Evoluciji oporeka pomanjkanje fosilov prehodnih oblik. Če bi bila evolucija dejstvo, bi moralo biti teh fosilov na pretek, v resnici pa je tudi po 150 letih iskanja na razpolago samo peščica zelo dvomljivih primerov.
Fosili so skrbeli že Darwina:
Zakaj ni vsaka geološka formacija in vsaka plast polna takšnih vmesnih členov? Geologija zanesljivo ne odkriva nobene počasi napredujoče organske verige; in to je najbolj očiten in resen ugovor, ki ga je mogoče predložiti proti teoriji.
(Darwin, C. R., 1872. Origin of Species, 6th Edition, cit. po Sarfati, 2010, str. 105)
Ali je danes kaj drugače? Dr. Colin Patterson, starejši paleontolog Britanskega muzeja naravne zgodovine, je napisal knjigo Evolution. Na vprašanje, zakaj v knjigo ni vključil nobene slike prehodne oblike, je odgovoril:
Povsem se strinjam z vašimi pripombami glede pomanjkanja neposredne slike evolucijskih prehodov v moji knjigi. Če bi poznal kakega od njih, fosil ali živečega, bi jih prav gotovo vključil. […] Povedal bom odkrito – nobenega takega fosila ni, za katerega bi človek lahko navedel argumente, ki 'držijo vodo'.
(Patterson, C., 1979. Letter to Luther D. Sunderland, objavljeno v Darwin's Enigma, 1988, cit. po Sarfati, 2010, str. 106)
Znameniti paleontolog s Harvarda, evolucionist Stephen Jay Gould, je zapisal naslednje:
Skrajna redkost prehodnih oblik v fosilnem zapisu vztraja kot poslovna skrivnost paleontologije.
(Gould, S. J., 1977. Evolution’s erratic pace, Natural History 86(5):14, cit. po Batten, 2012)
Odsotnost fosilnih dokazov za vmesne stopnje med večjimi tranzicijami v organski obliki, da, celo naša nesposobnost, da bi si v mnogih primerih vsaj v domišljiji skonstruirali delujoče vmesne stopnje, predstavlja za poročila o postopni evoluciji trdovraten in zajedljiv problem.
(Gould, S.J. 1982 v Evolution Now: A Century After Darwin, ur. John Maynard Smith, str. 140, cit. po Sarfati, 2008, str. 48)
Dva evolucijska paleontologa sta jasna:
[…] ponavljava, da ne moreva identificirati nobene od postuliranih vmesnih oblik. Nazadnje, velikega števila vrst, ki morajo biti generirane, da tvorijo bazen, iz katerega se izbere uspešna linija, ni možno najti nikjer.
(Valentine, J. in Erwin, D., 1985. Interpreting Great Developmental Experiments: The Fossil Record, cit. po Sarfati, 2010, str. 117)
Odzivi evolucionistov so različni:
Dawkins zaključuje:
Ne potrebujemo fosilov – argumenti za evolucijo so vodotesni brez njih; protislovno je uporabljati vrzeli v fosilnem zapisu kot argumente proti evoluciji.
(Dawkins, R., 2009. The Greatest Show on Earth, cit. po Sarfati, 2010, str. 106)
Vir: Sarfati, J., 2010. The Greatest Hoax on Earth? Creation Book Publishers
Če je današnja biološka raznolikost posledica skoraj štirih milijard let modifikacij z naravno selekcijo, bi moral fosilni zapis dajati dokončni dokaz za to. Izkaže se, da je težko najti bolj dejanski primer slabosti takega naturalističnega nazora, saj je fosilni zapis resnična Ahilova peta evolucije. Darwin je to vedel, in to vedo tudi sodobni paleontologi.
Uporaba besede ''zapis'' v izrazu ''fosilni zapis'' nakazuje, da fosili ohranjajo neke vrste zgodovino, toda to je precej drugače kakor pri zgodovinskih zapisih, ki so jih ohranili človeški opazovalci. Darvinistom naj bi fosilni zapis pokazal evolucijo vrst skozi čas. Že od antike je znano, da nekatere kamnine vsebujejo ostanke določenih organizmov, druge pa ne. Iz sistematične študije nizov teh plasti na večjem območju Britanskih otokov, ki jo je izvedel William 'Strata'[1] Smith v 18. stoletju, je izšel koncept skladnega fosilnega zaporedja.
V manj kot stoletju je bila vzpostavljena svetovna mreža lokacij, ki je sčasoma postala današnja Global Boundary Stratotypes Section and Point (GSSP). Te točke so poizkus, da bi se vsi sloji, ki vsebujejo fosile, povezali v en planetarni sistem, v katerem so fosili vidni kot stalno in skladno napredujoči v kompleksnosti (od ''primitivnih'' do ''naprednih'') od najstarejših do najmlajših sedimentov. V svetu znanosti je poizkus, da bi se povezali kamnine in fosilni zapis, znan kot biostratigrafija. Njeno področje je v končni fazi ekstrapolacija sodobne taksonomije v preteklost. Čeprav je to videti neškodljivo, je bilo iznajdeno in razvito pod temeljno evolucionistično predpostavko, da so kasnejši rodovi izšli iz starejših. Tako to področje raziskav daje odločno evolucionistične zaključke.
Taksonomija je preprosto poizkus klasificiranja organizmov, sedanjih in preteklih, po njihovih najbolj temeljnih skupnih lastnostih. Kot znanost se je začela s Carlom Linnaeusom, kreacionistom. Filogenija je veja taksonomije, ki sestavlja drevesom podobne strukture, ki domnevno predstavljajo odnose med skupinami organizmov, z uporabo taksonometričnih podatkov. Rezultate je možno interpretirati v biblijskem ali evolucionističnem kontekstu, toda drevesni diagrami so najpogosteje uporabljeni za evolucionistične argumente na osnovi njihove vizualne privlačnosti. Paleontologija je znanstvena veda, ki proučuje fosile. Spet je podatke možno uporabiti v obeh smereh, toda ker je večina paleontologov tudi evolucionistov, glavnina interpretacij predpostavlja evolucijo.
Preglednica 1: Človeška vrsta v Linnaeusovem sistemu klasifikacije:
| 1 | domena | Eukarya | 5 | red | Primata |
| 2 | kraljestvo | Animalia | 6 | družina | Hominidae |
| 3 | deblo | Chordata | 7 | rod | Homo |
| 4 | razred | Mammalia | 8 | vrsta | Homo sapiens |
Eukarya: celice, ki sestavljajo organizem, imajo jedro; Animalia: živali (kot nasprotje rastlin); Chordata: s podporno konstrukcijo (v tem primeru hrbtenica); Mammalia: toplokrvne živali z dlakami, ki dojijo svoje mladiče; Primata: opicam podobna bitja, s poudarkom na superiornosti; Homonidae: človeku podobna bitja. Homo: človek; Sapiens: razumni, premišljujoč.
Carl Linnaeus je položil temelje sodobne taksonomije v 18. stoletju z uporabo sistema dvočlenske nomenklature, v katerem je vsaka vrsta imela latinsko ime iz dveh besed. Na primer, ljudje so imenovani Homo sapiens (''človek'' + ''razumni''). Od časov Linnaeusa število poimenovanih vrst na Zemlji stalno narašča in temu ni videti konca. Biološka raznolikost našega planeta nas še naprej preseneča. Toda od kod izvira? Obstajajo milijoni živalskih vrst, a le 36 debel! Mnogo vrst v nekaj deblih velja tudi za rastline, glive, bakterije in arheje. Z drugimi besedami, obstaja sorazmerno majhno število osnovnih oblik (oz. načrtov, ang. design), ki pojasnijo vse življenje na zemlji. To je bilo znano v času Darwina in lahko vidimo, kako si je predstavljal izvor z ekstrapolacijo v preteklost. Množica vrst se lahko združi v manjše število večjih skupin, ki se lahko združijo v nekaj debel, te pa se lahko združijo v eno samo obliko prednika (ali v več prednikov – Darwin je v Izvoru vrst predlagal tako ednino kakor tudi množino).
Če evolucija od molekul do človeka pokriva večino zgodovine našega planeta, in če so se sedimentne kamnine nakopičile skozi vse to obdobje, potem bi sedimenti morali vsebovati dober zapis te evolucije s številnimi fosili, zlasti prehodnimi fosili, ki povezujejo zaporedne stopnje evolucije. Prav to je Darwin pričakoval od fosilnega zapisa in lahko razumemo njegovo frustracijo, ko je moral priznati:
… če so vrste izšle iz drugih vrst po nezaznavno majhnih korakih, zakaj ne vidimo povsod nešteto prehodnih oblik? Zakaj ni vsa narava v neredu, namesto da so vrste, kot jih vidimo, dobro definirane?[2]
Toda v dobri Darwinovi maniri problem odmisli nekaj odstavkov kasneje:
… in tu bom rekel le to, da verjamem, da odgovor večinoma leži v tem, da je zapis neprimerljivo manj popoln, kakor se v splošnem domneva; nepopolnost zapisa je v glavnem posledica tega, da organska bitja ne naseljujejo največjih globin morja in da se njihovi ostanki vgrajujejo in ohranijo za prihodnje čase samo v skladih sedimentov, dovolj gostih in obsežnih, da vzdržijo ogromno količino bodoče degradacije; in tak sediment se lahko akumulira le tam, kjer je tak sediment odložen na plitvo morsko dno, medtem ko se počasi pogreza.
