OD KOD RAZLIČNE RASE?
Prevod iz Batten, D., Catchpoole, D., Sarfati, J., Wieland, C., 2014. The Creation Answers Book, 6th ed., Creation Book Publishers
Biblija pravi, da smo vsi ljudje potomci Noeta in njegove žene ter njegovih treh sinov in njihovih žena, pred tem pa Adama in Eve (Geneza 1 do 11). Toda danes imamo številne 'rase', ki so videti zelo različno; najbolj očitna značilnost, po kateri se razlikujemo, je barva kože. Mnogi mislijo, da je zaradi tega treba dvomiti o biblijskem poročilu zgodovine, in trdijo, da so različne skupine lahko nastale le z ločeno evolucijo, trajajočo več deset tisoč let.
Biblija pravi, da je populacija, ki je izšla iz Noetove družine, imela enoten jezik, in da so živeli skupaj, s čimer so kršili Božje navodilo, naj ''napolnijo zemljo''. (Geneza 9,1 in 11,4) Bog je zmešal njihovo govorico in povzročil, da se je prebivalstvo razdelilo na manjše skupine, ki so se razkropile po zemlji. (Geneza 11,8-9) Sodobna genetika kaže, da se po taki razdelitvi populacije lahko izoblikujejo variacije barve kože v samo nekaj generacijah. Obstajajo dobri dokazi, da današnje različne skupine ljudi niso ločevala dolga časovna obdobja. Za variacije mitohondrijske DNK po svetu (zgodba 'mitohondrijske Eve') so trdili, da kažejo, da smo vsi današnji ljudje potomci ene matere, ki je živela v majhni populaciji pred približno 70.000 do 80.000 leti. Kasnejša odkritja hitrosti mutacij mitohondrijske DNK so to obdobje izrazito skrajšale in ga spravile v meje biblijskega časovnega okvira.[1]
Kaj je rasa
V določenem smislu v resnici obstaja le ena rasa – človeška. Biblija uči, da je Bog ''iz enega ustvaril ves človeški rod, da bi napolnil vse obličje zemlje in ljudem odmeril čase in meje bivanja''. (Dejanja 17,26). Sveto pismo ljudi ločuje po plemenski ali nacionalni pripadnosti, ne po barvi kože ali telesnih značilnostih. Seveda pa obstajajo skupine ljudi, ki imajo določene značilnosti skupne (npr. barva kože) in po katerih se ločijo od drugih skupin. Bolje je, da te ljudi imenujemo z izrazom ''skupine ljudi'' in ne ''rase'', da se izognemo žalostnim evolucionističnim konotacijam, povezanim z izrazom rasa.
Vsi ljudje se lahko razmnožujejo med sabo in imajo plodne potomce. To kaže, da so biološke razlike med skupinami ljudi majhne. Dejansko so razlike v DNK skoraj trivialne. DNK poljubnih dveh ljudi na svetu se tipično razlikuje za zgolj 0,2 %.[2] Le 0,6 % od teh 0,2 %, torej zgolj 0,012 %, lahko smatramo za 'rasne' kategorije, vse drugo so variacije 'znotraj rase'.
Antropologi pogosto razvrščajo ljudi v nekaj glavnih rasnih skupin: kavkazoidna (evropejska ali ''bela''; toda tudi ljudje na indijski podcelini so večinoma kavkaški in njihova barva kože je vse od svetlo rjave do temne; celo znotraj Evrope je barva kože lahko od zelo svetle do rjave), mongoloidna (ki vključuje Kitajce, Inuite ali Eskime in ameriške staroselce), negroidna (črni Afričani) in avstraloidna (avstralski aborigini).
Kaj se je zgodilo po potopu?
Zgodovino človeških skupin lahko rekonstruiramo na podlagi informacij, ki jih je v Genezi dal Stvarnik, na podlagi spoznanja o dednosti in z upoštevanjem vpliva okolja.
Bog je ustvaril prvega človeka, Adama, iz katerega izhajamo vsi ljudje. 1.656 let po stvarjenju je globalni potop uničil vse ljudi razen Noeta, njegove žene in njegovih treh sinov z ženami. Potop je zelo spremenil okolje. Bog je preživelim naročil, naj se razmnožujejo in napolnijo zemljo. (Geneza 9,1) Ljudje ga niso ubogali in so se združili, da bi zgradili mesto, v katerem bi bil stolp, ki bi bil središče njihovega religioznega čaščenja.
