Proces proti Galileju (1542 – 1642) v 17. stol. se pogosto uporablja kot argument proti kreacionističnim znanstvenikom, ki svojo vero v zanesljivost Biblije postavljajo za izhodišče svojih znanstvenih raziskav. Kritiki pravijo, da absolutna vera v Biblijo stori, da so kreacionisti slepi za znanstveni napredek in da to ovira znanost. Skladno s tem se omenjeni sodni proces obravnava v številnih delih, prikazuje pa se kot boj ''razsvetljenega razuma proti slepi veri'', kot zgodba ''znanosti proti veri''. Seveda ni treba poudarjati, da je zadeva priljubljen argument evolucionistov. Toda ta slika ne izhaja iz zgodovinskih raziskav, temveč sloni na legendah, ki ne upoštevajo tedanje realnosti.
Tako sta Hatisjorg in Wolfgang Hemminger zapisala v svojo knjigo o kreacionizmu:
''Današnji kreacionizem … se obrača stran od velikih krščanskih naturalistov 15. in 16. stoletja, stran od Kopernika, Galileja, Keplerja in Newtona. Ponavlja proces proti Galileju in načeloma argumentira skupaj z inkvizicijo, kajti predmet procesa je bil, med drugim, ali ima naravoslovni znanstvenik svobodo, da eksperimente in opazovanja postavi nad Pisma … . Današnji kreacionisti imajo enako stališče kot inkvizitorji, ker sledijo njihovi empirično-biblicistični metodi.''[1]
To je nesmisel. Galilej je bil znanstvenik, ki je verjel v zanesljivost Biblije in je skušal pokazati, da je Kopernikov (heliocentrični) sistem skladen z njo. Boril se je proti tedanjim principom interpretacije Biblije, ki so, zaslepljeni s filozofijo Aristotela, pačili biblijsko besedilo. Galileja niso obtožili, da je kritiziral Biblijo, temveč da ni ubogal ukazov papeža.
Podobno danes večina kreacionističnih znanstvenikov razume Biblijo drugače kot današnja prevladujoča šola biblijske interpretacije, tj. visoka kritika, in zato so deležni kritik s strani liberalnih teologov in naturalističnih znanstvenikov.
Mnogi zgodovinarji znanosti so dokumentirali, da prva, ki je nasprotovala Galileju, ni bila cerkev, marveč tedanja uveljavljena znanost. Prevladujoča ''znanstvena'' modrost tistega časa je bila Aristotelova/Ptolemajeva teorija, tj. geocentrični sistem (zemlja v središču vesolja, ostala nebesna telesa krožijo okoli nje po zelo zapletenih orbitah), izhajala pa je iz poganske filozofije.[2] Galilej je to izzval, ko je zagovarjal Kopernikovo zgodnejšo idejo, da se Zemlja giblje okoli Sonca (tj. heliocentrična ali geokinetična teorija[3]). Podobno kot današnja uveljavljena evolucionistična srenja je tudi tedanja prevladujoča aristotelijanska srenja odreagirala besno, saj se je zbala za svoj vpliv in svoje pozicije na univerzah. Tudi prvi resni napad na Kopernika na verski osnovi ni prišel od klerikov, temveč od laikov, ki so pripadali izrazito aristotelijanski ligi.[4]
Galilej je bil v veliki meri žrtev lastne arogance in žaljivega načina pisanja. Galilej je bil nekoč dober prijatelj kasnejšega papeža Urbana VIII, ki se je cenil prav tako visoko kot Galilej. Skupno občudovanje drug drugega se je končalo, ko je Galilej leta 1632 napisal knjigo Dialog o dveh glavnih svetovnih sistemih (Dialogo sopra i due massimi sistemi del mondo). Šlo je za izmišljeno razpravo o geocentričnem in geokinetičnem sistemu. Geocentrični sistem je branil lik ''Simplicio'', ki je bil prikazan kot bedak, Urban pa je v njegovih besedah prepoznal svoje argumente. Urban je bil besen zaradi prijateljeve izdaje in on je sprožil proces, do katerega je bila inkvizicija sprva indiferentna. Tudi Galilejeva aroganca do drugih astronomov ni ravno pomagala - tako je na primer dejal: ''Ne morete kaj, gospod Sarsi, samo meni je bilo namenjeno, da odkrijem vse nove pojave na nebu, nikomur drugemu ničesar. To je resnica, ki je niti zloba niti zavist ne moreta zatreti.''
[1] Hemminger, H., Hemminger W., 1991. Jenseits der Weltbilder., Naturwissenschaft, Evolution, Schopfung, Quell Verlag, Stuttgart, str. 201-202.
[2] Za biblijsko in znanstveno kritiko absolutnega geocentrizma glejte Faulkner, D., 2001. Geocentrism and Creation, Journal of Creation 15(2):110-121.
[3] Planeti in Sonce v resnici krožijo okoli masnega središča sončnega sistema, Sonce pa kroži okoli galaktičnega masnega središča. Boljši izraz kot ''heliocentrični'' (tj. s Soncem v središču) je ''geokinetični'' (tj. z gibajočo se Zemljo).
[4] Koestler, A., 1959. The Sleepwalkers: a history of man's changing vision of the universe, Hutchinson, London, str. 427, 431.
Viri:
Sarfati, J., 2009. Galileo Quadricentennial, Creation 31(3):49-51.
http://creation.com/galileo-quadricentennial (pridobljeno 7.9.2015)
Schirrmacher, T., 2000. The Galileo affair: history or heroic hagiography? Journal of Creation 14(1):91-100.
http://creation.com/the-galileo-affair-history-or-heroic-hagiography#top (pridobljeno 7.9.2015)