V tej izjavi so številne napake, vključno z njegovim prepričanjem, da življenje v globinah morja ne obstaja, kar so kmalu ovrgli. Videli bomo, kako bi bila njegova frustracija danes še veliko večja, ker se je njegov izgovor izkazal slabega.
Ker je središče kreacionistične geologije potop, opisan v Genezi, so geologi, ki verjamejo vanj, postavili določena pričakovanja glede fosilnega zapisa:
1) V fosilnem zapisu, ki je večinoma zapis pokopa bitij med potopom, bi se bitja morala pojaviti nenadoma, v splošnem brez predhodnikov, obstajati določen čas in izginiti brez potomcev, če niso najdeni živi danes.
2) Vse glavne taksonometrične skupine (kraljestva, debla, razredi in redovi, morda nekaj družin in rodov ter izolirane, enotaksonske vrste) bi morale biti prisotne takoj po potopu, obstoječe kot osnovne vrste (ang. kinds), ki se nato razširijo v številne variacije (vrste, ang. species) po potopu.
3) Navpični red fosilov bi moral odražati njihove habitate in dinamiko potopa (tako v smislu gibanja vode kakor tudi v smislu oblike, velikosti in vedenja organizma). Ta red ne bi smel biti univerzalen in organizme, ki živijo v enem habitatu, bi občasno morali najti fosilizirane z organizmi iz popolnoma drugačnega habitata kot posledico katastrofičnega toka in pokopa.
4) Večina fosilov v zapisu bi morala biti od morskih organizmov.
5) Obstajati bi morali le nekateri ali pa nič fosilov prehodnih oblik, saj so bile vse vrste (ang. kinds, ne species) ustvarjene na začetku in so bile prisotne ob nastopu potopa. Lahko obstajajo nekatere oblike, ki jih je težko klasificirati (npr. kljunaš), in celo take, za katere se zdi, da sodijo med dve drugi kategoriji (npr. ''sesalcem podobni plazilci''), toda praviloma glavnih prehodnih oblik v splošnem ne bi smelo biti. Ne bi smeli omejevati Stvarnikove ustvarjalnosti, zato je ta izjava v splošnem.
6) Morali bi obstajati fosili in fosilizirane sledi kopenskih bitij, sposobnih plavanja ali preživetja na plavajočih splavih vegetacije v zgodnjih stopnjah potopa. Ta bi morala priti po območjih suhe zemlje, ki so se periodično pokazala zaradi plimovanja, cunamijev, neviht in Coriolisovih sil (zaradi vrtenja Zemlje), delujočih na oceanske tokove, ter celo zaradi premikov kontinentalnih ali regionalnih tektonskih plošč.
V nadaljevanju bo pokazano, kako fosilni zapis potrjuje ta pričakovanja.
Videti je, da je fosilni zapis postal ikona, sveta slika, ki jo časti množica vdanih sledilcev. Ko beremo seznam 'zlatih konic' (ang. 'golden spikes')[3], ki se uporabljajo za določitev geološke starosti fanerozojskih[4] kamnin, vidimo, na koliko fosilov se zanašajo, ko dajejo take ugotovitve, in to navkljub stalnim trditvam o nasprotnem. Nadalje, kot vse ikone je tudi fosilni zapis silovito branjen, tako da nobeno paleontološko dejstvo ne more pokvariti njegovega sijajnega zmagovitega napredovanja skozi čas. Izkušnje govorijo, da je prišlo tako daleč, da paleontologi pogosto narekujejo, kje v tem napredovanju bi fosil moral biti, in če je najden drugod, najdejo razlago, da ga odpravijo. Vse nove in izzivalne fosilne najdbe se pojasnijo tako, da so skladne z ikono, tiste, za katere je videti, da podpirajo paradigmo, pa triumfalno popularizirajo.
Ko pogledamo, na kakšen način je zgodovina življenja, razodeta v fosilnem zapisu, danes predstavljena v učbenikih in medijih, pogosto z lahkoto vidimo velike skrivnosti, ki jih je jasno izpostavil že pokojni Stephen Jay Gould:
(1) Zakaj se je mnogocelično življenje pojavilo tako pozno? (2) In zakaj ta anatomsko kompleksna bitja [Gould misli na favno iz Burgess Shale] nimajo direktnih enostavnejših predhodnikov v fosilnem zapisu predkambrijskih časov?[5]
Zares, večcelično življenje predstavlja le del evolucionistične starosti zemlje, ki domnevno znaša 4,54 milijarde let. Ker se za najstarejšo znano obliko življenja verjame, da je nastala pred približno 3,4 milijarde let,[6] mnogocelično življenje predstavlja le del zgodovine življenja.
Preglednica: Stilizirana zgodovina življenja na zemlji, sodeč po evolucionističnih geologih
| pred milijardami let | bitja |
| 0,0001 | človek |
| 0,53 | kambrijska eksplozija |
| 1,0 | mnogocelično življenje |
| 2,0 | prvi evkarionti |
| 3,6 | prvi prokarionti |
| 4,54 | starost Zemlje |
Čudno, kajti glede časovnega razporeda evolucijskih dogodkov bi rekli, da bolj ko je življenje postalo kompleksno, hitreje se je razvijalo, nato pa, ko so se razvile glavne oblike, se je hitrost dramatično zmanjšala.
Ko je Walter J. ReMine pisal pregled dela skupine evolucionistov, ki so bili skeptični do darvinističnih procesov, je poudaril:
Stephen Jay Gould je opazil, da zaporedje fosilov kaže na to, da se nadvse neenake (nadvse različne) biološke oblike pokažejo prve! Tem sledijo rahlo manj različne oblike. Sledijo še manj različne oblike. Vse dokler nazadnje, čisto na koncu procesa, niso vstavljeni zadnji šibki koščki medvrstne biološke raznolikosti.[7]
Pričakovali bi, da bi se skozi evolucionistični čas vrste počasi razmikale in sčasoma naredile višje taksonometrične kategorije. Namesto tega se največje razlike (kraljestva in debla) pojavijo najprej. Potem ko ReMine izpostavlja to, kar je očitno (namreč, da so evolucionistična pričakovanja pogosto nasprotna temu, kar nam govori fosilni zapis), nadaljuje:
Toda postane še huje. K problemu dodajajo zanimiv izziv tudi nedavna odkritja v genetiki. Razvojni biologi so opazili majhen niz genov, ki koordinirajo organizmov razvoj telesnih načrtov – in ti so prisotni širom po mnogoceličnem kraljestvu, v različnih deblih in razredih. Evolucionisti to imenujejo 'razvojna genetska orodjarna'. Po evolucionističnem premišljevanju je ta kompleksna orodjarna morala nastati v nekem skupnem predniku vseh debel (ang. phyla). Toda ta skupni prednik je moral obstajati pred prvim pojavom teh debel – z drugimi besedami pred kambrijsko eksplozijo (mesto v fosilnem zapisu, kjer se pojavijo vse biološke skupine popolnoma izoblikovane in nenadoma, brez evolucijskih predhodnikov). Skupni prednik (čigar identiteta je še vedno neznana), je moral obstajati v predkambriju, pred nastankom mnogoceličnega življenja. Na kratko, geni, ki kontrolirajo načrte telesa, so morali nastati, ko še ni bilo teles. Geni, ki kontrolirajo embrionalni razvoj, so morali obstajati, ko še ni bilo embrijev.
To je velika uganka za tiste, ki verjamejo v naturalistični izvor življenja! Kot je poudarjeno v poglavju 3 [o nastanku življenja, op. prev.], je moral biti zadnji univerzalni skupni prednik (ang. last universal common ancestor, LUCA) zares zelo kompleksen. Toda, kje so dokazi za LUCA? V kamninah ni bil najden, genetika pa je evolucionistom vrgla težko ubranljivo žogo. Evolucionist Michael Syvanen je odkril, da zelo velik delež evkariontskih genov enostavno nima homolognega gena med vsemi bakterijami.[8] Tega ne bi smelo biti.
