Richard Dawkins v 11. poglavju svoje knjige o evoluciji, Greatest Show on Earth, pravi, da je naša evolucijska zgodovina zapisana v nas. To naj bi dokazovale strukture, za katere evolucionisti trdijo, da so slabo načrtovane, če so delo Načrtovalca, in da so smiselne kot ostanki evolucije.
S tem argumentom je povezanih več težav:
1) Pri uporabi tega argumenta evolucionisti mirno podpirajo pristop dveh modelov, tj. da argument proti stvarjenju pomeni argument za evolucijo. Ta pristop deluje, če imamo na razpolago samo dve možnosti (tj. Stvarnika in evolucijo). Isti pristop uporabljajo kreacionisti, ko pravijo, da je dokaz proti evoluciji dokaz za Stvarnika, a evolucionisti tega pristopa ne priznajo, kadar ga uporabljajo kreacionisti.
2) Govoriti o tem, kaj bi Načrtovalec moral narediti in česa ne bi smel, je dejansko psevdo-teološki argument, ne pa znanstveni argument (predpisovati, kaj bi moral narediti Stvarnik, nima zveze z argumentom, da mutacije in naravna selekcija domnevno lahko proizvedejo kompleksno obliko).
3) Trditi, da je Načrtovalec nekaj naredil slabo, kvečjemu dokazuje, da ni popoln, ne pa, da ne obstaja. V bistvu gre spet za teološke predpostavke o značaju Načrtovalca.
4) Posamezna lastnost (organizma) ni nujno najboljša v določenem smislu, toda če upoštevamo vse dejavnike, gre praviloma za optimalno rešitev. Na primer: če se omejimo samo na vprašanje zaščite, bi bil debelejši lahko oklep boljša rešitev, toda treba je upoštevati tudi to, da debelejši oklep lahko pomeni potrato resursov in preveliko povečanje teže, ki bitje upočasnjuje. Če torej upoštevamo vse vidike, in ne le enega, bi debelejši oklep pomenil predvsem pomanjkljivost, ne prednost. [op. prev.: Gre za problem optimizacije, ki ga srečamo v vseh inženirskih panogah. Optimizacija, ki upošteva vse ali vsaj čimveč vidikov, je vedno delo kvalitetnega načrtovanja, ne slabega načrtovanja.]
5) Treba se je zavedati, da se mnogocelično bitje začne z eno samo celico, nato pa sledi rast. Da bi odraslo bitje lahko obstajalo, morajo biti mlajše stopnje izvedljive. Zato v odraslem obstajajo zakrneli organi, toda to so ostanki ontogenije (rasti, razvoja), ne filogenije (evolucijske zgodovine). Odrasli ne bi obstajal, če zarodek ne bi imel značilnosti, ki nato v odraslem degenerirajo. Na primer: odrasli sesalec ima ostanke krogotoka, ki je služil povezavi z materino placento, in zaporo, ki je ob rojstvu kri preusmerila v pljuča. [op. prev.: To ni dokaz slabega načrtovanja - prej gre za dokaz domiselnega načrtovanja!]
6) Načrtovanje vedno poteka z upoštevanjem razpoložljivih materialov. Tudi Načrtovalec lahko uporablja le materiale, ki so na razpolago.
7) Nekatere trditve, da gre za slabo načrtovanje, so odraz posameznikovega neznanja. To so trditve v slogu ''Ne vidim, zakaj je to narejeno tako, zato gre za slabo načrtovanje.'' V veliko primerih se ''slab načrt'' spremeni v dobrega, ko obravnavani problem bolje poznamo.
8) Določen organ morda res ni nujno potreben, je pa dobro, če obstaja. Tak organ sicer lahko odstranimo, a to ne pomeni, da nima funkcije. Mnogi skrbno načrtovani sistemi imajo zaščitne značilnosti (t. i. ''back-up'' oz. varnostne elemente), ki služijo temu, da se sistem kot celota težje sesuje. To pojasni, da imamo dve ledvici in dve pljučni krili, čeprav lahko preživimo s po enim izmed naštetih. Še več, ta redundanca je za evolucijo problem. Če bi posameznik sploh lahko pridobil redundanco po evolucijski poti, bi bila zaradi tega njegova selektivna prednost (povečana sposobnost) v normalnih razmerah tako majhna, da je naravna selekcija ne bi izbrala.
