. Zdaj je preimenovan v Paranthropus in se ima za bolj oddaljenega sorodnika in del avstralopitekovih opic, skupino izumrlih, robustnih opic, ki vključuje slavno Lucy.[2]
Ramapithecus je bil naslednji popularni in močni primer opičjega prednika človeštva, ki so ga odrinili vstran. Osnovan na fragmentih lobanje in zob, najdenih v Nepalu v zgodnjih 1930-ih, je bil triumfalno prikazan kot ''pozitivni dokaz'' človeške evolucije. Vendar pa so ga po kasnejših odkritjih v 1970-ih preimenovali v Silvapithecus in se danes ima zgolj za izumrlo opico, morda prednika orangutanov.
Poleg Zinjanthropusa in Ramapithecusa bi lahko našteli preko ducat skupin, ki so jih nekdaj promovirali kot dele človeške linije, a so jih danes vrgli v koš. Kje, torej, so dokazi?
Avstralopiteke, vključno z A. afarensis, A. africanus in A. sediba, se močno promovira kot člen med opico in človekom. Vendar pa jih uveljavljeni evolucionistični anatom Charles Oxnard, prejemnik nagrade Charles R. Darwin za fizikalno antropologijo, ne sprejme kot prednike ljudi. Ko se vse njihove anatomske koordinate primerjajo z ljudmi in zdajšnjimi opicami, so od njih različni bolj kakor ti med sabo.[3]
Naslednja pomembna ikona v evolucijski liniji je Homo habilis. Čeprav ga promovirajo kot prednika, je precej bolj problematičen. Mnogi ga imajo za fantomsko skupino, v katero so postavili zmešnjavo različnih fosilnih delov, pripadajočih različnim vrstam. In kaj reči glede Homo erectusa in mnogih drugih trditev o opičjih ljudeh? Okvir te knjige ne dopušča podrobne razprave, bralca pa spodbujam, da obišče creation.com/anthropology za podrobne članke o teh fosilih.
Odkar so Neandertalca odkrili 1829 v Belgiji, 1848 v Franciji in 1856 v Nemčiji (tipske primerke), se zanj trdi, da je prednik sodobnega človeka. Nato pa so leta 1998 odkrili hibridno okostje 4-letnega otroka v Lagar Velho na Portugalskem,[4] in anatomi so izpostavili možnost, da sta bila Homo sapiens in Homo neandertalensis ista vrsta. Večina genetikov je to možnost ostro zavrnila na osnovi svojih prepričanj o evolucijski zgodovini človeškega genoma. Tudi podobna odkritja, kakršno je bilo v romunskem Pestera cu Oase (Jama s kostmi), ni spremenilo stališča genetikov.
Toda Neanderthal Genome Project (NGP, projekt genoma Neandertalca), ki se je začel leta 2006, je prinesel več in več genetskih dokazov, da so se Neandertalci in ljudje križali.[5] Ker ta odkritja še dodatno zakomplicirajo (milo rečeno) zelo zaželen postopni prehod prednikov človeka, se je sprožila nevihta člankov, ki so se spraševali o veljavnosti projekta NGP, kar je seveda sprožilo odzive in nasprotne odzive. Današnji vodilni antropologi so razpeti med različne poglede na pozicijo Neandertalcev v evolucijskem zaporedju hominidov. To temelji na študijah ne samo ostankov kosti, marveč tudi DNK. Vendar pa ni genetskih informacij za domnevne prednike ljudi, ki segajo v čas pred Neandertalci, in videti je, da je konsenz, da se Neandertalci sprejmejo v človeško družino.[6]
V splošnem velja, da vse spoštovane karte izvora človeka predstavljajo seznam posameznih najdb po njihovi stratigrafski poziciji, večina med njimi je nepovezanih. Če je kakšna povezava predlagana, je označena črtkano – kar je jasno priznanje negotovosti. V medijih pa se zgodba drastično spremeni, saj je tam zgodba človeške družine prikazana tako podrobno, da se zdi, da se skoraj lahko kosa s podrobnostmi iz TV serij o družinskih sagah!
