Tako kreacionistični kakor tudi sekularni geologi se strinjajo, da so bile puščave in polpuščavski predeli nekoč vodnati.[1] Kreacionistični znanstveniki so mnenja, da je do tega prišlo v zaključni stopnji globalnega potopa, ko se je voda ujela v večjih zaprtih kotanjah, in po potopu, ko je bilo v ledeni dobi več padavin. Meritve starodavnih obrežij v kalifornijski Dolini smrti, ki je danes eden najbolj vročih in suhih predelov Zemlje, kažejo, da je bilo tam nekoč jezero, globoko 170 m.[2] Terenske in satelitske slike Sahare pa kažejo, da so bile nekoč v Sahari velike reke in jezera.[3] [4] [5] Paleo-jezero Čad je bilo veliko večje od današnjih 340.000 km2.[6] Številni neolitski artefakti in fosili vodnih živali (npr. povodnih konjev) kažejo, da je do klimatske spremembe prišlo razmeroma nedavno.[7] V osamljenih saharskih oazah so našli pritlikave nilske krokodile še na začetku 20. stoletja.[8]
Sodeč po tisočih kamnitih petroglifih je bilo nekoč v Sahari veliko ljudi. James Wellard pravi: »Sahara je prava galerija predzgodovinskih slik. [...] Dokazi kažejo, da je bila Sahara eno izmed dobro poseljenih območij predzgodovinskega sveta. [...] V najbolj zakotnih delih puščave je dobesedno na tisoče slik tropskih in vodnih živali, ogromnih čred živine, lovcev z loki in bumerangi ter celo ''družinskih'' prizorov žensk in otrok ter okroglih koč, v katerih so živeli.«[9] Drugi dodajajo: »Na poselitev jasno kažejo pogoste kamnite gravure, ki so razpršene po vseh višje ležečih delih puščave, prikazujejo pa bujno okolico s sahelskimi in rečnimi rastlinami in prizore lova na velike živali, prizore živinoreje in religioznega obredja [...].«[10] To obdobje se imenuje afriško vlažno obdobje (African Humid Period, AHP).
O tem, kdaj naj bi to obdobje trajalo, tečejo razprave, toda sekularni raziskovalci so v splošnem mnenja, da se je začelo pred približno 15.000 leti.[11] [12] Na podlagi 1.011 neolitskih arheoloških najdišč in z njimi povezanih 3.287 starosti, določenih z ogljikom-14, domnevajo, da so ljudje živeli v severni Afriki pred 5.500 do 10.500 leti. Zato v okviru uniformitarističnih časovnih meril sklepajo, da se je obdobje AHP verjetno končalo pred približno 5.500 leti.
Sekularni znanstveniki dejansko ne vedo, zakaj je v Sahari prišlo do mokrega obdobja. Domnevajo, da se je inter-tropska konvergenčna cona (ITCZ), ki povzroča pas obilnih deževij in tropskih gozdov po vsej srednji Afriki, nekako premaknila za 600 km na sever. Cona ITCZ je povezana z zdajšnjim splošnim kroženjem atmosfere in znanstveniki ne vedo, kako in zakaj naj bi bila bolj severno v času AHP.[13] [14] Nekateri trdijo, da jim je v modelih uspelo premakniti ITCZ nekoliko proti severu na račun Milankovitchevih fluktuacij in povečanja toplogrednih plinov, toda vprašamo se lahko, kako naj bi drobne spremembe sevanja Zemlje in povečanje ogljikovega dioksida po ledeni dobi premaknile ITCZ daleč proti severu. Nenazadnje je ogljikovega dioksida danes veliko več kot ga je bilo takoj po ledeni dobi, ITCZ pa ostaja stabilno na svoji centralnoafriški lokaciji, saj njeno povprečno lokacijo narekuje splošno kroženje.
Tudi kreacionistični znanstveniki nimajo razlage za obdobje AHP, vendar pa je razlaga z ledeno dobo po potopu bliže rešitvi, saj so po-potopni topli oceani povzročali izdatnejše padavine.[15]
Vir: Oard, M. J., 2017, The problem of the wet Sahara, Journal of Creation 31(1), 3-4
[1] Oard, M.J., Frozen in Time: Wooly Mammoths, the Ice Age, and the Biblical Key to Their Secrets, Master Books, Green Forest, AR, str. 41-44, 2004
[2] Smith, G.I. in Street-Perrott, F.A., Pluvial lakes in the western United States; v Wright, Jr., H.E. (ured.), Late-Quaternary Environments of the United States, University of Minnesota Press, Minneapolis, MN, str. 190-212, 1983
[3] Pachur, H.-J. in Kröpelin, S., Wadi Howar: paleoclimatic evidence from an extinct river system in the southeastern Sahara, Science 237: 298-300, 1987
[4] Paillou, P., Schuster, M., Tooth, S. et al., Mapping of the major paleodrainage system in eastern Libya using orbital imaging radar: the Kufrah River, Earth and Planetary Science Letters 277: 327-333, 2009.
[5] Chorowicz, J. in Fabre, J., Organization of drainage networks from space imagery in the Tanezrouft plateau (Western Sahara): implications for recent intracratonic deformations, Geomorphology 21:139-151, 1997
[6] Hoelzmann, P., Kruse, H.-J. in Rottinger, F., Precipitation estimates for the eastern Saharan paleomonsoon based on a water balance model of the West Nubian paleolake basin, Global and Planetary Change 26:105-120, 2000
[7] Kröpelin, S. in Soulié-Märsche, I., Charophyte remains from Wadi Howar as evidence for deep mid-Holocene freshwater lakes in the eastern Sahara of Northwest Sudan, Quaternary Research 36: 210-223, 1991
[8] Drake, N.A., Blench, R.M., Armitage, S.J., Bristow, C.S. in White, K.H., Ancient watercourses and biogeography of the Sahara explain the peopling of the desert, Proceedings of the National Academy of Science 108(2): 458-462, 2011
[9] Wellard, J., The Great Sahara, E.P. Duggon & Co., New York, NY, str. 33-34, 1964
[10] Manning, K. in Timpson, A., The demographic response to Holocene climate change in the Sahara, Quaternary Science Reviews 101: 28-35, 2014
[11] Lécuyer, C., Lézine, A.-M., Fourel, F. et al., I-n-Atei paleolake documents past environmental changes in central Sahara at the time of the ''Green Sahara'': Charchola, carbon isotope and diatom records, Palaeogeography, Palaeoclimatology, Palaeoecology 441: 834-844, 2016
[12] Otto-Bliesner, B.L., Russell, J.M., Clark, P.U. et al., Coherent changes of southeastern equatorial and northern African rainfall during the last deglaciation, Science 346: 1223-1227, 2014
[13] Braconnot, P., Joussaume, S., de Noblet, N. in Ramstein, G., Mid-Holocene and Last Glacial Maximum African monsoon changes as simulated within the Paleoclimate Modelling Intercomparison Project, Global and Planetary Change 26: 51-66, 2000
[14] Notaro, M., Wang, Y., Liu, Z., Gallimore, R. in Levis, S., Combined statistical and dynamical assessment of simulated vegetation-rainfall interactions in North Africa during the mid-Holocene, Global Change Biology 14: 347-368, 2008
[15] Oard, ref. 1, str. 1-217