Kloniranje je težavna tema, polna duhovnih, moralnih, pravnih in tehnoloških vprašanj. Kljub temu pa tehnologija kloniranja hitro napreduje že vse od prvega uspešnega klona ovce Dolly leta 1996. Danes je nekaj rutinskega klonirati hišne ljubljenčke, domače živali in celo dirkalne konje. To je lahko šokantno za mnoge, ki se ne zavedajo, kako hitro se je to področje spremenilo v zadnjih dvajsetih letih. Tehnologija je tu in bo ostala, postavlja pa se vprašanje, ali je možno klonirati ljudi. In če bo nekdo sčasoma res kloniral osebo, kako naj se odzovemo?
vir: http://creation.com/human-cloning (Pridobljeno 7.6.2017)
Kloniranje ljudi je v večini držav nezakonito. Ustvarjanje celotne osebe iz celic druge osebe je nezakonito. V večini jurisdikcij pa ni nezakonito eksperimentirati na kloniranih tkivih. Tako je na primer možno »pridelovati« organe iz posameznikovih celic. Če so ti organi (npr. srce ali ledvica) zrasli iz posameznikove celice (npr. kožne), potem to ni nujno nemoralno. Težava nastopi, ko so vpletene embrionalne celice (tj. celice zarodka). Problematično je, če se naredi klonirani zarodek, ki se ga nato uniči, da se pridobi njegove celice. Zaradi biblijskih in znanstvenih razlogov lahko trdimo, da je zarodek človeško bitje. Če je torej treba žrtvovati zarodek, da se nekaj naredi, potem je tak postopek nemoralen, saj krši biblijsko zapoved zoper umor. Žal je na večini lokacij legalno narediti človeški zarodek, če se ga le uniči preden dozori. Poleg tega se stalno razvijajo novi postopki, ki kršijo načelo »zarodek je človek«, npr. postopek »tro-starševskega otroka« (ang. »3-parent baby«), ki je nedavno postal legalen v UK.
Znanost je napredovala do te mere, da lahko naredimo, kar se je še pred kratkim zdelo nemogoče, in teoretično gledano je kloniranje ljudi ena takih reči. V razvitih državah ga zakoni preprečujejo, toda zagovorniki kloniranja stalno premikajo meje teh zakonov, meja med zakonitim in nezakonitim ter moralnim in nemoralnim pa postaja čedalje bolj zamegljena.
Kloniranje ljudi je mogoče in se dogaja tudi naravno. Identična dvojčka (in trojčki, četverčki itd.) sta klona, saj se rodita iz enega samega oplojenega jajčeca in imata praktično enako DNK (kar je definicija klona). Je torej moralno sprejemljivo, če znanstveniki eksperimentirajo s tem, da bi naredili klone ljudi? Ne, in sicer zaradi naslednjih razlogov:
1) V vsem stvarstvu smo ljudje nekaj posebnega. Biblija pravi, da smo bili ustvarjeni po Božji podobi, da smo v središču Božje pozornosti in glavni del stvarstva. Človeku je bila dana oblast nad ostalim stvarstvom (Geneza 1,26-28), ne pa nad ljudmi. Torej ni prav, če se drobna človeška življenja obravnava kot »poizkusne zajčke«.
2) Poizkusi na živalih so pokazali, da kloniranje ni 100 % varno in pogosto povzroči uničenje narobe oblikovanih zarodkov ali rojenih živalih. Ko je govora o kloniranju ljudi, ne gre brez selektivnih splavov, s katerimi se odstrani zarodke, ki se ne razvijajo pravilno.
3) Pri vseh tehnologijah kloniranja nastopa povečano tveganje genetskih (ali epigenetskih) okvar. Večina se ne zaveda, da celo tehnologija oploditve in-vitro (IVF) predstavlja povečano tveganje za specifične genetske okvare. Tehnologije kloniranja so za jajčece še bolj stresne kot IVF. Res je, da se tehnologija kloniranja izboljšuje, toda ni sprejemljivo, da se znanstveno razumevanje pridobiva na račun ogrožanja človeškega življenja.
Vsak postopek, ki zahteva izbiranje zarodkov (in uničenje neprimernih) je nemoralno, saj Biblija dejanje, ki vzame nedolžno človeško življenje, označuje za umor.
Kljub temu bo nekega dne morda prišlo do tega, da bodo klonirali človeka. Bi bil ta klon človek? Seveda, klonirani človek bi bil še vedno človek!