Z manipulacijo slik in besedila se vsa ta dejstva študentom izmikajo; pogosto učencem dajejo splošen vtis, da evolucija življenja napreduje s stalnim in skladnim tempom. Slika, ki to ponazarja, znana kot drevo življenja, je naslednja ikona, in uporablja zavajajočo analogijo. Prikazuje deblo in veje. Vendar pa danes nekateri evolucionisti pravijo, da to ni prav, in da je drevo bolj podobno prepletenemu grmovju. Razlog je v tem, da je področje genetike odkrilo, da ni drevesa. Namesto tega so raznolikim organizmom skupni različni geni, na videz naključno. To ne sodi v darvinistični koncept ''drevesa življenja''; ni v skladu z idejo, da so vsa bitja v sorodu preko nastanka z modifikacijami iz skupnega prednika; zato so se evolucionisti zatekli k horizontalnemu prenosu genov (ang. horizontal gene transfer, HGT). Pri tem gre za to, da verjamejo, da so si starodavne (bakterijske) vrste medsebojno delile različne delčke DNK in da je to vodilo v popolno zmešnjavo pri koreninah drevesa.[9]
Zanimivo je, da je Darwin uporabil analogijo drevesa življenja v svojem Izvoru, čeprav ga je narisal bolj kot trto. Ker je fosilni zapis arhiv preteklega življenja, ohranjen v sedimentnih kamninah, bi morala biti njegova evolucionistična interpretacija zaporedje najdb, ki bi odkrivale stalno povečevanje kompleksnosti živih bitij preko geološkega časa. Natančneje, s sledenjem 36 živalskim deblom, s katerimi dela današnja taksonomija, bi morali nazadnje priti do čisto prve oblike življenja, za katero se verjame, da se je pojavila z naravnimi procesi iz neživih komponent. Vendar pa so že pri zgodnjih poskusih, da bi sestavili to enostavno zaporedje, identificirali ogromne vrzeli, in fosile so našli v kamninah, starejših od njihovega teoretičnega evolucijskega nastanka, kar je redno povzročalo opazne popravke zgodbe.
Nekateri najdeni fosili zahtevajo tako drastične popravke evolucijske zgodbe, da obstaja močna motivacija, da bi na pomoč poklicali sekundarno hipotezo, da pojasni njihovo lokacijo in ohrani paradigmo. Te fosile pogosto označijo za ''izpeljane'' ali ''predelane'' (ang. ''derived'' or ''reworked''). Sam jih imam raje za izstopajoče fosile (ang. offset fossils), v smislu, da niso bili najdeni tam, kjer bi domnevno morali biti, in sicer zato, ker jih je neki neznani (ali hipotetični) geološki proces premaknil iz njihove izhodiščne lege (ang. ''set'') in jih odložil na njihovo sedanjo lokacijo (ang. ''offset'').
Zaradi preštevilnih vej in zato, ker manjkajo celi odseki debla, je postalo nemogoče narediti drevo. Namesto tega se zdaj uporabljajo kladogrami.[10] Evolucionisti rišejo predalčke z deljenimi in nedeljenimi karakteristikami, in iz tega razvejijo drevesne diagrame. Toda to so ezoterične predstavitve idej, ki jih ne ovirajo številna paleontološka dejstva! Tako kladogram lahko vsebuje vozliščne točke, označene z imenitnimi imeni, ki predstavljajo kategorijo neodkritih bitij! Tu prikazana slika je poenostavljen razvejan drevesni diagram, ki predstavlja izvor življenja, osnovan na številnih virih in visoko sofisticiranih kladogramih.
| piškur | postrv | žaba | plazilec | kljunaš | mačka | ||||||
| srce s prekati | čeljust | štiri noge | amniotično jajce | dlake | skoti žive mladiče |
Iz fosilnega zapisa lahko naredimo več zaključkov.
1) Povečanje kompleksnosti skozi čas (če je do tega sploh prišlo), je daleč od kontinuiranega, temveč je pretrgano in nenadno.
2) Obstajajo številne skupine živali, za katere je videti, da se že preko zelo dolgega obdobja geološkega časa ne razvijajo; ta pojav je bil opažen in imenovan evolucijski zastoj (ang. stasis). Najbolj trdovraten primer so stromatoliti: kolonije cianobakterij, ki se niso spremenile preko domnevnih 3,4 milijarde let, poleg tega da so najbolj kompleksne oblike kolonij v najbolj oddaljeni preteklosti![11]
3) Najpomembnejši koraki evolucije so se zgodili v bitjih, ki niso bila najdena (evolucija je v vrzelih!).
4) Če se najde fosile izven evolucionističnega reda, se vsa evolucijska zgodovina poruši. Kot je dejal Richard Dawkins in podobno J. B. S. Haldane pred njim:
Če bi v predkambriju obstajal en sam zajec ali povodni konj, bi to popolnoma odpihnilo evolucijo. Nobeden ni bil najden.[12]
Že mogoče, da povodni konji in zajci niso bili najdeni v predkambriju - toda veste kaj? Mnogi drugi, evolucijsko podobno pomembni fosili so bili najdeni. Je to odpihnilo evolucijo? Ne, ker je evolucija svetovni nazor, s katerim se interpretira vse dokaze, ne glede na to, kaj je najdeno. Ne more biti ovržena s fosilno najdbo. Fosil se enostavno interpretira tako, da je videti, kakor da v celoti podpira evolucijo.[13]
V nadaljevanju bodo analizirani nekateri dobro dokumentirani primeri tega, kar imenujem ''izstopajoči'' (ang. offset) fosili, toda pred tem povzemimo: ''velika slika'', ki jo daje fosilni zapis, kaže prekinjenosti in zastoj. Ti dejstvi sta veliko skladnejši s kreacionistično interpretacijo.
1) Slano gorovje (Salt Range Formation) v Pakistanu
Slano gorovje leži v severovzhodnem Pakistanu, ob gorovju Karakorum, med rekama Ind ter Jhelum, in vse od 19. stoletja vzbuja veliko polemik. Sloji soli ležijo pod peščenjakom Kehwra (prej znan kot škrlatni peščenjak), ki je kambrijske starosti (domnevno med 542 in 488 milijonov let).[14] Že leta 1927 je pozornost geologov vzbudila prisotnost botaničnih ostankov v usedlinah soli.[15] Ker so bili fosili rastlin od sodobnega hrasta, so Slanemu gorovju dodelili terciarno starost.[16]
Leta 1944 je Sahni[17] opozoril na širok razpon fosilov, najdenih v plasteh soli: koščki angiospermnega lesa (cvetoče rastline), gimnospermne (ne cvetoče rastline) traheide (cevke za prenos tekočin) in vsaj en dober fosil žuželke s krili, šestimi nogami in sestavljenimi očmi. Fosili so bili najdeni tudi v dolomitnih sekvencah v soli. Sahni je določil, da gre za eocensko starost (domnevno pred 56 do 34 milijoni let, po izumrtju dinozavrov). Toda podrobne terenske raziskave številnih geologov so pokazale, da je Kehwra peščenjak kambrijske starosti in da je osnovna slanogorska formacija v normalni poziciji (v smislu narivanja ali podrivanja) in torej mora biti predkambrijske starosti.[18] Sahni je nadaljeval zelo skrbne in rigorozne raziskave ter našel kos karboniziranega lesa znotraj dolomitnega bloka. V prisotnosti udeležencev geološkega srečanja v Veliki Britaniji je celo demonstriral ekstrakcijo novih fosilov (lesnega tkiva) iz dolomita.[19] Njegovo prizadevanje, da bi to nenavadno (izstopajočo) stratigrafsko pozicijo pripisal narivanju, je propadlo, kajti pri tem bi bili pod vprašaj postavljeni nekateri osnovni principi geologije, in tako je priznal:
Čisto pred kratkim je gospod Gee ponudil alternativno razlago. Predlagal je, da angiosperme, gimnosperme in insekti slanih plasti (ang. Saline Series) morda predstavljajo visoko razvito kambrijsko in predkambrijsko floro in favno! Z drugimi besedami, predlagano je, da so se te rastline in živali pojavile na območju Salt Range nekaj sto milijonov let prej kot drugod po svetu. Težko je verjeti, da tako idejo resno predlaga kdorkoli izmed današnjih geologov.[20]
V 50-ih letih 20. stoletja so se nadaljevala poročila o najdbah fosilov v Slanem gorovju. Toda nenadoma je nastopila tišina in čeprav sodobne raziskave to formacijo uvrščajo v eokambrij (pozni predkambrij),[21] sem našel le en nedavni članek, ki omenja najdbe fragmentov lesa v rudnikih soli Khewra, a jih zavrača kot intruzivne, kar popolnoma ignorira Sahnijeve izdatne dokaze za 'in situ' postavitev.[22] Simptomatično je, da nedavni geološki dokument, objavljen leta 2009, ki se zavzema za zaščito lokacij s fosili, ima Slano gorovje za predkambrijsko in nikakor ne omenja nikakršnih fosilov![23]
2) Gorovje Roraima v Venezueli
Leta 1966 je Stainforth oznanil najdbo peloda v kremenjaku gorovja Roraima, znamenitih tepuis – mizastih gorah – Venezuele.[24] Ta spektakularna pokrajina je znana kot lokacija, ki jo opisuje Arthur Conan Doyle v domišljijskem Izgubljenem svetu, in po najvišjem slapu na svetu (Angel Falls), za evolucioniste pa je zaradi Stainforthove najdbe na slabem glasu. 'Soglasno' sprejeta, radiometrično določena evolucionistična starost formacije je 1,8 milijarde let, kar jo uvršča v paleoproterozoik, v čas, ko po evolucionističnem scenariju zelene rastline (s fotosintezo) niso obstajale! Narejeni so bili obupni poskusi, da bi ta problem pojasnili, a brez uspeha,[25] tako da Stainforthov zaključek ostaja popolnoma primeren: ''Nimamo rešitve tega paradoksa in to ostaja zelo zapleten problem.''
