Vsaka oseba ima temeljni sistem verovanj, ki določa, kako vidi svet in kako se odziva nanj. Tak sistem verovanj je običajno osnovan na predpostavkah ali aksiomih, ki jih ni mogoče neposredno preveriti. Kljub temu pa je okvir zaključkov in posledic zgrajen na njih. Ta domnevno logični okvir tvori to, kar imenujemo svetovni nazor. Svetovni nazor se v splošnem ne poučuje eksplicitno, temveč je nezavedno zajet iz prevladujoče kulture. Kar sprejemamo s čutili, vsak med nami procesira in filtrira, da določimo, ali je to, kar vidimo in slišimo, skladno z našim življenjskim nazorom. Stvari, ki so skladne, okrepijo naše prepričanje. Neskladne pa v splošnem zavrnemo, zanikamo ali v najboljšem primeru odložimo do nadaljnjega poizvedovanja. Z drugimi besedami, naš življenjski nazor obarva naše dojemanje in določa naša nagnjenja. Celo ko berete to knjigo, njene trditve preverjate s svojim življenjskim nazorom in se odločate, kako bi se lahko odzvali.
Življenjski nazori se ne spreminjajo zlahka. Če ne bi bilo tako, bi postali relacijsko disfunkcionalni, saj bi pogosto menjali naše dojemanje sveta in drugih ljudi. Toda kako določimo, ali je življenjski nazor razumen in so torej aksiomi, na katerih temelji, pravilni. Vsak izkuša fizični svet – težnost, bolečino, vročino, mraz itd. – tako da je učinkovita metoda za ovrednotenje ta, da se upravičenost življenjskega nazora preveri glede na stvarnost fizičnega vesolja, ki ga lahko opazujemo. V prejšnjih poglavjih smo raziskali korelacijo med materialističnim evolucijskim svetovnim nazorom in opaženimi realnostmi fizičnega sveta ter ugotovili, da je ta povezava zelo pomanjkljiva. Toda obstaja še ena arena, v kateri se lahko ovrednoti razumnost svetovnih nazorov, in sicer glede na moralo in etiko.
Življenjski nazor lahko ponazorimo z drevesom, ki ima svoje korenine v izbranem sistemu verovanj. Drevo daje sadeže, ki so odraz delovanja tega prepričanja. Na primer, če kdo veruje, da obstaja Bog, in še zlasti, da je Biblija Božja Beseda, potem obstoj vesolja razume kot rezultat ustvarjalne odredbe nadnaravnega Bitja, skladno z zgodovinskim poročilom Geneze. Korenine tega drevesa so trdno vgrajene v posebno razodetje Boga, tj. 66 knjig, ki jih imenujemo Biblija. Vsi dokazi v fizičnem svetu so interpretirani v luči tega biblijskega svetovnega nazora. Kako se kristjan obnaša (njegova moralna načela), je sad tega drevesa in je neposredni odsev božanske narave njegovih korenin. Med drugim to vključuje priznavanje, da moralni absoluti izvirajo od Stvarnika vesolja, in da bomo nazadnje klicani na odgovornost.
Nasprotno pa, če kdo zavrača nadnaravno in veruje, da ni Boga, potem človek sam izbira, kaj je res, in edina možna razlaga za obstoj vesolja je, da se je pojavilo po naturalističnih procesih brez sleherne oblike božanskega posredovanja. Korenine tega drevesa so trdno vgrajene v zavračanje Boga, kar spremlja evolucijsko poročilo nastanka. Vsi dokazi v fizičnem svetu so interpretirani v luči tega evolucionističnega ali materialističnega svetovnega nazora. Kako se kdo obnaša (njegova moralna načela), je sad tega drevesa in je neposredni odsev ateistične narave njegovih korenin. Pomembno pa je, da ker ni Boga, ne more biti moralnih absolutov in ne bomo klicani na odgovornost.