Geneza 11 nakazuje, da je do takrat obstajala le ena govorica. Bog je človeško neposlušnost kaznoval tako, da jim je naložil različne govorice in jih tako ustavil pri njihovem uporniškem delu ter jih primoral, da so se razpršili po zemlji. Torej so različne človeške skupine nastale pri babilonskem stolpu.
Noe in njegova družina so bili verjetno srednjerjave polti, z geni za temno in svetlo kožo, kajti srednja barva kože je bila v splošnem najprimernejša (dovolj temna, da je ščitila pred poškodbami kože, a dovolj svetla, da je omogočila tvorbo vitamina D). Tudi Adam in Eva sta bila najverjetneje srednjerjava, z rjavimi očmi in rjavimi (ali črnimi lasmi). Dejansko je danes večina svetovnega prebivalstva srednjerjava.
Po potopu in do babilonskega stolpa je obstajala le ena govorica in ena kulturna skupina. Njihove značilnosti so bile v povprečju enake, saj se pod takimi pogoji ne morejo pojaviti izrazite in stalne razlike videza. Da bi dobili ločene veje, bi bilo treba razdeliti večjo skupino v manjše in jih ločiti, torej preprečiti razmnoževanje med skupinami. Vsak biolog ve, da to velja tako za živalske, kakor tudi človeške populacije. Ta ločitev se je zgodila pri babilonskem stolpu.
Učinek Babela (primer neandertalcev, Eskimov, Pigmejcev)
Zmešnjava govoric je takoj ustvarila prepreke. Ljudje se raje ne poročajo s tistimi, ki jih ne razumejo, poleg tega pa skupina, ki govori isti jezik, manj zaupa tistim, ki govorijo drugačen jezik. Tako so se ljudje razpršili v različna okolja. Bog je to želel, saj je hotel, da človeštvo ''napolni zemljo''.
Slika: Spreminjanje ras lahko ponazorimo s shemo razvoja jezika. (A) evolucionistična razlaga s skupnim opičjim prednikom; (B) biblijska razlaga s stvarjenjem, potopom in razdelitvijo v Babelu. Vir slike: http://creation.com/the-tower-of-babel-account-affirmed-by-linguistics (Pridobljeno 24. 9. 2015)
Ni verjetno, da je vsaka manjša skupina s sabo odnesla širok razpon barv kože, kakršen je bil v prvotni večji skupini. Ena skupina je lahko imela v povprečju več temnih genov, druga pa več genov za svetlo polt. Enako je lahko veljalo tudi za druge značilnosti, kot so oblika nosu, oblik oči itd. In ker so se poročali le znotraj svoje jezikovne skupine, se te razlike niso več izravnavale kakor prej v veliki skupini.
Neandertalci
Ko so se te skupine razseljevale, so prišle v nova okolja. Zamislite si skupino, ki se je preselila v kraje z manj sonca. V takih razmerah temnopolti ljudje niso bili sposobni proizvesti dovolj vitamina D in so bili zato manj zdravi ter so imeli manj otrok. Zato so sčasoma prevladali ljudje s svetlejšo kožo.
Pri neandertalcih, ki so živeli v Evropi, a izumrli, in se jih zdaj ima za popolnoma človeške, so našli znake rahitisa, kar je znak pomanjkanja vitamina D. Zaradi tega in zaradi evolucionističnih predsodkov so jih dolgo imeli za ''opičje ljudi''. Možno je, da so to bili temnopolti ljudje, ki niso bili prilagojeni na okolje, v katero so se preselili, ker geni za barvo kože, s katerimi so krenili na pot, tega niso dopuščali. Bodite pozorni, da ta naravna selekcija ne ustvarja barv kože, marveč le deluje na že ustvarjeno in že obstoječo zmožnost tvorjenja kožnega pigmenta. Dejansko so v fosilih neandertalcev našli mutirano obliko gena MC1R, pri čemer mutacija povzroči rdeče lase zaradi zavrte produkcije normalnega rjavega melanina.[3]
Nasprotno pa so svetlopolti ljudje v sončnih območjih lahko trpeli za kožnimi tvori, kožnim rakom in pomanjkanjem folne kisline. Zato so v teh območjih sčasoma prevladali temnopolti.
Ljudje so barvo kože začeli povezovati z zdravjem in to je vplivalo tudi na izbiro partnerjev: v tropih je veljalo ''črno je lepo'', v večjih zemljepisnih širinah pa je veljalo ''belo je lepo''. Ta razumna odločitev je poudarila naravno selekcijo in pospešila nastanek razlik med rasami.