3) Vretenčar iz Ediacare
Mesto Ediacara v gorovju Flinders v južni Avstraliji je lokacija 'najzgodnejše' (pozno predkambrijske) zbirke mnogoceličnih organizmov, izrazito drugačnih od bolj 'nedavnih' (v evolucionistični shemi starosti). Čeprav je bil prvi fosil, ki je spadal v to starost in bioto, Aspidella terranovica, najden 1868 na Novi Fundlandiji, je bil v Ediacari najden celotni razpon nenavadnih bitij. Zdaj se poznemu predkambriju reče ediakarij. Večino fosilov predstavljajo cevasto in peresno oblikovani nevretenčarji, ki nimajo očitnih sodobnih ekvivalentov.
Nato pa so leta 2003 različne novice najavile odkritje najzgodnejšega vretenčarja (strunarji) znotraj te zbirke fosilov.[26] Bitje, ki ga imajo za ''najgloblji del drevesa življenja'',[27] nima imena in je prikladno izginilo skoraj takoj! Po začetnem vrvežu je bila znanstvena skupnost tako zbegana, da je namenoma nehala govoriti o fosilu. Za razliko od drugih primerov, ko je bil najden izzivalno izstopajoč fosil, v glavnem toku (ang. mainstream) znanstvenih medijev ni bilo preobilja zavračajočih člankov. Fosil ostaja v splošnem prezrt, kar lahko pomeni le eno: je resen nasprotnik evolucionističnega scenarija izvora življenja. To pa zato, ker evolucijo prvih vretenčarjev potiska mnogo dlje v preteklost, zaradi česar ostaja nerazumno malo časa za evolucijo predstrunarjev. Še huje, v smislu fosilov ni ničesar, kar bi tega vretenčarja povezalo z zgodnejšimi časi. Videti je, da so se vretenčarji enostavno nenadoma pojavili na prizorišču življenja brez prednikov, ki bi jih lahko prepoznali ali si jih vsaj zamislili!
4) Vaskularne rastline v kambriju
Današnja standardna paleobotanika trdi, da so se prve kopenske vaskularne rastline razvile v zgornjem ordoviciju (pred 450 milijoni let), kljub zgodnjim dokazom iz vzhodne Sibirije, da so obstajale že v kambriju (pred 540 milijoni let).[28] Podobni dokazi so bili najdeni na Švedskem in v Estoniji.[29] Ker je bil pelod najden v paleopredkambrijskih kamninah in vaskularne rastline v poznem predkambriju, potem vaskularne rastline v kambriju ne bi smele biti presenečenje, a to bi evolucijo rastlin potisnilo zelo daleč nazaj in v področje sedimentnih zapisov, znano po pomanjkanju fosilov. Ti fosili tudi pomenijo konec medijsko priljubljene in pogosto omenjane paleoklimatske hipoteze o zasneženi Zemlji,[30] ki postavlja z ledom prekrit planet v zgornjem predkambriju. To se je skrivnostno končalo tik pred kambrijem in naj bi na neki način povzročilo pravi izbruh organizmov z osupljivo raznolikostjo oblik [t. i. kambrijska eksplozija, o kateri je govora v nadaljevanju, op. prev.]
5) Živali, fosilizirane v nenormalnih okoljih
Obstaja še ena kategorija 'izstopajočih' fosilov, o kateri se redko govori: fosili živali, ki so živele v popolnoma drugačnih okoljih od tistih, v katerih so bile fosilizirane.
1) Hadrozavri (dinozavri z 'račjim kljunom') so bili najdeni v morskih sedimentih Bearpaw Shale v Montani.[31] Čeprav so bili odkriti leta 1900 in se je o njih poročalo leta 1902, je absolutna večina paleontologov najdbo spregledala vse do leta 1979 (kopenska bitja, zakopana v morskih sedimentih, niso ravno nekaj, kar so pričakovali!). Danes te najdbe redko omenjajo, čeprav se je njihovo število izrazito povečalo, kar v bistvu izloči možnost, da je šlo za naključni pokop na odprtem morju.
2) V zahodnem Kansasu so našli fosile nodozavrov (dinozavri z oklepom), postavljene na glavo v morskih sedimentih (vključno s kredo).[32] Prvega je leta 1870 odkril slavni O. C. Marsh, najditelj apatozavra.[33]
3) Leta 2011 so v katranskih peskih blizu Fort McMurray, Alberta, našli okostje ankilozavra,[34] kar je bilo veliko presenečenje, saj so peski morski sedimenti, kjer so že našli fosile morskih plazilcev (mozazavrov).
To je le nekaj izmed številnih možnih primerov. Pogostnost in velik geografski obseg takih najdb kažeta na veliko vodno katastrofo, ne pa na naključni transport trupel stotine kilometrov ven na odprto morje.[35] To še zlasti velja, ker morska bitja pojedo celo velika trupla, vključno s kostmi, kar dokazuje to, da na dnu oceana ni okostij rib in kitov!
Torej splošna slika fosilnega zapisa ni taka, kot si jo je želel Darwin in darvinisti po njem. Izstopajoči fosili in pomanjkanje naturalističnih razlag (drugačnih od Noetovega potopa) za akumulacijo fosilov so resen izziv evoluciji.
Med svojimi zadnjimi poletnimi počitnicami na kolidžu je Darwin opravljal terenske meritve v Walesu z Adamom Sedgwickom. Prav Sedgwick je dal ime kambrijskemu sistemu (Cambria je staro ime za Wales). Darwin se je dobro zavedal nečesa čudnega glede kambrija: videti je bilo, da se številni fosili, najdeni v kambrijskih plasteh, pojavijo v fosilnem zapisu brez česa bolj primitivnega v predkambrijskih plasteh spodaj, na kar bi se lahko navezali. Kot je dejal v Izvoru:
''Na vprašanje, zakaj ne najdemo zapisov teh ogromnih prvobitnih obdobij, ne morem dati zadovoljivega odgovora. Nekateri najbolj eminentni geologi, na čelu s Sirom R. Murchisonom, so prepričani, da v organskih ostankih plasti najnižjega silurja [kambrija] vidimo zoro življenja na tem planetu.''[36]
Murchison se je skliceval na [Božje] stvarjenje in to je Darwina resnično moralo frustrirati, saj je nekaj odstavkov kasneje priznal:
''Primer mora trenutno ostati nerazložljiv; in resnično je lahko veljaven argument proti stališčem, ki so tu obravnavana.''
Darwinova dokončna rešitev je bila beg v prihodnost, ko bo fosilni zapis dal dokaze, ki bodo pokazali, da ima on prav, Murchison pa se moti. Toda ko je bilo odkrito življenje v predkambriju, se je v enem izmed ironičnih zasukov historične znanosti pokazalo, da se je Murchison zmotil – toda zmotil se je tudi Darwin! Nekaj predkambrijske favne je bilo najdene, toda tudi za to je videti, da je ''eksplodirala'' na prizorišču in nič v njej je ne povezuje s kambrijsko eksplozijo, niti za slednjo ne daje nobenega pojasnila. Kot je dejal Gould:
… in problem kambrijske eksplozije ostaja trdovraten kot vedno – če ne celo hujši, saj naša zmedenost zdaj počiva na spoznanju, ne na neznanju, o značaju predkambrijskega življenja.[37]
Imel je prav, kajti edina znana predkambrijska favna (ediakarska favna, glej zgoraj) je, čeprav se je zanjo izkazalo, da ima globalno distribucijo, po mnenju evolucionistov ponesrečen eksperiment. Ediakarski fosili se ne štejejo za prednike kambrijskih in kasnejših oblik življenja.
Zakaj so najenostavnejše oblike življenja, ki se razmnožujejo tako hitro, tako dolgo ostale same, in so se v najdaljšem času razvile v nekaj samo malo bolj kompleksnega, nato pa so eksplodirale v najbolj raznolike oblike življenja, kar jih je kdaj živelo? V končni fazi je videti, da je med darvinistično evolucijo ter geološkim časom čudna in slaba korelacija. Ker predstavlja tako resen izziv, se kambrijsko eksplozijo v večini evolucionističnih krogov predstavlja na način, da je videti bolj užitna in taka, da jo skeptiki Darwina teže uporabijo. Najobičajnejši današnji pristop je, da jo obravnavajo kot 'počasni vžig'. Ko najdejo več fosilov, jih stlačijo v določene pozicije znotraj kambrija, kar mnogim daje vtis, da ni šlo za eksplozijo in da hitrost spreminjanja v tem obdobju ni bila večja kot v večini drugih obdobij življenja na zemlji. Toda modro-zelene alge so domnevno ostale nespremenjene več kakor dve in pol milijardi let (da ne omenjamo še dodatne pol milijarde let, kajti še danes so videti morfološko nespremenjene), nato pa so se skoraj vsa debla (phyla) pojavila znotraj časovnega okna 100 milijonov let. Ob upoštevanju evolucionističnih inovacij, ki so se pri tem morale zgoditi, je to geološki tren oči.
