odpri / zapri podmeni

KAJ JE POVZROČILO LEDENO DOBO?

Posvetni znanstveniki so izzvali kreacionistične znanstvenike, naj pojasnijo ledeno dobo. Trdijo tudi, da je bilo ledenih dob več, mogoče do skupno 50, v intervalih po 100.000 ali 40.000 let preko preteklih 2,6 milijona let.

Najprej poglejmo, ali je kdaj bila ledena doba. Odgovor je preprost, saj v srednjih in velikih zemljepisnih širinah obstaja na stotine površinskih značilnosti, ki so podobne tistim blizu obstoječim ledenikom. Vključujejo čelne (terminalne) in stranske (lateralne) morene (tj. ledeniška groblja, grebeni kamnitih okruškov), opraskane balvane in opraskana kamnita tla. Ledeniških moren ne more oblikovati tekoča voda.

Značilnosti ledene dobe so prisotne na preko 30% zemeljske kopne mase, kar nakazuje preteklo pokritost s plastmi ledu ali ledeniki. Danes je zaledenelih le 10%, večinoma Antarktika in Grenlandija. Kot bo pokazano v nadaljevanju, je bila ledena doba samo ena in opazovanja kažejo, da je bila nedavna. Morene z ostro krono in opraskana kamnita tla so kazalci nedavne aktivnosti, kajti v nasprotnem bi bile zaradi vremenskih vplivov morene zaobljene, praske pa zabrisane.

Ledena doba je izziv posvetni znanosti

Pogosto izziv kreacionističnim znanstvenikom pomeni tudi izziv posvetnim znanstvenikom. Glede ledene dobe knjige in profesorji včasih zmotno trdijo, da ledena doba lahko nastane enostavno: ''Potrebna je sorazmerno majhna sprememba, da nas bo vrgla nazaj v situacijo, ko se bo led spet lahko začel nabirati na hribih in bomo na hitri spirali navzdol.'' (Smith A. The Ice Age in the Lake District, 2008, cit. po Oard, 2014). Toda ko proučimo, kaj je potrebno za ledeno dobo, vidimo drugačno sliko. Trenutno so na območjih, ki so bila nekoč poledenela, zime dovolj mrzle, toda še zdaleč nimajo dovolj snežnih padavin. Da bi se led obdržal, bi morale pomladi, poletja in jeseni postati izrazito hladnejše od sedanjih. Predvsem pa je problematično to, da bi te nenavadne razmere morale trajati stotine let.

Slika postane jasnejša, ko izračunamo, kolikšna ohladitev pomladi in poletja bi bila potrebna. Povprečne temperature bi morale pasti pod ledišče, da bi snežna odeja ostala do konca poletja. Glavni vzrok za taljenje ledu so sončni žarki in ti so celo učinkovitejši kakor višje temperature. V srednjih in visokih zemljepisnih širinah je poletno sončno sevanje intenzivno. Če za primer uporabimo neto taljenje snega in ledu na nizkih nadmorskih višinah Antarktike, mora povprečna temperatura pasti do približno -7 °C, da bi zimski in spomladanski sneg zdržal preko poletja do pozne jeseni. To pomeni ohladitev za približno 19 °C za visoke zemljepisne širine Skandinavije in Kanade ter približno 28 °C za srednje zemljepisne širine, kot so severne ZDA in vzdolž južnega roba ledenega pokrova, ki se je oblikoval v Evropi in Aziji.

Posvetni znanstveniki predlagajo, da bi tolikšno ohladitev lahko povzročili sedanji procesi ali manjše spremembe v geometriji zemljine orbite, toda vse to ima premajhen učinek. Tudi če bi na tak način lahko bile proizvedene nižje temperature, bi zrak potem postal približno 60 % bolj suh, kar bi zanesljivo oviralo nastanek snega. Skratka, obstaja velik problem, kako pojasniti ogromno količino snega, potrebnega za ledeno dobo. In da se zadeva še zaplete: četudi bi po naključju taka podnebna sprememba trajala eno leto, to ne bi izpolnilo pogoja, da bi morale podnebne spremembe trajati stotine let.

