Da kreacionistični članki nimajo ustrezne recenzije ''peer-review'', je zgolj izgovor za zavračanje argumentov načrtovanja. V prvi vrsti obstaja kar nekaj kreacionističnih revij s pregledom ''peer-review'', vključno z Journal of Creation in Creation Research Quaterly, in obstaja veliko ''mainstream'' literature z argumenti načrtovanja, čeprav morajo avtorji skriti implikacijo teh argumentov, da jim odobrijo objavo.
Drugič, obstaja veliko dokazov, da odkrito zagovarjanje načrtovanja povzroči avtomatsko zavrnitev članka. Članek ''inteligentnega načrtovanja'', ki se je izmuznil skozi ''zaveso objav'', je bil članek Stephena Meyerja o izvoru osnovnih tipov v kambrijski eksploziji, objavljen v znanstveni reviji (ang. peer-reviewed) Proceedings of the Biological Society of Washington. Vendar pa so skupine evolucionistov pisale na revijo, da je članek podstandarden – še preden so ga sploh prebrali! Nato je koncil Biological Society kapituliral s trditvijo, da ''bi članek imeli za neprimernega za strani Proceedings'', če bi pred tem vedeli za to, in obljubili, da ''inteligentni načrt … ne bo več obravnavan v prihodnjih številkah [revije]''. Urednik, dr. Richard Sternberg, je dejansko izgubil službo v Smithsonianu – toliko o odprtosti akademske svobode in o pregledu peer-review.
Ironično je, da evolucionisti papežujejo, da mora znanstveno gibanje objaviti pregledan (peer-reviewed) članek, da bi se ga imelo za legitimnega, nato pa se obrnejo in pritožujejo, da ni legitimno, da bi revija objavila pregledan članek tega gibanja. V resnici vse izhlapi do dogovorjene definicije, z vsem, kar naprti naslednja krožnost:
Tudi če izvzamemo problematiko stvarjenja, so recenzije člankov deležne kritik. Alison McCook je zapisala v The Scientist: ''Zdi se, da imajo vsi težave z recenzijo v najvišje kotiranih revijah. Nedavna diskreditacija dela Woo-Suk Hwanga na področju matičnih celic na Seoul National University je sprožila medijske razprave o sistemski nezmožnosti odkrivanja poneverb. Medtem pa avtorji kopičijo nabor pritožb: Pregledovalci sabotirajo članke, ki tekmujejo z njihovimi, močni članki so poslani v sestrske revije, da se okrepi njihov profil, in uredniki v komercialnih revijah so premladi in neizogibno delajo napake glede tega, katere članke sprejeti in katerih ne. In vendar se celo starejši znanstveniki obotavljajo, da bi dali specifični primer tega, kako so bili opeharjeni z recenzijo, ker jih skrbi, da bi taka poteza ogrozila njihove prihodnje objave.
Kljub pomanjkanju dokazov, da recenzija deluje, se zdi, da večina znanstvenikov (ki so po naravi skeptična druščina) verjame v tak sistem pregledovanja. Gre za nekaj, kar se ohranja ''absolutno sveto'' na področju, kjer ljudje redko sprejmejo karkoli s ''slepo vero'', pravi Richard Smith, bivši urednik BMJ [uveljavljena revija s področja medicine, op. prev.] in zdaj izvršni direktor UnitedHealth Europe in član odbora PLoS: ''V resnici je zelo neznanstveno.''
Zares, obilo podatkov iz širokega nabora revij nakazuje, da recenzija peer-review le malo prispeva k izboljšanju člankov. Leta 1998 so v eksperimentu, načrtovanem, da se preveri, koliko odkrije recenzija, raziskovalci v svoj raziskovalni članek namenoma vključili osem napak. Več kot 200 pregledovalcev je identificiralo v povprečju le dve napaki. Isto leto je članek v Annals of Emergency Medicine pokazal, da pregledovalci niso mogli odkriti dve tretjini velikih napak v lažnem članku. Julija 2005 je članek v JAMA (The Journal of the American Medical Association, op. prev.) pokazal, da je med nedavnimi članki kliničnih raziskav, objavljenimi v glavnih revijah, bilo 16 % poročil učinkovitega posredovanja v protislovju s kasnejšimi ugotovitvami, kar nakazuje, da so pregledovalci morda spregledali velike napake.'' (McCook, A. Is peer review broken? The Scientist 20(2): 26, February 2006)
Robert Higgs, znanstvenik s številnimi leti raziskovalnih izkušenj, univerzitetni profesor in recenzent, je dejal naslednje: ''Recenzije, ki jim ljudje pripisujejo veliko težo, variirajo od pomembnih, kjer so uredniki in ocenjevalci kompetentni in odgovorni, do popolne farse, kjer niso. Praviloma in nepresenetljivo, se proces odvija nekje v sredini in je bolj podoben šali, je pa manj od skoraj brezhibnega sistema olimpijske preiskave, za kakršnega ga imajo nepoučeni. Vsak urednik revije, ki zaradi poljubnega razloga hoče zavreči neki še neobjavljen članek, lahko to stori zelo enostavno z izbiro ocenjevalcev, za katere zelo dobro ve, da ga bodo odklonili; podobno lahko enostavno dobi naklonjena poročila ocenjevalcev. Kot sem vedno svetoval mladim, katerih delo so zavrnili, dozdevno na neprimerni ali nezadostni osnovi, je sistem hazardno kockanje.
