Več desetletij že poslušamo: ''Ljudje in šimpanzi so 99 % enaki.'' To ni res.[1] To število izhaja iz nekaterih zgodnjih eksperimentalnih dokazov, kjer so med seboj primerjali odseke poznanih genov, tako da je vsaj nekaj naše DNK zelo podobne, toda naš genom obsega manj kakor 2 % kode za proteine, in mnogi geni niso primerljivi med obema vrstama. Ljudje imamo več sto genov, ki kodirajo proteine (vsi so tesno povezani v spliceosome), ki jih pri šimpanzih ni. Obstajajo cele družine človeških genov, ki jih pri šimpanzih ni.[2] To je ovira za evolucijske modele, kajti le nekaj sto tisoč generacij je minilo odkar smo bili domnevno ista vrsta.[3] Kako bi se lahko pojavila ta nova vrsta genov in se integrirala v naše zapletene genome v tako kratkem času? Evolucija se meri v generacijah in teh ni bilo tako veliko od domnevnega skupnega prednika.
Dejansko obstaja okoli 35.000.000 enočrkovnih razlik,[4] ki bi se morale pojaviti (polovica v vsaki vrsti), se razširiti po svoji populaciji in se fiksirati (prvotna črka na tej lokaciji je popolnoma izgubljena) v teh nekaj generacijah. Podobno se je moralo pojaviti deset tisoče kromosomskih preureditev, se razširiti in fiksirati, kakor tudi desetine milijonov izbrisov in vstavljanj baznih parov. Hitrost, s katero prihaja do fiksacij, je nizka, in za večino novih variant se pričakuje, da bodo izgubljene (ker so že po definiciji redke). Stopnja mutacij in selekcije, ki bi bili potrebni, da bi tak obseg sprememb dosegli v zgolj šestih milijonih let, je vznemirljiva, pa vendar se je to moralo zgoditi, če naj bo evolucija resničnost.
O pomanjkanju podobnosti med človekovim in šimpanzovim kromosomom Y smo razpravljali zgoraj. Pri obstoječi samo 70% podobnosti med polovico šimpanzovega Y kromosoma mora biti hitrost mutacij izjemno visoka. Lahko se vprašamo, zakaj imajo moški tako podobne kromosome Y? Mogoče zato, ker so ti kromosomi stari samo 6.000 let!
Pričakovano je, da sta si človek in šimpanz nekoliko podobna. Videti so kakor mi, obnašajo se kakor mi, jejo podobno hrano kakor mi in imajo podobne okoljske zahteve kakor mi (razen, da smo mi dovolj pametni, da smo izumili tople hiše in toplo obleko). Čemu bi kdorkoli pričakoval, da si ne bomo podobni na genskem nivoju? Dejansko pa, pomislite, kaj bi evolucionisti dejali, če med nami ne bi bilo podobnosti. Trdili bi, da ni nobenega dokaza za inteligentnega Stvarnika, ker bi vsak pričakoval, da bo Stvarnik uporabil skupno šablono pri načrtu za podobne organizme. Če kovanec pade na grb, dobijo oni, če pade na cifro, izgubimo mi![5]
Koliko smo si podobni? Po besedah Svanteja Pääboja, znamenitega genetika:
Mislim, da ni načina, kako bi izračunali to število … na koncu je to politična, socialna in kulturna stvar, kako vidimo naše razlike.[6]
Vir: Carter, R. (ured.), 2014., Evolutions' Achilles' Heels, Creation Book Publishers, Powder Springs, Georgia, USA
[1] Tomkins, J. in Bergman, J., Genomic monkey business – estimates of nearly identical human-chimp DNA similarity re-evaluated using omitted data; J. Creation 26:94–100, 2012; creation.com/human-chimp-dna-similarity-re-evaluated.
[2] Demuth, J. P. et al., The evolution of mammalian gene families, PLoS ONE 1(1): e85, 2006.
[3] 6 milijonov let / približno 20 let na generacijo = samo 300.000 generacij.
[4] Varki, A. in Altheide, T. K., Comparing the human and chimpanzee genomes: searching for needles in a haystack, Genome Research 15:1746–1758, 2005.
[5] Statham, D., Heads I win, tails you lose: the power of the paradigm, Nov 2010; creation.com/fused.
[6] Cohen, J., Relative differences: the myth of 1%, Science 316:1836, 2007.