Zaradi tega je ledena doba velik izziv za posvetne znanstvenike. O njenem nastanku obstaja preko 60 idej (teorij), in zato je David Alt, profesor geologije na University of Montana, dejal: ''Čeprav je teorij na pretek, nihče ne ve, kaj povzroča ledene dobe.'' (Alt, D. Glacial Lake Missoula and Its Humungous Floods, 2001, cit. po Oard, 2014)

Je ledeno dobo možno pojasniti znotraj biblijskega življenjskega nazora?

Posvetni znanstveniki v resnici ne morejo pojasniti nastanka ledene dobe, toda ali to zmorejo kreacionistični znanstveniki? Da, toda najprej jo je treba umestiti v biblijsko zgodovino zemlje. Ledeniške značilnosti ležijo na vrhu sedimentnih kamnin. To je dober kazalec, da je ledena doba nastopila po potopu.

Po potopu so bile razmere zelo posebne. Potop je bil globalna katastrofa, ki je vključevala izrazito vulkansko dejavnost. Po potopu so bili številni drobni vulkanski delci ujeti visoko v atmosferi. Ti delci so odbijali sončno svetlobo nazaj v vesolje in tako ohladili Zemljo. Toda v nekaj letih so se vulkanski delci usedli. Na podlagi fizikalnih dokazov je dobro sprejeto, da je bilo med ledeno dobo veliko več vulkanskih izbruhov, kakor jih imamo danes. Ti izbruhi so v zgornjo atmosfero konstantno dovajali zaloge drobnih delcev in verjetno poskrbeli za več stoletij ohladitve. Na ta način je pogoj hladnejšega poletja (za nastanek ledene dobe) izpolnjen. Kako pa je z drugim pogojem; od kod pride vlaga za potrebno sneženje?

Zaradi vulkanske dejavnosti (vroča lava) so bile vode potopa segrete, in vročo vodo so prispevali ''studenci velikih globin''. Potop je bil dinamičen pojav in po potopu so bili oceani večinoma topli – od pola do pola in od gladine do dna. Kot posledica tedaj ni bilo morskega ledu na nobenem izmed oceanov. Vroča voda izhlapeva hitreje kakor hladnejša; toplejša ko je, hitreje izhlapeva. Z oceani srednjih in velikih zemljepisnih širin mnogo toplejšimi od današnjih je bilo izhlapevanje veliko večje. Ko je vlaga naletela na hladnejše kontinente, so se sprožile velikanske nevihte. Ta sneg se je odložil vzdolž poti nevihte in v smeri proti polu. Sčasoma se je zaradi poletnega taljenja in nato ponovnega zmrzovanja spremenil v led.

Kako dolgo?

Tudi tretji kriterij, čas, je bil na ta način izpolnjen, saj je izhlapevanje sčasoma ohladilo oceane. Sčasoma se je polegla tudi vulkanska dejavnost. Hladnejši oceani so proizvedli manj vlage in manj snega, tako da se je ledena doba postopoma končala. Manjša vulkanska aktivnost je omogočila več sončnih žarkov, ki so stalili ledene pokrove.

Račun hitrosti ohlajanja oceana po potopu lahko da grobo oceno o dolžini ledene dobe. Na osnovi hlajenja oceanov je ledena doba lahko dosegla ledeniški maksimum v približno 500 letih. Imel je povprečno globino 700 m na severi polobli in približno 1200 m na Antarktiki, kjer se je zbrala večina ledu južne poloble. Z uporabo enačbe taljenja lahko izračunamo čas taljenja ledenega pokrova. Sprva se je led talil počasi, nato pa hitreje s pojavom velikih jezer na robovih ledu. Nekatera od teh jezer so se predrla in povzročila orjaške poplave, npr. poplava jezera Missoula na severozahodu ZDA. Potrebno je bilo le okoli 70 let, da se je ledeni pokrov stalil vzdolž robov, in okoli 200 let, da se je stalil še v notranjosti Kanade in Skandinavije. Torej je ledena doba skupno trajala približno 700 let – ne pa sto tisoče let.

