Gremo dol, ne gor, kot uči evolucija. J. C. Sanford, prof. biologije na univerzi Cornell, pravi naslednje: Slabih mutacij je približno 1.000.000-krat več kakor dobrih. Skupni učinek mutacij je torej izrazito uničujoč. Zaradi mutacij propadamo, ne pa napredujemo, kot uči evolucija.
Selekcija sicer upočasni degeneracijo zaradi mutacij, vendar je še zdaleč ne ustavi. Tudi ob intenzivni selekciji gre evolucija v napačno smer – proti izumrtju. (Batten, 2008)
Sanford v knjigi Genetic Entropy & The Mystery of the Genome dokazuje, da človeški genetski material vse hitreje propada prav zaradi mutacij in da je propadal že vse od svojega nastanka. To pomeni, da je bilo z vidika genoma človeštvo nekoč boljše od nas in da človeštvo ne more biti staro, ker bi sicer že doživeli genetski razpad.
Članek J.C. Sanford in sod., Genetic Entropy Recorded in the Bible (Pridobljeno 4.5.2016) govori o tem, da je genetska entropija zabeležena tudi v Bibliji, in sicer na primeru upadanja življenjske dobe očakov.
Prevod iz Carter, R. (ured.), 2014. Evolution's Achilles' Heels
Darwin je mislil, da naravna selekcija lahko zazna celo najmanjšo variacijo. Toda to je bilo naivno. V resnici lahko naravna selekcija izbere samo izrazite učinke, to je ekstremne variante, torej nekaj, kar povzroči smrt ali jo prepreči. Kimura je prepoznal, da ima večina mutacij premajhen učinek, da bi nanj lahko delovala naravna selekcija, in da obstaja razpon mutacij, ki so za naravno selekcijo nevidni. Za take mutacije se reče, da so znotraj ''Kimurove škatle'' (ang. ''Kimura's box'')
Še en evolucionist, J. B. S. Haldane, je v letih 1950 določil, da lastnosti potrebujejo selekcijsko prednost vsaj 10 %, da ima naravna selekcija razumno možnost, da jih uveljavi v populaciji (10 % selekcijska prednost pomeni, da posamezniki s to lastnostjo proizvedejo 10 % več preživelih potomcev kot tisti brez nje).[1]
Na osnovi populacijske genetike in predpostavk o časovnem okviru procesov evolucije so evolucionisti domnevali, da je stopnja mutacij v organizmih nizka, reda velikosti kvečjemu 1 mutacija na posameznika na generacijo. Ker so odkrili, da je večina mutacij škodljivih, so morali predpostaviti, da jih ni bilo veliko, sicer se naravna selekcija ne bi mogla znebiti prevlade slabih in bi prišlo do mutacijskega razkroja, zlasti v časovnem okviru milijonov let.
Toda v zadnjih letih je bila stopnja mutacij izmerjena in je vsaj 50-krat večja od napovedi, osnovanih na evolucijski ideologiji. To je za celotno idejo ogromen problem. Dr. John Sanford, upokojeni genetik z univerze Cornell (trenutno častni izredni profesor, ang. Courtesy Associate Professor) in iznajditelj genske puške,[2] je pokazal, da ta visoka stopnja mutacij, skupaj z dejstvom, da je večina mutacij nekoliko škodljivih (tj. so znotraj Kimurove škatle), pomeni, da so te nekoliko škodljive mutacije nevidne za naravno selekcijo in se nabirajo v ljudeh in drugih organizmih. Ta proces je neusmiljen in nas uničuje, ne izgrajuje. Namenjeni smo v propad, skupaj z vsemi drugimi kompleksnimi organizmi.[3]
Sanford sprašuje naslednje: če večina nukleotidov (črk DNK), ki nosijo informacije, posamezno prispevajo neznatno majhen delež genoma, kako so prišli tja, in kako ostanejo tam skozi zelo dolga časovna obdobja? Naravna selekcija jih ne more videti individualno; naravna selekcija lahko ''vidi'' le skupno sposobnost (sposobnost preživetja in razmnoževanja), prispevek slehernega posameznega nukleotida pa je v splošnem tako majcen, da je neviden in je skrit v ''šumu'' vseh drugih nukleotidov. Dr. Sanford povzema probleme evolucije:
1) Mutacije naraščajo hitreje kakor jih naravna selekcija lahko odstrani.