Vir: Carter, R., 2015. Human cloning. Creation 37(4), 28-29.
Kloniranje ne more ustaviti propadanja genoma. Preliminarni poskusi kloniranja živali so pokazali, da kloniranje ne more proizvesti niti kratkoročnih genetskih izboljšav. Klonirane živali so vedno znova genetsko okvarjene, in to zelo hitro ter zelo resno. Pri kloniranih živalih se posledice mutacijskih poškodb kažejo kot prezgodnje postaranje. Vzroki za to so številni (genetski in epigenetski), eden glavnih pa je v tem, da se mutacije kopičijo znotraj somatskih celic. Normalne reprodukcijske celice so načrtovane tako, da med generacijami prestanejo najmanjše možno število celičnih delitev, s čimer se kar najbolj zmanjša kopičenje mutacij iz generacije v generacijo. Za take reprodukcijske celice velja minimalna ocena 'zgolj' stotih točkovnih mutacij na osebo na generacijo. Pri somatskih celicah (vsaj pri izvornih celicah, ki se stalno delijo) je število celičnih delitev veliko večje, zaradi česar je tudi mutacij veliko več (poleg tega se z leti izrazito povečujejo).
Ko rastemo in se nato začnemo starati, vsaka celica v našem telesu postane genetsko bolj mutirana in bolj 'edinstvena'. Obsežnega genoma se ne da ohraniti nespremenjenega niti v klonu. Vsak človeški klon bi bil vedno v podrejenem položaju glede na zrelega izvornega posameznika, iz katerega bi bil kloniran. Tak klon bi bil na nek način prehitro postaran, saj bi bil obremenjen z mutacijami izvornega posameznika in z mutacijami, ki bi se nakopičile med rastjo in staranjem tega človeka. Z vidika degeneracije bi bil človeški klon podoben posameznikom, kakršni bi bili v prihodnosti čez veliko spolnih generacij. V tem smislu bi bil klon znanilec tega, kam vrsta gre – in to je dol, ne gor.
Propadanje genoma, človeka in človeštva doživljamo na osebni ravni in vidimo jo povsod okrog nas. To je genetska entropija in ne moremo je ustaviti. Ta degeneracija je biološko neizogibna. Zaradi nje vrste izumirajo in zaradi nje je vsak od nas v procesu umiranja.
Vir:
Sanford, J.C., 2008. Genetic Entropy & The Mystery of the Genome, Third Edition, FMS Publications, New York
Mnogi genetiki poudarjajo, da proces genetskega propadanja poteka postopoma in da se sposobnost (ang. fitness) z vsako generacijo zmanjša za 1 do 2 odstotka, kar naj bi pomenilo, da problem ne terja nujnega ukrepanja. Res je, da bodo končne posledice današnjih mutacij opazne šele čez več rodov, vendar pa je res tudi to, da bi bil čas za ustavitev genetskega propada prav zdaj – če bi bilo to sploh izvedljivo. Z naraščanjem problema nas bodo genetske okvare prehitele, kar lahko pripelje do končnega genetskega propada.
Naraščajoče genetske okvare so razpršene po genomu, z njimi ne moremo opraviti tako, da se lotimo gena za genom. To pomeni, da lasersko natančni genetski inženiring ne prinaša rešitve.
Bi težavo s propadanjem genoma lahko rešila evgenika? Evgenika nima znanstvene niti moralne podpore. Umetno povečevanje selekcije na globalni ravni bi bilo fizično, družbeno in politično nemogoče. Samo brezobzirna, svetovna, avtoritarna 'elita' bi lahko narekovala standarde za selekcijo in s tem določala, kdo bi se lahko razmnoževal. Toda četudi bi kaj takega lahko uvedli, s tem ne bi ustavili propadanja genoma. Vsak potencialni genetski 'napredek' bi bil trivialen in ne bi mogel zasenčiti skupnega propadanja genoma. Vsaka morebitna korist izboljšane ali umetne selekcije človeka bi bila zgolj majhna izboljšava zelo majhnega števila zelo specifičnih značilnosti, skupno gledano pa bi se genom še vedno kvaril približno enako hitro. Evgenika nas ne more rešiti pred propadanjem genoma. Če bomo nespametno skušali reševati genom na ta način, kdo nas bo potem reševal pred evgeniki?
Vir:
Sanford, J.C., 2008. Genetic Entropy & The Mystery of the Genome, Third Edition, FMS Publications, New York