V nadaljevanju bomo vzeli dejstva in jih razvrstili v seznam, bralcu pa bo naloženo, da naredi zaključke. Zgoraj predstavljenih 'izstopajočih' fosilov, zlasti predkambrijskih žuželk, ne bomo upoštevali, tako da argumentiramo izključno s sprejetimi evolucionističnimi podatki.
Po ediakariju, na samem začetku kambrija, je na prizorišče stopila še ena čudna favna. Imenovana po vzhodno-sibirski lokaciji, kjer je bila prvič najdena, tomotijska favna označuje prvo pojavitev mineraliziranih (školjkastih) živali: brahiopodi, trilobiti, arheociatidi (prvi graditelji 'grebenov', toda ne korale), mehkužci, ehinodermi in določeno število problematičnih bitij, ki nimajo sodobnega ekvivalenta. Kmalu zatem, v srednjem kambriju, je nastopila prava 'eksplozija', ko so se nenadoma pojavile neverjetno raznolike favne. Prva odkrita in še danes najbolj slavna lokacija je Burgess Shale v Britanski Kolumbiji v Nacionalnem parku Yoho. Kasneje so podobne favne našli na Sirius Passet na Grenlandiji in v Chengjiangu v kitajski provinci Yunan.
Burgess Shale je dal skupno 9 novih debel (phyla) in 13 edinstvenih antropodov, ki ne prej ne kasneje niso bili najdeni v sedimentih.[38] V evolucijskem smislu nobeden izmed teh ne more biti izpeljan iz predhodnih fosilov. Šokantno (za darviniste) je tudi to, da je večina teh novih bitij imela telesne načrte, ki danes ne obstajajo. Bitja s petimi očmi (Opabinia) in nekatera z lihim številom (7) parov okončin (Hallucigenia) v tistih dneh niso bila redkost. Pa tudi kasneje niso postala redkost, saj so popolnoma izginila iz fosilnega zapisa. Danes imajo vsa bitja, ki imajo pare okončin, sodo število teh parov. Enako velja za oči.
Kar je res posebno glede Burgess Shale favne, je to, da je prva zbirka praktično vseh znanih debel (phyla) in da se odtlej ni pojavilo nobeno novo deblo (phylum). Ima mnogovrstnost telesnih oblik, kakršne ni najti nikjer drugod v fosilnem zapisu. Gould je to imenoval ''decimiranje in diverzifikacija''. Po njegovem je videti, da se življenje začne z obiljem oblik, od katerih je kasneje večina izločenih. To je domnevno dovolj, da pojasni vso kadarkoli opaženo biološko raznolikost,[39] toda to je tudi čisto nasprotje darvinistične evolucije. Razvoj z modifikacijami bi moral iti od enostavnega proti kompleksnemu. Namesto tega pa se največje evolucijske iznajdbe pojavijo nenadoma, brez predhodnikov, in kasneje ni več nobene nove večje inovacije, medtem ko nekaj originalov izumre.
Neodarvinistični biologi skušajo pojasniti kambrij tako, da se zatekajo k ''odsotnosti tekmovanja''. Ta sklep temelji na ideji, da so bile praktično vse ekološke niše odprte, na razpolago, in da je bil skoraj vsak eksperiment življenja (tj. vsak bolj ali manj čuden izid mutacij) lahko uspešen, saj je bila resna konkurenca še daleč v prihodnosti. Seveda bi to zahtevalo neverjetno visoko zmožnost hitrega in stalnega spreminjanja, kar kasneje nikoli več ni bilo doseženo. Gould je bil glede tega skeptičen:
Kambrijska eksplozija je bila prevelika, preveč drugačna in preveč ekskluzivna. Enostavno ne morem sprejeti, da se nikoli, niti enkrat ni pojavilo deblo od Burgessovih časov dalje, če so organizmi vedno imeli potencial za tolikšno diverzifikacijo – medtem ko je samo čudna ekologija spodnjega kambrija dopustila to uresničiti. [40]
Gould in drugi zagovorniki modela poudarjenega ravnovesja (ang. punctuated equilibrium model) (nenadni veliki evolucijski skoki v majhnih, obrobnih populacijah, za razliko od neodarvinističnih majhnih mutacij preko dolgih časovnih obdobij) se zatekajo k veliko večji 'genetski fleksibilnosti' teh prvih kompleksnih organizmov, k fleksibilnosti, ki se je kasneje izgubila zaradi 'staranja genetskega sistema'.[41] Seveda so jim dovoljeni vsakršni zaključki, samo da se ohranja velika ikona evolucije. Možnost, da so bila vsa debla bitij ustvarjena od Boga med edinstvenim dogodkom stvarjenja in nato drastično preverjena ter filtrirana z globalnim potopom, sekularni znanstveniki popolnoma zavračajo, čeprav je enostavnejša in celovitejša razlaga. Kadar geološka in paleontološka dejstva vidno podpirajo to razlago, jih akademski krogi in mediji spretno naredijo nevidne.
Dolgo se je verjelo, da fosili predstavljajo mineralizirane ostanke starodavnih mrtvih bitij, in da so torej imeli samo trdni deli teh organizmov možnost, da so bili fosilizirani brez nenadnega pokopa. Večino fosilnega zapisa tvorijo lupine morskih nevretenčarjev in pričakovati bi bilo, da v fosilih kopenskih organizmov, ki predstavljajo manjši del vseh fosilov, ne bi bila fosilizirana mehka tkiva, ki bi torej preživela milijone let.
To lahko pojasni, zakaj je bila izjemna ohranjenost morskih organizmov z mehkimi telesi v Burgess Shale tako veliko presenečenje. Do danes ostajajo kemijske zamotanosti procesa fosilizacije skrivnost – vsaj za počasne in postopne procese. Toda najdba za najdbo pušča paleontologe in biokemike zbegane. Zares šokantna in taka, da spreminja paradigmo, je bila najdba ohranjenega mehkega, nekostnega tkiva iz nefosilizirane kosti tiranozavra T. rex, ki jo je odkrila dr. Mary Schweitzer.[42] Začetnemu odkritju je sledilo skrbno delo, s katerim so najdbo potrdili in prvotne ugotovitve še razširili. Doslej so odkrili številne posamezne dinozavre različnih vrst, vključno s teropodi, hadrozavri in ceratopsidi,[43] ki so imeli nefosilizirane organske ostanke, vključno z nedavnimi trditvami o dokazih za dinozavrovo DNK. Če mehka tkiva in krvne žile lahko preživijo 65 milijonov let ali več, je treba popraviti celotni koncept fosilizacije. To za paleontologe ni prijeten obet. S tem je povezano ogromno frustracije, saj implicira, da je čisto možno, da so v več kakor dvesto letih paleontološkega raziskovanja in odkritij skupaj s kamninsko matriko nevede zavrgli ohranjena mehka tkiva, ki obdajajo kosti.
Ni čudno, da ustroj evolucionistov obupno poizkuša odpraviti Schweitzerjevo ''nevarno odkritje'' (kot so to imenovali mediji), med drugim s trditvami, da je šlo preprosto za bakterijski film ('biofilm'), ki je bil samo podoben mehkemu tkivu.[44] Toda Schweitzerjeva na nasprotovanja odgovarja trdno in prepričljivo, tako da je eden vodilnih paleontologov dal naslednjo presenetljivo izjavo:
''To bi imenoval za mejnik,'' pravi paleontolog Hans Larsson iz McGill University v Montrealu, ki ni sodeloval pri raziskavah. ''Dinozavri bodo vstopili na področje molekularne biologije in paleontologijo izstrelili v sodobni svet.''[45]
Fosili mehkih tkiv cefalopodov (kot je ligenj) so bili najdeni že leta 1841, vključno s plaščem, vrečico s črnilom ter lovke s priseski in kavlji.[46] To je bilo v jurski oxfordski glini (Oxford Clay Member of England) blizu Christian Malforda in Trowbridga (Wiltshire) med gradnjo velike zahodne železnice. Tu in tam omenjen v znanstveni literaturi je ta osupljivi fosil postal središče pozornosti tafonomskih[47] raziskav po letu 2000. Zdaj se trdi, da je vzrok izjemne ohranjenosti fosfatizacija, to je nadomeščanje organske snovi s fosfatnimi minerali.[48] Leta 2007 je fosil postal medijska atrakcija, ko so črnilo iz dobro ohranjenega Belemnotheutis antiquus ''reaktivirali'' z amonijakom, kar je paleontologom omogočilo, da so narisali obliko lignja![49] Dejansko je šlo za star trik, toda lokacija vira teh fosilov je bila izgubljena sto let ali več. Kar je zares osupljivo in še vedno ne povsem pojasnjeno je, kako bi se fosfatizacija lahko izvedla tako hitro, da bi preprečila razkroj mehkih tkiv in enostavno razgradljivega melanina, ki črnilu daje temni pigment.
V Nemčiji so lokacije z izjemno ohranjenimi fosili dovolj pogoste, da so jim dali posebno ime: Lagerstätten (nemško za ležišče, nahajališče, skladišče). Ta izraz se danes uporablja za podobne lokacije po vsem svetu. S take lokacije v jami Messel v Nemčiji je tudi Ida,[50] eocenski primat, ki je s svojim domnevnim rodovnikom razburkal medije[51] (mnoge znanstvenike pa je razburilo, da so mediji tako hiteli s poročanjem).