Ne skušava narediti lažne razcepljenosti in se zelo dobro zavedava, da mnogo kristjanov verjame v evolucijo (tj. pozicija, imenovana 'teistična evolucija'), kljub temu da za tak nazor ni nobene biblijske podpore.[1] Zares, oba avtorja tega poglavja sta kristjana, ki sta nekoč verjela v evolucijo, dokler nista bila soočena s problematiko avtoritete Biblije in še zlasti poročila o stvarjenju v Genezi. Teistični evolucionist se uklanja avtoriteti stalno spreminjajoče se sekularne znanosti namesto avtoriteti Božje Besede. Eden izmed avtorjev (MH) je bil kristjan od svojega 11. leta, a je med študijskimi leti postal 'prikriti' kristjan, ker ni mogel braniti svoje vere, saj ni imel odgovorov niti na lastna vprašanja, kaj šele na vprašanja drugih – vprašanja kot: ''Če je Bog res Bog ljubezni, zakaj se dogajajo slabe reči?'' Zaradi vere v sekularne milijone let smrti, muk in trpljenja pred Adamom, teistični evolucionisti nikakor ne morejo braniti vere, ko se soočijo z ateističnim napadom o vprašanju izvora. Konec koncev, če je smrt vladala pred Adamovim grehom, ne more biti posledica tega greha, in Kristusova odrešilna žrtev za človeštvo ne more imeti nobenega logičnega pomena. Ni čudno, da sekularisti napadajo biblijsko poročilo o izvoru! Zares, nevarnosti te kompromisne pozicije razkriva William B. Provine, profesor bioloških znanosti na univerzi Cornell, viden ateist, ki je rekel:
… vera v sodobno evolucijo iz ljudi naredi ateiste. Nekdo ima lahko religiozni nazor, ki je skladen z evolucijo, samo če se religiozni nazor ne razlikuje od ateizma.[2]
Če bi podrobneje raziskovali neskladnosti teistične evolucije, bi presegli okvir tega poglavja, bralca pa spodbujamo, da prouči dostopno gradivo o tej temi.[3]
Da je evolucionistični svetovni nazor osnovan na veri, in je torej po svoji naravi religiozen, poudarja ateistični profesor zoologije na Harvardu, Richard Lewontin, ki je priznal:
Naša pripravljenost, da sprejmemo znanstvene trditve, ki nasprotujejo zdravi pameti, je ključ do razumevanja resničnega boja med znanostjo in nadnaravnim. Pritrjujemo strani znanosti navkljub očitni absurdnosti nekaterih njenih konstruktov, navkljub njeni nesposobnosti, da bi izpolnila mnoge svoje ekstravagantne obljube o zdravju in življenju, navkljub tolerantnosti znanstvene skupnosti do nedokazanih kar-tako zgodb, ker imamo prioritetno obveznost, predanost materializmu. Ne gre za to, da nas metode in institucije znanosti na neki način silijo, da sprejmemo materialno razlago pojavnega sveta, marveč nas, nasprotno, naša a priori vdanost materialnim vzrokom sili, da ustvarjamo raziskovalni aparat in niz konceptov, ki proizvajajo materialne razlage, ne glede na to, kako so protiintuitivne, ne glede na to, kako so skrivnostne za tiste, ki niso vpeljani v to. Še več, ta materializem je absolutni, saj ne moremo dovoliti Božanskega na našem pragu.[4] (poudarki v izvirniku)
Skratka, materialist je zavezan temu, da zavrne nadnaravno zaradi svoje a priori predpostavke, da Bog ne obstaja. Torej je ateistični materializem aktivni religiozni sistem verovanj,[5] čeprav to njegovi privrženci vehementno zanikajo in skušajo ohraniti mit, da gre za nevtralno pozicijo.
[1] Duboisée de Ricquebourg, M., The theological case against evolution, 3 May 2012; creation.com/theological-case-against-evolution.
[2] Provine, W. B., No free will, v Rossiter, M. W. (ured.), Catching up with the Vision, Chicago University Press, str. S123, 1999.
[3] Glejte na primer Creation compromises, creation.com/creation-compromises; Sarfati, J., Refuting Compromise (2nd ed.), Creation Book Publishers, Powder Springs, GA, USA, 2011; dostopno preko creation.com.
[4] Lewontin, R., Billions and billions of demons, The New York Review, str. 31, Jan. 9, 1997.
[5] Smartt, D., Atheism: a religion, 4 May 2010, creation.com/atheism-a-religion.