Koliko ledenih dob?

Posvetna ideja o številnih ledenih dobah izhaja iz prepričanja, da se je Zemljina orbita rahlo spremenila v milijonih letih in da je ta sprememba ciklična ter da so ti cikli povzročili več ledenih dob. Da bi podprli to idejo, znanstveniki vzorčijo oceansko dno, tako da cev odvržejo v sedimente na dnu, nato pa analizirajo nekaj spremenljivk v cevnem vzorcu sedimentov. Vrednosti teh spremenljivk opletajo gor in dol okoli povprečja. Ker je teh odstopanj od povprečja na ducate, posvetni znanstveniki enostavno predpostavljajo, da vsaka taka vijuga predstavlja ledeno dobo.

Na kopnem ima večina območij dokaze, ki so skladni z eno samo ledeno dobo. Na robovih ledenih pokrovov so ledeniški ostanki lahko zapleteni in prav tam skušajo uveljaviti trditve o številnih ledenih dobah. Toda dobro znano je, da rob ledenega pokrova napreduje, se umika in nato spet hitro napreduje, kar ustvarja komplicirane ledeniške sedimente. Pet posvetnih znanstvenikov je priznalo, da so številne ledene dobe v resnici le predpostavka (Young in sod. A single, late Wisconsin, Laurentide glaciation, Edmonton area and southwestern Alberta, 1994, cit. po Oard, 2014). Ti znanstveniki so zaključili, da je bila v Alberti v Kanadi le ena ledena doba namesto treh ali štirih.

Vir: Oard, M. J., 2014. What caused the ice age? Creation 36(3), 53 – 55

Začetek in konec ledene dobe

Obstajajo dokazi, da je po potopu daljše obdobje sneg in led prekrival velik del Kanade, severa ZDA, severozahodne Evrazije, Grenlandijo in Antarktiko. Evolucionisti pravijo, da je bilo več ledenih dob, verjetneje pa je, da je šlo za več ciklov napredovanja oz. umikanja ene same ledene dobe.

Za nastanek ledene dobe je bilo nedvomno potrebno hladnejše podnebje. Toda globalna ohladitev sama po sebi ne bi zadoščala, saj bi povzročila manjšo evaporacijo in torej manj snega. Kako je mogoče imeti hladno podnebje in obilno izhlapevanje?

Michael Oard, meteorolog in kreacionist, predlaga naslednji odgovor: Ledena doba je bila posledica globalnega potopa. Ko so bruhali ''vsi studenci velikih globin'' (Gen 7,11), je v tedanje oceane priteklo veliko vroče vode in lave. Zaradi tega so se oceani segreli, kar je povzročilo povečanje izhlapevanja; hkrati pa je bilo po potopu v ozračju veliko vulkanskega pepela, kar je blokiralo sončno svetlobo in ohladilo kopno. Obilno izhlapevanje in ohlajeno kopno je povzročilo povečanje sneženja nad kontinenti in sneg se je kopičil, saj je padal hitreje, kakor se je talil.

Kopičenje ledu je verjetno trajalo nekaj stoletij. Sčasoma so se morja ohladila, izhlapevanje je pojenjalo in sneženje nad kontinenti se je zmanjšalo. Vulkanski pepel se je polegel in sončna svetloba je spet prodrla skozi. Ledene površine so se začele taliti, ponekod dovolj hitro, da so nastopile poplave.

Vir: http://creation.com/mammoth-riddle-of-the-ice-age#f14 (Pridobljeno 7.4.2014)

Mamuti v ledu?