@ Slika: Dobro ohranjen fosil Darwinitus masillae (znan tudi kot ''Ida''), predmet orkestrirane medijske kampanje. Ida je bila skoraj identična sodobnim lemurjem. (Glejte ref. 50)
Zaradi pogostnosti in obsega omenjenih Lagerstätten po vsem svetu je izjemna ohranjenost splošno pravilo, ne pa zgolj izjema. To je temeljno nerešljivo protislovje darvinističnega pogleda na fosilni zapis. Stališče, da so zemlja in fosili mladi, je zaradi tovrstnih najdb popolnoma razumno.
Zdaj, ko smo dokumentirali nekaj Ahilovih pet evolucije na področju fosilnega zapisa, vključno z nenadno pojavitvijo glavnih taksonomskih skupin in s številnimi izstopajočimi fosili, raziščimo nekatere najnovejše in največje trditve o evolucijskih prehodih.
Najprej se je treba zavedati, da velika večina fosilov, ki jih uporabljajo kot dokaze evolucijskih prehodov, kaže le variacije majhnega merila, kar se lahko opiše kot variacije znotraj osnovne vrste. Torej so ti fosili skladni z običajno kreacionistično idejo, da je Bog ustvaril številne, neodvisne vrste živali, vsako z bogato genetsko raznolikostjo in zmožnostjo manjših sprememb, da bi se lahko prilagodile in preživele v različnih okoljih. Ta sprememba vključuje fiziološko prilagoditev skozi selekcijo na osnovi načrtovane genetske variacije in variacije zaradi mutacij.
Ko torej obravnavamo nekatere manjše spremembe, ki so se zgodile znotraj določene linije potomcev, gre za nediskriminatorni dokaz. To je, ne more biti uporabljen kot dokaz enega ali drugega stališča. To je eden od razlogov, zakaj biblijski kreacionisti stalno skušajo argumentirati o stvareh, kot so velike spremembe (in odsotnost dokazov zanje), izvor življenja in izvor informacijske vsebine v njem. To so izrazito velike spremembe in nudijo boljši test evolucijske teorije.
Glede težavnosti razporejanja kosti, sledi in stopinj izumrlih živali v ločene evolucionistične kategorije je profesor Maciej Henneberg zapisal:
Ni preciznega načina, s katerim bi testirali, ali sta bila Julij Cezar in princesa Diana člana iste vrste Homo sapiens.[52]
Postavlja se vprašanje, kako definirati 'prehodni fosil'. Odgovor evolucionistov je precej preprost: Prehodi fosil je organizem, ki deli skupne karakteristike tako s svojimi predhodniki kakor tudi s svojimi potomci. Potem je naslednje vprašanje, kako vemo, kateri so predhodniki in kateri so potomci. In odgovor pravi: Prednik je živel prej (je najden v plasteh,ki so po datiranju starejše od prehodnega fosila) in je imel bolj primitivne značilnosti; potomec je živel kasneje (je v plasteh, ki so po datiranju mlajše od prehodnega fosila) in ima naprednejše značilnosti.
To je lahko situacija v poljubnem danem trenutku, toda kasnejše najdbe lahko spremenijo prehodni status vsakega fosila. V zgodovini paleontologije se je to zgodilo velikokrat. Poleg tega so meje med fosilnimi vrstami ekstremno premične, kot bo pokazano v nadaljevanju. Zadevo še zakomplicira vprašanje, kdo določa, kam na evolucijsko lestev se fosil uvrsti. Fosili se lahko premikajo gor in dol glede na najdbe in teorije. Seveda je to bolj poklicna skrivnost in povprečni uporabnik paleontoloških podatkov tega ne ve.
Zgornja Hennebergova izjava strezni; če ne moremo testirati, ali sta bila človeka, ločena le 2000 let, člana iste vrste, kako lahko to storimo za bitja, domnevno ločena z milijoni let? V resnici je to ogromen problem, evolucionistični paleontologi pa ga veselo obravnavajo kot nepomembnega in se čutijo svobodne, da urejajo in preurejajo fosile, ločene z milijoni let, v poljubna zaporedja, ki dajejo evolucijski niz in zgodbo (v končni fazi kladogram, kot je bilo pokazano).
Archaeopteryx je bil prvi fosil, za katerega se je trdilo, da je prehodna oblika med dinozavri in ptiči. Kasneje je postal starodavna ptica, toda ko so leta 2011 odkrili še en kitajski fosil, Xiaotingia, je bil Archaeopteryx degradiran v dinozavra, podobnega teropodu Deinonychusu[53], nato pa ga je spet povzdignila skupina, ki je oporekala vključitvi Xiaotingije. Tudi Deinonychus je prešel zanimivo transformacijo, ki jo povzema napis pod njegovo rekonstrukcijo na razstavi pernatih dinozavrov:
Te skulpture so bile izvorno narejene med letoma 1986 in 1989 z luskasto kožo na osnovi impresij fosilnih kož drugih dinozavrov. Ko so Deinonychusa odkrili leta 1969, so ga imeli za ptici podobnega dinozavra in možnega prednika ptic. Danes vemo, da je Deinonychus imel prednike, ki so leteli – tj. leteče dromeozavre – tako da je oblika neleteče ptice in ne dinozaver. Če bi Deinonychusa našli po odkritju fosilov letečih dromeozavrov na Kitajskem, ga znanstveniki ne bi imeli za luskinastega dinozavra, pač pa za ptico, ki je izgubila sposobnost letenja.[54]
To je daleč od empirične znanosti, kajne?! Kako je lahko okostje dinozavra (in fosilov Deinonychusa je veliko) interpretirano kot dinozaver, nato pa kot neleteči ptič? V kosteh fosilov je ohranjenih mnogo anatomskih podrobnosti, vsekakor toliko, da bi moralo biti ločevanje med pticami in dinozavri trdno kot kamen (namerna besedna igra). Toda prišlo je do tega, da so meje med pticami in dinozavri namenoma zameglili, tako da je skoraj vsako bodoče odkritje lahko ''prilagojeno naknadno'' (ang. ''retrofitted'').
Najenostavnejša razlaga (po Occamovi britvi) ni del miselnega okvirja evolucionističnega biologa: vsi pernati fosili so fosili ptic in vsi pticam podobni fosili brez perja spadajo k dinozavrom. Z drugimi besedami: prisotnost perja bi moral biti definitivni kriterij za ločevanje ptic od dinozavrov. Dejansko je nedavna študija še enega slavnega ''pernatega'' dinozavra, Sinosauropteryxa, jasno pokazala, da so bila ''peresa'' del debele podkožne plasti. Avtor raziskave pravi:
Zelo nenavadno je, da Currie in Chen (2001) opisujeta le vlaknasto tkivo v NIGP 127587 (kot protoperesa), kljub dejstvu, da dermalno tkivo, ki je od njega oddaljeno in ga pokriva, tvori večji del zunanjega tkiva, ki se kot neprekinjen pas širi od glave do repa (Sliki 1 in 6). To je precej očitno. Tu predstavljeni opis kaže, da so bile vlaknaste strukture vlakna za notranjo podporo …[55]
Obstajajo pa še drugi problemi, ki jih je treba obravnavati (npr. toplokrvni proti hladnokrvnim, pljuča plazilca proti ptičjim pljučem). Dinozavri so bili plazilci, toda bili so posebna skupina plazilcev z edinstvenimi lastnostmi. Izumrli so, večina drugih skupin plazilcev, pokopanih z dinozavri, pa danes še vedno živi. Morda obstajajo določene značilnosti, zaradi katerih so bolj podobni sodobnim ptičem, toda to ni dovolj za prikaz evolucije dinozavra v ptiča.
Druga možnost je, da so dinozavri dejansko imeli perje. Ali so se ptice razvile iz dinozavrov ali ne, je drugo vprašanje. Čeprav je res, da so evolucionisti ugnezdili (namerna besedna igra) ptice znotraj teropodnih dinozavrov, kreacionisti nimajo vnaprejšnje zavezanosti dinozavrom s perjem ali brez ali temu, ali naj se ptice uvrstijo z dinozavri v hierarhijo. To je tako, ker Biblija ne daje specifične napovedi o tem, v katero skupino naj bodo uvrščene ptice, in ker ne omenja dinozavrov (po imenu). Čeprav je bil oče taksonomije (Linnaeus) kreacionist, to ne pomeni, da je njegov sistem kategorizacije presvet, in drži, da različne skupine lahko nakopičimo skupaj na osnovi skupnih lastnosti (npr. ljudje spadajo k sesalcem, tako kot opice). Toda evolucija ptic iz dinozavrov je evolucionistični ''predpisani način boja''.
Ko je bil leta 2004 najden Tiktaalik roseae na Ellesmere Island v severni Kanadi,[56] se je pridružil majhnemu klubu t. i. prehodnih fosilov, in to z velikim medijskim pompom. Mislili so, da to pomeni skorajšnji konec kreacionistov, ki argumentirajo proti evoluciji, saj naj bi ta riba ''z nogami'' (znana tudi kot ''ribopod'') ''definitivno'' bila prehodna oblika med ribo in tetrapodom (žival s štirimi nogami). Datirali so jo kot srednjedevonsko (starost 383 milijonov let), kar je starejše od prvih znanih tetrapodov.