2) Mutacije so izrazito preveč subtilne, da bi se jih dalo izbrati.
3) Biološki šum in ''preživetje najsrečnejšega'' prevladata nad selekcijo.
4) Slabe mutacije so pogosto fizično povezane z dobrimi mutacijami, tako da jih ni mogoče ločiti v dediščini (da bi se znebili slabih in obdržali dobre). Posledica je, da morajo vsi višji genomi očitno degenerirati.
Obveščeni evolucionisti se zavedajo teh problemov in so kot rešitev ponudili 'sinergijsko epistazo' (ang. 'synergistic epistasis'), kjer je učinek številnih hkrati pojavljajočih se mutacij domnevno večji kakor njihova vsota. Toda Sanford je pokazal, da bi to problem še povečalo. Dr. Tomoko Ohta, evolucionistka in ključna učenka Kimure, ki je z njim veliko objavljala, je postala znana kot ''kraljica populacijske genetike''. Je častna članica Ameriške akademije znanosti. Eden Sanfordovih sodelavcev jo je vprašal glede sinergijskih epistaz in strinjala se je, da bi to problem še povečalo.[4] Sanford in sodelavci so to pokazali tudi z izvedbo numeričnih simulacij z dovršenim modelom populacijske genetike, imenovanim ''Mendelov računovodja'' (ang. ''Mendel's Accountant).[5]
Proces, ki stalno degradira genom (povečuje genetsko entropijo), na dolgi rok ne more proizvesti boljšega organizma. Sanfordova analiza je uničujoča za evolucionistično paradigmo. Težko si je zamisliti, kako bi to paradigmo lahko ubranili v luči njegove kritične analize. In ker prihaja od tako vidnega genetika, je ni mogoče zavreči kar tako.
Kljub temu se evolucionisti oklepajo primerov 'evolucije' s prilagoditvenimi mutacijami in skušajo prepričati, da v resnici deluje. Toda primeri, ki jih uporabljajo, vključujejo izgubo vida pri jamskih ribah[6] in jamskih močeradih,[7] izgubo funkcionalnih kril hroščev na vetrovnem otoku,[8] izgubo kontrole proizvajanja encima ali pa okvarjen kanal vnosa, ki povzroča odpornost na antibiotike,[9] in okvarjen gen bele polenovke, ki jim pomaga preživeti v vodah, onesnaženih s PCB.[10] Torej nam kot primere prilagoditvenih mutacij in naravne selekcije ponujajo ''okvarjene'' organizme.
Sodobna ikona evolucije je riba zet (vrsta Gasterosteus), ki daje še en primer naravne selekcije in morda celo prilagoditvene (koristne) mutacije, a spet pokaže, da vpleteni procesi ne dajejo podpore za evolucijo od ribe do ribiča (GTE).
Zeti so dveh oblik, morski in jezerski (sladkovodni). Morski imajo izrazite bodice in številne oklepne plošče, kar jim pomaga, da se zaščitijo pred plenilci. Sladkovodna oblika izkazuje veliko raznolikost morfologije, v splošnem pa imajo krajše hrbtne in trebušne bodice ter izrazito manj oklepnih plošč; nekateri sploh nimajo trebušnih bodic ali oklepnih plošč.[11]
Zgodba pravi, da se je sladkovodna oblika ''evolucijsko razvila'' iz morske oblike. Ideja, da se sladkovodna oblika razvije iz morske oblike, ni nerazumna in bi se lepo ujemala s kreacionističnim modelom kolonizacije in diverzifikacije po potopu.
Morske ribe se selijo gorvodno do sladkovodnih jezer, kjer se drstijo, in različne oblike se lahko parijo, kar nakazuje, da pripadajo isti ustvarjeni vrsti.