Vpliva darvinistične evolucije na javno razumevanje izvora človeštva ni mogoče prikazati zmerno, še zlasti, ker je poganjala različne utemeljitve kolonializma in vsakovrstnega rasizma, kot so priznali sami evolucionisti.[7] Morda je zaradi tega antropologija že od svojih začetkov umazana s prevarami, tj. z opičjimi ljudmi, ki niso nikdar obstajali. Prva večja prevara je bil človek iz Piltdowna (ang. Piltdown Man) (Eoanthropus dawsoni), leta 1912 pompozno predstavljen na Geological Society of London kot deli nedavne človeške lobanje. Navdušeni znanstveniki so v isti gramoznici v Piltdownu, blizu Darwinovega bivališča v Angliji, našli več fragmentov in čeljust. Elitni britanski znanstveniki so ostanke označili za ''najzgodnejšega Angleža'':
Piltdown je bil opora nekaterim vse preveč znanim rasističnim stališčem med belimi Evropejci. V 1930-ih in 1940-ih, po odkritju človeka iz Pekinga v slojih, približno enako starih kot gramozi Piltdowna, so se v literaturi začela pojavljati rasna drevesa, osnovana na Piltdownu in potrjujoča starodavnost bele nadvlade. … Če je bil Piltdown kot najzgodnejši Anglež praoče belih ras, medtem ko morajo druge barve svoje prednike slediti do Homo erectusa, potem so belci prestopili prag polne človečnosti veliko pred drugimi ljudmi. Ker so več časa v tem višjem stanju, se morajo belci odlikovati v umetnostih civilizacije.[8]
Leta 1923 je nemški anatom Frantz Weidenreich poudaril, da so bili fragmenti lobanje človeški, čeljust pa je bila orangutanova z izpiljenimi zobmi! Znanstvena skupnost je potrebovala 30 let po tem, da je priznala, da ima prav.[9] To je bila sprejeta znanost svojega časa, za katero se je kasneje dokazalo, da je napačna.
Naslednji razvpiti primer je vključeval zob, najden v Nebraski v ZDA, za katerega je bilo rečeno, da pripada Hesperopithecus haroldcookii, bolj znanemu kot človeku iz Nebraske (ang. Nebraska man).[10] Najdba je bila del ozadja slavnega Scopesovega (opičjega) procesa (ang. Scopes (Monkey) Trial) 1925. Čeprav na sodišču ni bil predstavljen noben dokaz za evolucijo, si je znanstvenik Henry Fairfield Osborn, ki je zob opisal 1922, vzel pravico, da se posmehuje branilcu biblijskega stališča, Williamu Jenningsu Bryanu:
Humorno je bilo predlagano, da bi žival morali poimenovati Bryopithecus, po najimenitnejšem primatu, ki ga je država Nebraska doslej dala [Bryan je bil politik in njegovo domače okrožje je bilo v Nebraski]. Zares je edinstveno, da je bilo to odkritje oznanjeno manj kot šest tednov od dne (5. marec 1922), ko je avtor svetoval Williamu Jenningsu Bryanu, da prouči določen odstavek v Jobovi knjigi, ''Vprašaj zemljo in te bo poučila'', in osupljivo naključje je, da je prva zemlja, ki govori o tej temi, peščena prst srednje pliocenskih depozitov Snake Creeka zahodne Nebraske.''[11]
Dve leti po sojenju je spoštovana revija Science priznala, da je zob (iz katerega je bilo ''rekonstruirano'' celotno človeško bitje), dejansko pripadal starodavnemu ameriškemu merjascu (prašiču).[12] Spet je bila sprejeta znanost svojega časa, uporabljena za posmehovanje biblijskega stvarjenja, kasneje dokazana kot napačna. Da, res je, da se znanost pogosto popravlja, toda ta napačna primera sta storila veliko, da je evolucija napredovala v misli javnosti.
Avgusta 1972 je National Geographic objavil velik članek o odkritju plemena iz kamene dobe (Tasadaji) v džungli otoka Mindanao na Filipinih. National Geographic je produciral znameniti dokumentarec, ki so ga predvajali po kino dvoranah po vsem svetu. Leta 1986 je švicarski novinar in antropolog Oswald Iten odkril, da je šlo za izpopolnjeno prevaro. Zakrivil jo je nekdanji vodja vladne agencije za zaščito kulturnih manjšin, Manuel Elizalde,[13] ki je skušal zbrati denar, da bi izboljšal življenje resničnih Tasadajev, ki niso bili pleme iz kamene dobe, in ta denar je nazadnje poneveril. Trajalo je 14 let, da je bila laž popravljena. Gre za manjši primer, toda na koliko ljudi je v vmesnem času vplivala, da so sprejeli evolucionistično zgodovino človeka, misleč, da gre za trdno znanstveno dejstvo?
Leta 2005 je izbruhnil velik škandal, ki je vodil do prisilne upokojitve profesorja Rainerja Protsch von Zietena, ki si je izmišljeval podatke in delal plagiate, da bi pokazal povezavo med ljudmi in Neandertalci. [14] Čeprav je znanstvena skupnost njegova ''odkritja'' sprejemala že 30 let, so ob izbruhu škandala mnogi antropologi skušali rešiti svoj ugled s trditvami, da niso zares zaupali Protschevim raziskavam, čeprav so se dejansko sklicevali nanj. Tudi to je bila sprejeta znanost svojega časa (in nedavni primer kričeče očitne pristranosti v akademskih krogih).