Vendar pa je že po šestih letih doživela usodo Deinonychusa, Sinosauropteryxa in številnih drugih prejšnjih kandidatov za status vmesnega člena, ker so na Poljskem našli stopinje pravega tetrapoda in njihovo starost določili na 10 milijonov let večjo od starosti Tiktaalika! [57] Po razmisleku samih evolucionistov je ubogi ribopod zgolj relikvija, saj so se njegove domnevne prehodne lastnosti morale razviti vsaj pred 400 milijoni let (pred tetrapodom, ki je naredil sledi, in v bitju, ki ga še vedno niso našli).
Odsotnost prehodnih fosilov v fosilnem zapisu sama po sebi ni argument proti njihovemu obstoju. Torej evolucionistični izgovor, da fosilni zapis ohranja le trenutke časa, medtem ko prehodne oblike predstavljajo obdobja časa, ni povsem absurden. Je pa absurdno in povsem neznanstveno trditi, da odsotnost ne more biti uporabljena kot argument proti samemu konceptu prehodnih oblik, še posebej, ker fosilni zapis predstavlja zgodbo, ki je vse prej kot zadovoljiva za evolucionistične paleontologe:
Ni čudno, da so se paleontologi tako dolgo sramežljivo umikali evoluciji. Videti je, da se ni nikoli zgodila. Marljivo zbiranje kamnin (ang. cliff faces) daje cikcake, manjše oscilacije in zelo poredko majhno akumulacijo sprememb preko milijonov let, pri hitrosti, ki je premajhna, da bi pojasnila vse čudovite spremembe, ki so se zgodile v evolucijski zgodovini. Kadar pa vidimo uvod evolucijske novitete, se pokaže z velikim hrupom in pogosto brez trdnih dokazov, da se organizmi niso razvili drugod! Evolucija se ne more v neskončnost odvijati nekje drugje. Vendar pa je fosilni zapis na tak način zadel številne zgubljene paleontologe, ki so hoteli izvedeti kaj o evoluciji.[58]
Paradoksalno je, da zelo redki primeri prehodnih oblik, na katere je mislil Darwin, niso bili uporabljeni med sodnim procesom Scopes Trial (1925), zmagoslavni seznam, ki smo ga videli v letih 1960-1970 pa se je hitro skrčil na le nekaj današnjih in nobeden od preostalih ni brez resnih problemov.
Priljubljene spletne strani so prikazale dolge sezname prehodnih oblik, toda ne uspe jim pokazati bistvene razlike med variacijami znotraj iste vrste (ang. kind; tj. osnovne skupine, kakršna je ''družina''), in prehodom iz ene vrste v drugo (ang. kind). Kdo bi argumentiral, da je šnavcer, manjši od standardne velikosti, a večji od miniaturnih pasem, prehodna oblika? In vendar vsi sodijo v pasmo šnavcerjev! V fosilnem zapisu vidimo mnogo variacij znotraj določenih meja in zelo redke oblike vmes med glavnimi skupinami živali in rastlin. Torej so največji skoki v zgodovini evolucije, tj. tisti, ki so terjali največjo stopnjo inovacij, in ki bi potrošili neštete eksperimentalne evolucijske prototipe, pokriti z najmanjšim številom vmesnih oblik. Realnost je torej natančno nasprotna Darwinovim napovedim!
Leta 2009 so kot zadnji ''manjkajoči člen'' oznanili fosil, imenovan Puijila darwini.[59] Šlo je za prvi domnevni dokaz evolucije pinipedov (tjulnji, morski levi in mroži) iz kopenskega sesalca. Richard Dawkins je navdušeno vzkliknil:
Puijila se lepo razkorači nad vrzel med kopnim in morjem pri poreklu pinipedov. Gre za še en razveseljiv dodatek k našemu rastočemu seznamu ''členov'', ki niso več pogrešani.[60]
@ Slika: Stran iz dr. Wernerjeve knjige Evolution: the Grand Experiment, 2nd edition, dodatek E, kaže okostji domnevnega prehodnega fosila (zgoraj) in severnoameriške rečne vidre (spodaj). Z izjemo, da Puijila stoji s stopali povsem na tleh, je težko opaziti kaj razlik.
Evolucionistične interpretacije Puijile imajo resen problem, kajti okostje je skoraj identično kot pri živečih severnoameriških rečnih vidrah, Lontra canadensis. [61] Torej ne samo, da Puijila ni prehodni fosil, marveč je fosil znane živeče vrste, in pinipedi še vedno nimajo evolucijske zgodovine. In to kljub dejstvu, da so doslej našli več kakor 15.000 fosilov pinipedov.[62]
Evolucija kitov je danes vroča tema. Čeprav še neznan pred nekaj desetletji, je ogromni razpored starodavnih kitov in kitom podobnih bitij danes na razpolago, razporejen v zaporedje, za katerega se trdi, da je evolucijsko. Zgodba evolucije kita je odvisna od treh fosilov, ki povezujejo 'prve' prave kite (Basilosauridi) s kopenskimi živalmi: Pakicetus, Ambulocetus in Rodhocetus, toda vse trije so doslej bili neuspešni, kot je pokazal dr. Carl Werner, avtor Evolution: the Grand Experiment.[63]
S Pakicetusom si je dr. Philip Gingerich zamišljal, da je nepopolna fosilna lobanja del kitu podobnega bitja, ki je bilo prikazano na naslovnici revije Science leta 1983. Ko so preostanek Pakicetusa objavili leta 2001, je bilo dokazano, da gre za kopensko žival.[64] V dokumentarcu National Geographic je dr. Gingerich leta 2009 še vedno trdil, da bi Pakicetus moral biti uvrščen med kite, in sicer na osnovi njegove ušesne kosti. Toda ušesna kost nikakor ni taka kakor pri kitu, ki ima prstom podobno projekcijo (sigmoidni proces). Ne, ta je podobna plošči, kakor pri kopenskih živalih artiodaktilih.
Dr. Hans Thewissen je trdil, da osem lastnosti kaže na to, da je bil Ambulocetus prednik kita. Dr. Werner je zabeležil priznanje dr. Thewissena, da ključni ''dokaz'' prednika kita, sigmoidni proces ušesne kosti, nikakor ni bil tak kakor pri kitu. Dr. Werner pravi: ''Vseh osem značilnosti, ki jih je navedel kot značilnosti kita, je moteče nekitovskih.''
Rodhocetus je bil štet za vodnega sesalca, ki so se mu razvijale plavuti in kitu podoben rep – že daleč na poti, da postane kit. Vendar pa ni bilo fosilnih dokazov repa ali plavuti. [65]
@ Slika: Rodhocetus v Muzeju naravne zgodovine, University of Michigan, USA. Izvirni fosilni dokazi so naneseni na muzejsko ilustracijo. Iz dr. Carl Wernerjeve Evolution: the Grand Experiment vol. 1 DVD. Rdeči X-si poudarjajo, kje vse je v ilustraciji vpletena domišljija.
Ko so Gingericha pritisnili glede tega, je priznal, da na podlagi kasnejših najdb nič več ne verjame, da je Rhodocetus imel kitov rep ali plavuti.64 Torej ključna žival v prehodnem zaporedju evolucije kita ni to, kar trdijo.
Čeprav je zgodba evolucije kita prikazana kot jasna, ima številne druge probleme. Evolucionisti se ne morejo zediniti niti glede tega, katera kopenska žival je vodila v kite. Na osnovi podobnosti zob so nekateri paleontologi predlagali hijenam podobne živali (Pachyaena), drugim so ljubše mačkam podobne živali (Sinonyx). Vendar pa so na osnovi nedavnih primerjav DNK dokazov molekularni biologi odločili, da so povodni konji najbližje prednikom kitov. Toda pretvorba povodnega konja v kita pomeni ogromne probleme (npr. kako kopenska žival pridobi sposobnost, da rodi in hrani mladiče pod vodo!).
[1] Pomeni ''plasti, sloji''. Ta vzdevek si je prislužil z obsežnim kartiranjem lokacij in obsegov plasti po večini Anglije.
[2] Darwin, C., On the Origin of Species, 1st ed., pogl. 6, str. 171, John Murray, London, 1859
[3] ''Zlata konica'' je pogovorno za GSSP, kar so fizični markerji, določeni s strani Mednarodne komisije za stratigrafijo, ki definirajo meje med deli geološkega stolpca.
[4] Fanerozoik, iz grškega izraza za ''vidno življenje'', na evolucionistični časovni skali obsega obdobja z izdatnimi fosilnimi dokazi življenja.