Biologi so opazili, da kadar morske zete dajo v sladkovodna jezera, se jim čez določeno število let obseg oklepa in velikost bodic zmanjšata. Oklep in bodice so v jezerih neprimerne zaradi številnih dejavnikov: ni večjih plenilcev, izdatek izdelovanja oklepa v jezerski vodi, kjer manjka kalcija, in to, da na jezerskem dnu živijo ličinke kačjih pastirjev, ki se oklenejo zetovih trebušnih bodic, ko plava nad njimi. Zeti z manjšim oklepom in brez trebušnih bodic so v jezerskem okolju očitno bolj ''sposobni za preživetje'' in naravna selekcija vpliva, da poveča število rib z manjšim oklepom in manjšimi bodicami.
Kaj je v ozadju teh sprememb? Je 'evolucija' iznašla kakšno novo lastnost? Genetiki so odkrili mutirano gensko stikalo, ki vpliva na izražanje gena, imenovanega Pitx. Okvarjeno gensko stikalo prepreči oblikovanje bodic na trebuhu, drugod pa povzroči ''celo paleto koščenih značilnosti''[12], ne le zunanjih koščenih plošč, temveč tudi obliko čeljusti in kosti, ki so povezane z zaščito škrg. Z drugimi besedami, sladkovodne oblike zetov so nastale z okvaro genskega stikala, tako da so določene značilnosti izklopljene.
Celo vodilni zagovornik vsega evolucionističnega, dr. Jerry Coyne (University of Chicago), je glede teh mutacij v genskih stikalih omenjenih rib odkrito priznal: ''Toda ti primeri predstavljajo izgubo lastnosti, ne pa izvor evolucijskih novosti.''[13] In vendar te razlike še vedno paradirajo kot ''dokazi za evolucijo''. V jubilejnem 'letu Darwina', 2009, je revija Nature ribe zete uvrstila med ''15 draguljev evolucije''. Eden izmed vidnih evolucionistov, Sean Carroll, jih je imenoval za ''enega izmed najbolj prepričljivih praktičnih primerov evolucije''11.
Tu imamo še en lep primer naravne selekcije, prilagoditvene mutacije, celo speciacije, toda ničesar, kar dokazuje, da bi bodice in oklep lahko nastali na novo, le z mutacijami in naravno selekcijo. Celo mutirano gensko stikalo je že prisotno v morskih ribah, čeprav v manjšem številu.
Obratno od zgornjega je bilo tudi opaženo: kjer je bilo onesnaženo jezero Washington (blizu Seattla) očiščeno in je vidljivost narasla do te mere, da so bili zeti z manj oklepa bolj ranljivi za plenilske postrvi, je število polno-oklepnih zetov naraslo od 6 % do 49 % v petih desetletjih. To se je hvalilo kot primer ''hitre obratne evolucije''. Toda spet ''evolucija'' ni iznašla ničesar novega. Geni za polni oklep so že bili v populaciji (začetnih 6 %), naravna selekcija je le povečala frekvenco teh genov.11 To ni nič drugega kakor običajen trik izmikanja (ang. equivocation): ''evolucija je le sprememba v frekvenci gena.''
Tu se ne dogaja nič, kar bi podpiralo splošno teorijo evolucije (GTE), ki potrebuje iznajdbo naborov novih genov, ne poškodb obstoječih genskih stikal (pa še mutirano stikalo je že obstajalo) ali sprememb frekvenc obstoječih genov.
Kreacionistična veterinarska raziskovalka dr. Jean Lightner je predlagala, da so genska stikala, kakršno deluje v ribah zetih, lahko bila ustvarjena kot pomoč pri prilagajanju, namenoma narejena z nagnjenostjo k mutiranju, a brez negativnih učinkov na druge lastnosti. Odkrila je, da poseben protein deluje kot več-funkcijsko stikalo pri generiranju širokega razpona barv kožuha živali. Ta protein vpliva le na barvo kožuha, tako da so mutacije dobro tolerirane. Ko ta protein deluje normalno, lahko vključi proizvodnjo temnega pigmenta, imenovanega eumelanin. Proizvaja se tudi svetlejši rumeno do rdeči pigment. Mutacije lahko uničijo stikalo, tako da ne more stimulirati proizvodnje temnega pigmenta. To se na primer odraža v svetli barvi psa prinašalca. Nasprotno pa stikalo, ki je ''zataknjeno'' v legi ''vklopljeno'', preveč stimulira proizvajanje eumelanina in to se odraža v črni barvi.