9) Nemogoče je dokazati, da je organ neuporaben in zato ostanek evolucije. Njegova funkcija je enostavno lahko še neznana. Tako se je zgodilo s številnimi človeškimi organi, za katere zdaj vemo, da so potrebni (npr. slepič ima ključno vlogo pri zaščiti koristnih črevesnih bakterij), evolucionisti pa so zanje trdili, da so neuporabni ostanki evolucije (zakrneli organi). To je jasen primer tega, da evolucija lahko ovira napredek znanosti.
10) Če privzamemo biblijski okvir, lahko za določen biološki sistem, ki je videti slabo načrtovan, trdimo, da izvorno morda ni bil načrtovan kot tak, marveč se je degradiral zaradi padca v greh. Torej mnogi organi, za katere trdijo, da so ostanki evolucije, v resnici potrjujejo ''devolucijo'' (postopno slabšanje), ne evolucijo.
1) Dawkins oživlja Helmholtzove trditve, da ima oko slabosti in da je torej slabo načrtovano. Toda te trditve oko obravnavajo kot statični, ne kot dinamični instrument. Visokoločljivostna slika po celotni očesni mrežnici bi za procesiranje terjala 50-krat večje oz. zmogljivejše možgane, sicer nima pomena. Veliko bolj učinkovito je, da imamo manjši centralni del mrežnice za visoko ločljivost, medtem ko nizkoločljivostni obrobni del lahko zazna možne zanimivosti, na katere se lahko osredotočimo po potrebi.
2) Dawkins spet načenja temo mrežnice, ki je povezana z zadnje strani (ang. ''backwardly wired retina''). Vodilni strokovnjaki za oči dokazujejo, da Dawkinsova, domnevno superiorna mrežnica, povezana s sprednje strani, ne bi mogla biti oskrbovana z veliko količino krvi, ki je potrebna za obnavljanje fotoreceptorjev in za odvajanje presežne toplote. Nadalje se zdaj ve, da Müllerjeve celice v očesu tvorijo ploščo optičnih vlaken, ki sliko prenaša po živčnem omrežju brez popačenja.
3) Dawkins, tako kot številni sodobni evolucionisti, trdi, da je povratni živec v grlu (ang. laryngeal nerve) nesmiselni obvoz in ostanek evolucije iz ribe. Toda ta živec ima vlogo tudi pri delih srca, mišicah sapnika, sluznici in požiralniku, kar lahko pojasni njegov potek.
4) Bolečine v hrbtu so domnevno ostanek naše (ne najboljše) evolucije iz štirinožcev. Toda vodilni strokovnjaki za hrbtenico pravijo, da notranja ukrivljenost človeško hrbtenico naredi sorazmerno močnejšo od hrbtenice gorile.
5) Koale imajo vrečo, ki se odpira z zadnje strani. To za žival, ki se plazi skozi veje, ni slaba, temveč dobro načrtovana rešitev, saj preprečuje vnos neželenih reči. Ko se bliža čas, da nosi mladiče, vreča izloča antibakterijske proteine, zaradi česar je ''bleščeče čista''.
6) Slepič so dolgo imeli za nekoristen zakrneli organ, zdaj pa je znano, da je koristen in funkcionalen. Pomaga pri zaščiti koristnih črevesnih bakterij, kadar človeka prizadene resna okužba. Slepič služi kot rezervoar ''dobrih'' bakterij, kar pomaga pri okrevanju po zastrupitvah s hrano ipd. Dokazi, da slepič ni zgolj okvarjen produkt evolucije, se še naprej kopičijo.
Anatomist Robert Wiedersheim je leta 1893 sestavil seznam 180 zakrnelih ali rudimentarnih organov, toda doslej so za večino izmed teh odkrili, da imajo funkcijo - kar pomeni, da nikakor niso dokaz za evolucijo.
Vir:
Sarfati, J., 2010. The Greatest Hoax on Earth? Refuting Dawkins on Evolution, Creation Book Publishers, Atlanta, Georgia, USA
Catchpoole, D. 2016. Appendix affirms creation (At least 18 times!), Creation 38(2), 12-14