To je le nekaj izmed primerov. Postavlja se vprašanje, zakaj je potrebno toliko prevar, če je evolucija človeka dejstvo?[15] Odgovor je očiten: fosili ne dokazujejo evolucije ljudi in opic iz skupnega prednika. Ta odsotnost dokazov sili frustrirane antropologe, da raziščejo vse možne načine, da kompenzirajo pomanjkanje fosilov. Same prevare niso Ahilova peta evolucije, vendar pa poudarjajo zanimiv problem: vse podatke, ki so jih v zgodovini uporabljali v podporo človeške evolucije, so nazadnje zavrgli. Ta zavrnitev (k sreči) vključuje sleparski material, toda tudi primere opičjih ljudi iz 19. in 20. stoletja.
Očitno je, da je le del vseh dokazov, predstavljenih kot sedanja znanost, sleparskih. Toda spreminjanje zgodb kaže na to, da se interpretacije spreminjajo, zato bi morali biti previdni, ko različna dejstva oznanjajo kot ''dokaze'' za evolucionistično paradigmo izvora človeka. Lepo bi bilo misliti, da so sodobni geologi, paleontologi in paleoantropologi postali pametnejši, preden podajo svoja oznanila. Toda ti ljudje niso brez krivde v svojem poslanstvu pridobivanja ljudi za evolucijo, kar so pokazali s tem, kako so podprli medijsko norijo okoli njihovega naznanila Ide (lemur in še en primer ''živega fosila'')[16] in Ardija (fosil, ki je bil dobro znan več kakor desetletje pred ''naznanilom''),[17] da ne omenjamo vznemirjenja okoli stare Lucy (opica).
Vedno je veljalo za nesporno, da ima fosilni zapis po vsem svetu skladen vertikalni red, ki je vse od enostavnega do kompleksnega. Del tega miselnega ustroja je, da so se ljudje razvili okoli 60 milijonov let po tem, ko so dinozavri izginili z zemlje. Po tem stališču je to razlog, da fosilov dinozavrov in ljudi ne moremo najti znotraj istih geoloških formacij.
Obstaja le malo dvomov, da skladni red fosilov ni resničen, toda obstoj izstopajočih fosilov (ang. offset fossils) [tj. fosilov, ki ne sodijo na lokacijo, op. prev.] preprečuje, da bi se ta red spremenil v geološki in biološki aksiom. No, moral bi preprečiti, če logika in zdrava pamet ne bi bili poteptani z ideologijo! Na urejenost fosilov lahko gledamo tudi na drug način, in sicer tako, da so ''izstopajoči'' fosili dopuščeni: gre za red pokopa v univerzalni hidravlični katastrofi.
Prvič, očitno dejstvo fosilizacije je, da so bile živali pokopane hitro, in ob globalnem potopu bi imele največjo verjetnost fosilizacije morske živali, posebej živeče ob dnu, in to zlasti tiste, ki ostajajo na enem mestu. Kot je bilo omenjeno, velik odstotek fosilnega zapisa predstavljajo prav lupine takih bitij. V sodobnih morskih habitatih je večina ob dnu živeče metazoe (večcelične živali) enostavnejših organizmov, medtem ko večina kompleksnejših bitij živi bližje gladini. Čeprav obstajajo izjeme obojega (enostavnejša bitja lebdijo na gladini, npr. zooplankton; sesalci, ki se potapljajo zelo globoko, npr. kiti), so v smislu gostote biote ob dnu živeči prevladujoče enostavnejša bitja (školjke, korale, morske zvezde, morske kumare itd.).
Drugič, nekateri ob gladini živeči, zlasti morski sesalci, bi preživeli potop, tisti pa, ki bi poginili, bi imeli manj možnosti, da se fosilizirajo, saj bi se razkrojili brez pokopa, če bi živeli v obdobjih glavnega odlaganja sedimentov. Torej bi bili zastopani večinoma v zgornjih delih fosilnega zapisa, pričakovati pa bi bilo treba izjeme (kot so zgoraj omenjeni izstopajoči fosili).
Tretjič, geografska porazdelitev in velikost predpotopne človeške populacije bi igrala glavno vlogo pri tem kje, kdaj in koliko ljudi bi moralo biti zakopanih v fosilnem zapisu. Toda o topografiji zemlje pred potopom vemo le malo, ne vemo, kje so ljudje živeli (na obali ali daleč od morja), in ne vemo, koliko jih je živelo, ko je nastopil potop. Sodeč po številnih rastlinah in živalih, za katere mislimo, da so živele v takem okolju, je videti, da je zemlja lahko imela znatno količino nizko ležečega, močvirnatega terena. V tem primeru so ljudje morda raje živeli višje, stran od morja in stran od rastlinojedih dinozavrov, ki se ne bi obnesli s človeškim poljedelstvom. Toda to je nekaj, česar preprosto ne moremo vedeti z gotovostjo.