Osebna maščevanja, ideološki konflikti, poklicna zavist, metodološka nestrinjanja, čista samopromocija in velika mera navadne nekompetentnosti in neodgovornosti niso tuji znanstvenemu svetu; zares, ta svet je poln teh vse preveč človeških atributov. V nobenem primeru recenzija ne more zagotoviti, da je raziskava pravilna v svojih procedurah ali zaključkih. Zgodovina vsake znanosti je kronika napake za napako. V nekaterih vedah so bile te napake sčasoma odstranjene; v drugih vztrajajo daljša obdobja; in v nekaterih vedah, kakršna je ekonomija, se dejanska znanstvena retrogresija lahko nadaljuje več generacij pod napačnim prepričanjem, da gre v resnici za napredek.
V poljubnem času lahko obstaja konsenz glede najrazličnejših zadev v posamezni vedi. V retrospektivi pa se pokaže, da se je konsenz motil. …
Raziskovalci, ki uporabljajo neortodoksne metode ali teoretične okvire, imajo v sodobnih razmerah velike težave pri objavi svojih ugotovitev v ''najboljših'' revijah ali včasih v katerikoli znanstveni reviji. Znanstveni inovatorji ali ustvarjalni ekscentriki se velikim množicam poklicnih ljudi vedno zdijo čudaški – dokler ne postane nemogoče zanikati njihove ugotovitve, ta čas pa pogosto nastopi šele takrat, ko v posamezni generaciji glavni akterji panoge umrejo. Znanost je čuden podvig: vsi se trudijo narediti naslednjo prelomnico, kadar pa kdo to doseže, ga pogosto pozdravljajo, kakor da bi prenašal virus ebole. Preveč ljudi je preveč investiralo v vladajoče ideje; za te ljudi je priznanje bankrota lastnih idej enakovredno priznanju, da so zapravili svoje življenje. Pogosto - morda da bi se izoginili kognitivni disonanci - nikoli ne priznajo, da so bile njihove ideje napačne. Najpomembneje pa je, da v znanosti, kakor tudi na drugih področjih, velja pravilo, da moraš iti s tokom, če se hočeš razumeti z drugimi (ang.: to get along, you must go along).
Raziskovalni svetovi so v svojih najvišjih predelih precej majhni. Vodilni raziskovalci poznajo vse glavne akterje in kaj vsi drugi počnejo. Obiskujejo iste konference, so člani istih družb, eden drugemu pošiljajo svoje študente na podoktorske študije v laboratorije, eden drugemu recenzirajo dela za NSF, NIH ali druge vladno financirane organizacije in tako dalje. Če ne pripadate tej tesni bratovščini, boste zelo, zelo težko prišli do tega, da bi prisluhnili vašemu delu, da boste objavili v ''vrhunski'' reviji, dobili državna sredstva, prejeli vabilo, da prisostvujete panelni diskusiji znanstvene konference, ali da bi vaše diplomante postavili na dostojna mesta. Cel ustroj je strašno krvoskrunski; notranje povezave so številne, tesne in bližnje.
V tem kontekstu mora bistra mlada oseba pokazati preudarnost pri apliciranju prevladujoče ortodoksnosti, toda nujno je, da ne ziblje čolna z izzivanjem česarkoli temeljnega ali ljubega tistim, ki sestavljajo ocenjevalne komiteje NSF, NIH in drugih organizacij, ki prispevajo sredstva.'' (Higgs, R. Peer review, publication in top journals, scientific consensus, and so forth, George Mason University's History News Network; hnn.us/blogs/entries/38532.html, 7 May 2007, poudarki dodani)
Nazadnje, recenzije peer-review niso preprečile poneverb, so pa blokirale veliko znanosti, ki jo danes poznamo kot dobro. Na primer, vodilna revija Nature je priznala v mea culpa uvodniku: ''Obstajajo neizpodbitni primeri faux pas v naši zgodovini. Ti vključujejo zavrnitev Čerenkove radiacije, Hideki Yukawov meson, delo o fotosintezi avtorjev Johanna Deisenhoferja, Roberta Huberja in Hartmuta Michela, in prvotno zavrnitev (a končno sprejetje) Stephen Hawkingovega sevanja črne luknje.'' (Coping with peer rejection, Nature 425:645, 2003)
Vir: Sarfati, J., 2008. By Design: Evidence For Nature's Intelligent Designer – The God Of The Bible, Creation Book Publishers