Tako lahko vidimo, da pritisk okolja in človeška izbira lahko (a) vplivata na ravnotežje genov znotraj skupine in (b) celo izločita celotne skupine. To je razlog, da so fizične značilnosti ljudi v veliki meri skladne z okoljem, v katerem živijo (npr. Skandinavci s svetlo poltjo, ekvatorialna ljudstva s temno kožo). Ampak ni vedno tako, kakor je pokazano na primeru Inuitov (Eskimov), južnoameriških Indijancev in Pigmejcev.
Inuiti (Eskimi)
Imajo rjavo kožo, čeprav živijo, kjer ni veliko sonca. Domnevno imajo vsi tak genetski nabor, da ne morejo proizvesti svetlejše ali temnejše polti. Njihova ribja prehrana zagotavlja obilo vitamina D, zato so lahko zdravi tudi brez obilja sončne svetlobe.
Južnoameriški Indijanci
Živijo na ekvatorju, a nimajo črne polti. Ti primeri potrjujejo, da naravna selekcija ne ustvarja novih informacij. Če genetski ustroj skupine ljudi ne dopušča variacije barve v smeri proti barvi, ki je zaželena za dano okolje, potem naravna selekcija ne more narediti take variacije (in tega ne more niti človeška izbira).
Pigmejci
Živijo v vročih predelih, a so v svojem gostem džungelskem okolju redko izpostavljeni močnemu soncu – kljub temu imajo temno kožo. Pigmejci so morda lahko dober primer še enega dejavnika, ki je vplival na rasno zgodovino ljudi: diskriminacije. Ljudi, ki so bili drugačni od 'norme' (npr. zelo svetlopolta oseba v temnopolti skupini ljudi), so v zgodovini imeli za abnormalne in so jih zavračali. Taka oseba morda ni dobila partnerja. Če so bili ljudje z geni za majhno postavo diskriminirani, se jih je majhna skupina morda zatekla v najglobji gozd. Ker so se poročali le med sabo, so zagotovili nastanek pigmejske ''rase''. Dejstvo, da pigmejska plemena govorijo narečja sosednjih nepigmejskih jezikov, nakazuje, da se je zgodilo prav to.
Skupni spomini
Dokazi za biblijsko poročilo o nastanku človeštva so več kakor le biološki in genetski. Ker so vsa ljudstva izšla iz Noetove družine pred sorazmerno malo časa, se lahko pričakuje, da o katastrofalnem potopu obstajajo nekakšni spomini v zgodbah številnih skupin. In res ima ogromno število kultur svoje poročilo o potopu, ki je uničil svet. Ta poročila so pogosto osupljivo podobna izvirnemu poročilu Geneze, npr.: osem rešenih v ladji, odpošiljanje ptic, mavrica itd.
Zaključek
Razpršitev pri babilonskem stolpa je veliko skupino ljudi razdelila na manjše skupine. Tako nastale skupine so imele različne mešanice genov za različne telesne značilnosti. Ta razpršitev je sama po sebi zagotovila, da so se v kratkem času določene razlike fiksirale v teh skupinah, običajno imenovanih rase. Poleg tega je selekcijski pritisk okolja spremenil obstoječe kombinacije genov, da so telesne značilnosti posamezne skupine ustrezale njenemu okolju.
Pri tem ni šlo za evolucijo genov od enostavnih h kompleksnim, saj so bili geni že prisotni. Prevladujoče značilnosti različnih skupin ljudi so posledica različnih kombinacij predhodno obstoječih ustvarjenih genov in nekaterih manjših degenerativnih sprememb, ki so rezultat mutacij (naključnih sprememb, ki se jih lahko deduje). Izvorna ustvarjena genetska informacija je bila premešana ali pa degenerirana.
[1] Glejte Loewe, L., Scherer, S., 1997. Mitochondrial Eve: the plot thickens, Trends in Ecology and Evolution 12(11):422-423; Wieland, C., 1998. A shrinking date for Eve, Journal of Creation 12(1):1-3; creation.com/eve.
[2] Gutin, J. C., 1994. End of the rainbow, Discover, str. 71-75.
[3] Glejte Lalueza – Fox, C. et al., 2007. A melanocortin 1 receptor allele suggests varying pigmentation among Neanderthals, Science 318:1453-1455; doi: 10.1126/science.1147417