Tudi števila prebivalcev ob nastopu potopa ne moremo vedeti. Različne ocene so bile dane v razponu od nekaj stotisoč do milijarde. Ker so človeški fosili v večini sedimentnih plasti redki ali pa jih sploh ni, so nižje številke verjetnejše. Od Adama do Noeta je bilo deset moških generacij in več kakor 1500 let. To daje dovolj prostora za veliko človeško populacijo, vendar pa Biblija opisuje tudi to, da je bil svet poln nasilja (Geneza 6), tako da populacija morda ni bila tako velika, kakor bi lahko bila brez omenjenega nasilja.
Četrtič, kopenski sesalci bi zbežali v višje ležeče predele (odvisno od tega, kako hitro so se dvigale vode potopa) in mnoge od teh živali lahko različno dobro plavajo (za razliko od npr. školjk). Torej se zanje lahko predpostavi, da bi bile med zadnjimi potopljenimi in med zadnjimi pokopanimi, ko je voda naraščala. Ko so vode potopa dosegle svoj vrh, je voda začela odtekati s celin v oceane in pri tem erodirala tedanje površje kontinentov. To obdobje erozije geologi dobro poznajo, saj so ga mestoma imenovali ''velika denudacija''. Ponekod je erodiralo kilometre zgoraj ležečih sedimentov. V tem času bi skupaj s sedimenti erodiralo tudi veliko ostankov bitij, pokopanih pozno med potopom.
Petič, vprašanje se z lahkoto obrne okoli in lahko postane precej neudobno za evolucioniste. Na primer, vemo, da kiti in koelakanti danes živijo v oceanu, toda skupaj s fosili koelakantov ni bilo najdenih pokopanih kitov. Dejansko ni fosilov koelakantov v sedimentih, mlajših od domnevnih 65 milijonov let med časom, ko izginejo iz fosilnega zapisa, do danes. Zakaj jih ne vidimo pokopanih s katerimkoli organizmom, ki je živel nekoč med vsemi temi leti? Evolucionistična skupnost odgovarja: ''Fosilni zapis je lisast (neenoten).'' Toda zakaj potem ni v redu, če biblijski kreacionist reče: ''Potop ni popolnoma zapisal sveta pred potopom''?
[1] Darwin, C., The Descent of Man, and Selection in Relation to Sex, ed 1, John Murray, London, str. 86, 1871
[2] Glej Myth-making: The power of the image, Creation 21(4):4, 1999; creation.com/myth-making. Glej tudi: Grigg, R., Missing the mark: How a missionary family gave rise to the top name in 'apeman' research (Louis Leakey)! Creation 26(3):24-27, 2004; creation.com/leakey
[3] Oxnard, C.E., The place of the australopithecines in human evolution: grounds for doubt? Nature 258:389-395, 1975
[4] Duarte, C. et al., The early Upper Paleolithic human skeleton from the Abrigo do Lagar Velho (Portugal) and modern human emergence in the Iberian Peninsula, Proceedings of the National Academy of Science, USA 96(13):7604-7609, 1999
[5] Green, R. E. et al., A draft sequence of the Neandertal genome, Science 328:710-722, 2010; Than, K., Neanderthals, humans interbred – first solid DNA evidence, National Geographic Daily News, 6 May 2010; news.nationalgeographic.com
[6] Carter, R. W., Neandertal genome like ours (There may be Neandertals at your next family reunion!), 1 June 2010, creation.com/neandergenes
[7] Glej poglavje o etiki in morali.
[8] Gould, S. J., The Panda's Thumb, Norton Press, New York, str. 117, 1980
[9] White, A. J., The Piltdown man fraud, 24 November 2003; creation.com/the-piltdown-man-fraud
[10] Sibley, A., A fresh look at Nebraska Man, J. Creation 22(2):108-113, 2008; creation.com/nebraska2
[11] Osborn, H. F., The earth speaks to Bryan, The Forum 73:796-803, 1925
[12] Gregory, W. K., Hesperopithecus apparently not an ape nor a man, Science 66:579-581, 1927
[13] Iten, O., Die Tasaday: Ein Philippinischer Steinzeitschwindel, Neue Zurcher Zeitung, Zürich, str. 77-89, 12 April 1986
[14] Na primer, glej Harding, L., History of modern man unravels as German scholar is exposed as fraud, The Guardian, 18 February 2005; guardian.co.uk
[15] Bergman, J., Why the epidemic of fraud exists in science today, J. Creation 18(3):104-109; creation.com/science-fraud-epidemic
[16] Batten, D., Ida: Darwin fossil hyper-hype, Creation 32(1): 44-46;creation.com/ida
[17] Wieland, C., Ardipithecus again: a recycled ape-man, 5 Oct 2009; creation.com/ardipithecus-again