Dr. Lightner pravi:
Stvarnik bi lahko načrtoval to posebno gensko stikalo z zmožnostjo, da variira na tak način, da ustvari raznovrstnost barvnih vzorcev.[14]
Mnogo tovrstnih genskih stikal bi lahko obstajalo, da omogočajo variacijo in prilagoditev. Vendar pa evolucionisti nimajo mehanizma, da bi pojasnili njihov obstoj. Vsi njihovi ''dokazi evolucije'' niso nič drugega kot primeri modifikacij obstoječih stikal.
Kategorija, imenovana ''mutacije za pridobitev funkcije'' (ang. ''gain of function mutations'') zveni, kakor da vključuje mutacije, ki organizmom dodajajo nove funkcije/lastnosti/gene, namesto da gre za nekaj, kar zgolj razbija. Vendar pa so evolucionisti definirali ''mutacijo za pridobitev funkcije'' kot ''mutacijo, ki proteinu daje novo ali povečano aktivnost''. Dr. Lightner daje primere.[15] Eden vključuje nadzor produkcije tiroidnega hormona [tiroid = ščitnica, op. prev.]. Receptor, ki nadzira proizvajanje hormona, lahko mutira, tako da se ''zatakne'' in postane neodziven na hormon, ki stimulira ščitnico, zaradi česar tiroid proizvaja presežne količine tiroidnega hormona. ''Povečana aktivnost proteina''? Da, toda presežni tiroidni hormon povzroča bolezen. Lightnerjeva piše:
Kljub zavajajoči uporabi besed v definiciji pridobitve funkcije ne gre za povečanje informacij ali za izboljšavo biokemijskih poti. Brez mehanizma za razvoj takih poti je evolucija zgolj mit.
[1] Haldane, J.B.S., The cost of natural selection, J. Genetics 55:511-524, 1957; Maynard Smith, J., The Theory of Evolution, Penguin Books, Harmondsworth, UK, str. 239, 1958
[2] Sanford, J. interviewed by Batten, D., Plant geneticist: ''Darwinian evolution is impossible'', Creation 30(4):45-47, 2008; creation.com/sanford
[3] Sanford je to analizo predstavil v knjigi Genetic Entropy and the Mystery of the Genome, FMS Publications; 3rd edition, March 2008 (dostopno preko creation.com). Za pregled prve izdaje glej: Truman, R., From ape to man via genetic meltdown: a theory in crisis – A review of Genetic Entropy & The Mystery of the Genome by John C. Sanford, J. Creation 21(1):43-47, 2007; creation.com/sanford-review
[4] Glej Sanford, J., Critic ignores reality of Genetic Entropy, March 2013; creation.com/genetic-entropy
[5] Mendel's Accountant; mendelsaccountant.info; Sanford, J. et al., Mendel's Accountant, SCPE 8(2):147-165, 2007; www.scpe.org/index.php/scpe/article/view/407/77
[6] Wieland, C., Blind fish, island immigrants and hairy babies, Creation 23(1):46-49, 2000; creation.com/blind-island
[7] Sarfati, J., Christopher Hitchens – blind to salamander reality, July 2008; creation.com/hitchens
[8] Wieland, C., Beetle bloopers, Creation 19(3):30, 2003; creation.com/beetle-bloopers
[9] Wieland, C., Superbugs not super after all, Creation 20(1):10-13, 1997; creation.com/superbugs
[10] Wieland, C., Rapid tomcod 'evolution by pollution'? February 2011; creation.com/tomcod
[11] Catchpoole, D., The Stickleback: Evidence of evolution? September 2009; creation.com/stickleback
[12] Pennisi, E., Evolutionary biology: Changing a fish's bony armor in the wink of a gene, Science 304(5678):1736-1739, 2004
[13] Coyne, J. A., Switching on evolution – how does evo-devo explain the huge diversity of life on Earth? Nature 435(7046):1029-1030, 2005
[14] Lightner, J., interviewed by Batten, D., Getting it right, Creation 32(3):40-43, 2010; creation.com/creationist-veterinarian
[15] Lightner, J., Gain-of-function mutations, J. Creation 19(3):7-8, 2005; creation.com/gain-of-function