[5] Gould, S. J., Wonderful Life, W. W. Norton & Co., New York, str. 56, 1990
[6] Wavey, D. et al., Microfossils of sulphur-metabolizing cells in 3,4-billion-year-old rocks of Western Australia, Nature Geoscience 4:698-702, 2011
[7] ReMine, W. J., Desperate attempts to discover 'the elusive process of evolution': A review of The Altenberg 16: An Exposé of the Evolution Industry by Suzan Mazur, J. Creation 26(1):24-30, 2012; creation.com/review-altenberg-16
[8] Syvanen, M., Evolutionary implications of horizontal gene transfer, Annual Review of Genetics 46:339-356, 2012
[9] Jerlström, P., Is the evolutionary tree turning into a creationist orchard? J. Creation 14(29:11-13, 2000; creation.com/creationist-orchard
[10] Doyle, S., Cladistics, evolution and the fossils, J. Creation 25(2):32-39, 2011; creation.com/cladistics
[11] Drugi viri jih postavljajo na 3,5 milijarde let; plus-minus 100 milijonov let je nekaj običajnega pri takem merilu.
[12] Wallis, C., The evolution wars, 7 August 2005; time.com
[13] Walker, T., Slow fish in China, Creation 22(3):38-39, 2000; creation.com/slow-fish-in-china
[14] Sameeni, S. J., The Salt Range: Pakistan's unique field museum of geology and paleontology, v Lipps, J.H. in Granier, B.R.C. (ured.), PaleoParks – the protection and conservation of fossil sites worldwide, Carnets de Géologie/Notebooks on Geology, Brest, Book 2009/03, 2009
[15] Anderson, R.V.V., Tertiary stratigraphy and orogeny of the northern Punjab, Bull. Geol. Soc. America 38:665-720, 1927
[16] Terciar je tretje glavno območje evolucionističnega geološkega stolpca, je po ''času dinozavrov''.
[17] Sahni, B., Age of Saline Series in the Salt Range of the Punjab, Nature 153:462-463, 1944
[18] Coates, J. et al., Age of Saline Series in the Punjab Salt Range, Nature 155:266-277, 1945
[19] Sahni, B., Microfossils and the Salt Range Thrust, Proceedings of the National Academy of Sciences, India, Section B, vol. 16:i-xlx, 1946
[20] Sahni, ref. 19, str. xlv-xlvi
[21] Yeates, R.S. et. al., Late Quaternary deformation of the Salt Range of Pakistan, Geol. Soc. of Am. Bull. 95:958-966, 1984; Jaumé, S.C., Lillie, R.J., Mechanics of the Salt Range-Potwar Plateau, Pakistan, Tectonics 7:57-71, 1988
[22] Butler, R.W.H. et al., Salt control on thrust geometry, structural style and gravitational collapse along the Himalayan Mountain Front in the Salt Renge of Northern Pakistan; v Lerche, I. in O'Brian, J.J. (ured.), Dynamical Geology of Salt and Related Structures, Orlando, Academic Press, str. 339-418, 1987
[23] Sameeni, S.J., ref. 14
[24] Stainforth, R.M., Occurence of pollen and spores in the Roraima Formation of Venezuela and British Guiana, Nature 210:292-294, 1966
[25] Silvestru, E., Wieland, C., Pollen paradox, 27 June 2011; creation.com/pollen-paradox
[26] Oldest vertebrate fossil found, Discovery News, 23 October 2003; dsc.discovery.com
[27] Farmer's fossil find excites, BBC News, 24 October 2003; news.bbc.co.uk
[28] Leclerq, S., Evidence of vascular plants in the Cambrian, International Journal of Organic Evolution 10(2):109-114, 1956
[29] Jacob, K. et al., Evidence for the existence of vascular plants in the Cambrian, Current Science 22:34-36, 1953
[30] Hoffman, P.F. et al., A Neoproterozoic snowball Earth, Science 281:1342-1346, 1998
[31] Horner, J.R., Upper Cretaceous dinosaurs from the Bearpaw Shale (marine) of South Central Montana, with a checklist of Upper Cretaceous dinosaur remains from marine sediments in North America, J. Paleontology 53(3):566-577, 1979
[32] Bakker, R.T., The Dinosaur Heresies, Zebra Books, New York, str. 40, 1986
[33] Everhard, M.J., Hamm, S.A., A new nodosaur specimen (Dinosauria: Nodosauridae) from the Smoky Hill Chalk (Upper Cretaceous) of western Kansas, Transactions of the Kansas Academy of Science 108:15-21, 2005
[34] Drumheller Mail, April 1st, 2011
[35] Horner, J.R., ref. 31
[36] Darwin, C., ref. 2, pogl. 9
[37] Gould, S.J., ref. 5, str. 57
[38] Gould, S.J., ref. 5, str. 210-211
[39] Gould, S.J., ref. 5, str. 46
[40] Gould, S.J., ref. 5, str. 230
[41] Gould, S.J., ref. 5, str. 230-231
[42] Schweitzer, M. et al., Soft-tissue vessels and cellular preservation in Tyrannosaurus rex, Science 307:1952-1955, 2005
[43] Armitage, M.H., Anderson, K.L., Soft sheets of fibrilar bone from a fossil of the supraorbital horn of the dinosaur Tricaratops horridus, Acta Histochemica 115(6):603-608, 2013
[44] Kaye, G. et al., Dinosaurian soft tissues interpreted as bacterial biofilms, PLoS ONE 3(7):e2808
[45] Vergano, D., Yesterday's T.rex is today's chicken, USA Today, 12 April 2007; usatoday.com
[46] Pearce, J.C., On the mouth of ammonites, and on fossils contained in the laminated beds of the Oxford Clay discovered in cutting the Great Western Railway, near Christian Malford in Wiltshire, Proc. Geol. Soc. London 3:592-594, 1841
[47] Tafonomija je študij procesov fosilizacije od smrti do najdbe fosila.
[48] Wilby, P.R. et al., Taphonomy and origins of an accumulate of soft-bodied cephalopods in the Oxford Clay Formation (Jurassic, England), Paleontology 47(5):1159-1180, 2004
[49] Ink found in Jurrasic-era squid, BBC News, 19 August 2009; news.bbc.co.uk
[50] Franzen, J.L. et al., Complete primate skeleton from the Middle Eocene of Messel in Germany: morphology and paleobiology, PLoS ONE 45(5):e5723, 2009
[51] Batten, D., Darwin fossil hyper-hype, 23 May 2009; creation.com/ida
[52] Henneberg, M., The Hobbit Trap, Wakefield Press, Kent Town, Australia, str. 25, 2008
[53] Xu, X. et al., An Archaeopteryx-like theropod from China and the origin of Avialae, Nature 475:465-470, 2011
[54] Feathered Dinosaurs, The Dinosaur Museum, Blanding, UT, USA – exhibition at Royal Ontario Museum, 2005
[55] Lingham-Soliar, T., The evolution of the feather: Sinosauropteryx, life, death and preservation of an alleged feathered dinosaur, J. Ornithology 153(3):699-711, 2012. Avtor je pred tem trdil tudi to, da so domnevni melanosomi (ki bi bili indikatorji obarvanja peres), odkriti v določenih fosilih dinozavrov, artefakt povečave, ki je inherenten uporabljenim mikroskopom. Glej tudi Sarfati, J., 'Feathered' dinos: no feathers after all! 24 July 2012; creation.com/featherless
[56] Daeschler, E.B. et al., A Devonian tetrapod-like fish and the evolution of the tetrapod bofy plan, Nature 440:757-763, 2006. Glej tudi Sarfati, J., Tiktaalik roseae – a fishy 'missing link', 2006; creation.com/tiktaalik
[57] Niedzwiedzki, G. et al., Tetrapod trackways from the early Middle Devonian period in Poland, Nature 463:43-48, 2010. Glej tudi Walker, T., Is the famous fish-fossil finished?; creation.com/tiktaalik-finished
[58] Eldredge, N., Reinventing Darwin, Orion Publishing, London, str. 95, 1996
[59] Rybczynski, N., Dawson M.R., Tedford, R.H., A semi-aquatic Arctic mammalian carnivore from the Miocene epoch and origin of Pinnipedia, Nature 458:1021-1024, 2009
[60] Dawkins, R., The Greatest Show on Earth, Bantam Books, New York, 2009, str. 173. Dr. Jonathan Sarfati je druge fosile, za katere dr. Dawkins trdi, da so prehodni, obravnaval v 8. poglavju svoje knjige The Greatest Hoax on Earth, Creation Book Publishers, 2010 (dostopno preko creation.com). Glej tudi creation.com/fossils.
[61] Batten, D., Another major 'link' fails: Puijila, claimed ancestor of pinnipeds is an otter, Creation 35(1):51-53; creation.com/puijila. Za podrobnejše ugovore glej dodatek k temu članku: Werner, C., Analysis of the 'family tree' published for Puijila in Nature 2009, creation.com/puijila-s
[62] Werner, C., Evolution: the Grand Experiment, vol. 1, New Leaf Press, Green Forest, Arkansas, str. 225, 2007 (dostopno preko creation.com)
[63] Batten, D., Whale evolution fraud: Another evolutionary icon bites the dust; creation.com/whale-evolution-fraud, 12 April 2014
[64] Williams, A., Sarfati, J., Not at all like a whale, Creation 27(2):20-22, 2005; creation.com/not-at-all-like-a-whale
[65] Batten, D., Rodhocetus and other stories of whale evolution, Creation 33(3):54-55, 2011; creation.com/rodhocetus