Mamuti so bili najdeni v zmrznjenih plasteh Aljaske in Sibirije, blizu površine, v srednjih in velikih zemljepisnih širinah, večinoma v rečnih dolinah. Navkljub mitom večina najdenih mamutov ni bila obdana z velikimi kvadri ledu.

mamut, ledena doba

Slika: Mamut. Vir: http://creation.com/mammoth-riddle-of-the-ice-age (Pridobljeno 24.9.2015)

Na predelih, ki jih je ledena doba najbolj prizadela, je naravna selekcija izločila bitja brez genov za preživetje v mrazu. Selekcija je bila na strani bitij z obstoječimi geni za dolgo dlako za izolacijo, in z geni za majhna ušesa, rep in trup za manjše toplotne izgube. To ni bila evolucija, ker ni proizvedla nobene nove genetske informacije. Današnji sloni nikdar ne dobijo goste dlake, niti tedaj, ko so več mesecev izpostavljeni nočnim temperaturam pod lediščem, in sicer zato, ker za kaj takega enostavno nimajo ustrezne genetske informacije.

Sloni se lahko množijo dovolj hitro, da se populacija početveri v enem stoletju, torej bi populacija mamutov zlahka presegla milijon v stoletjih ledene dobe. Vendar pa večina mamutov ni pustila nobenih sledi: obstaja manj kakor 50 primerkov trupel dlakavih mamutov in le okoli pol ducata teh je celotnih. Ocenjuje se, da je bilo najdenih okoli 50.000 oklov. Ljudje so mamute lovili in to zabeležili v jamskih slikah. Svoj davek so terjali tudi plenilski sabljasti tigri.

Nekateri trdijo, da so morali dobro ohranjeni mamuti zmrzniti izredno hitro pri temperaturi okoli -97 °C. Toda to ni nujno res. Večina zmrznjenih mamutov kaže znake mrhovinarjev in razpada. Mnoga leta v ledu so meso posušila in nastale so neke vrste mumije. Nekateri zmrznjeni mamuti so v trebuhu imeli delno prebavljeno hrano, toda to ne dokazuje izredno hitrega zmrzovanja pri zelo nizki temperaturi. Mastodont z vsebino trebuha je bil najden na srednjem zahodu ZDA, kjer tla sploh niso bila zmrznjena. Delno prebavljeno hrano lahko razloži že sam prebavni sistem slona.

Evolucionisti menijo, da so mamuti poginili hipno z utopitvijo ali zadušitvijo, ko so jih zasuli blatni tokovi ali zalili vodni tokovi zaradi porušitve nastalih jezov. Oard pravi, da so poplave zaradi taljenja snega ob koncu ledene dobe lahko povzročile tovrstne lokalne katastrofe, in da hiter padec temperature (ne pa tudi nujno hipna zamrznitev) pojasni zmrzovanje. Oard nadalje meni, da so mamute morda ubili in pokopali ogromni peščeni viharji, saj so v plasteh, kjer so mamute odkrili, tudi vetrni nanosi.

Vir: http://creation.com/mammoth-riddle-of-the-ice-age#f14 (Pridobljeno 7.4.2014)

ALI BO NASTOPILA ŠE ENA LEDENA DOBA?

V kombinaciji s temo globalnega segrevanja se občasno pojavlja tudi zaskrbljenost, da se Zemlji obeta ledena doba. V tem prispevku je pokazano, da te skrbi lahko preženemo, saj zanje ni prave osnove.

Danes ledeni pokrovi in ledeniki pokrivajo približno 15 milijonov km2, kar je približno 10 % kopnega. Tako znanstveniki, ki zagovarjajo mlado Zemljo, kakor tudi znanstveniki, ki zagovarjajo staro Zemljo, se strinjajo, da gre za ostanek ledene dobe. Vendar pa se ne strinjajo o tem, koliko ledenih dob je bilo, niti o tem, kaj povzroči, da se ledena doba začne oz. konča.

Tisti, ki verjamejo, da je Zemlja stara milijarde let, trdijo, da je bilo doslej že več ledenih dob in da se je zadnja končala pred približno 10.000 leti.[1] Kot sprožitelje ledenih dob so doslej predlagali padce meteoritov[2], izbruhe super vulkanov[3], spremembe atmosferskega ogljikovega dioksida[4], spremembe sončne aktivnosti[5] in spremembe lunine orbite.[6] Današnji najbolj priljubljeni model temelji na trditvah, da se nagib Zemljine osi rahlo spremeni vsakih 41.000 let in da se eliptična orbita okoli sonca spremeni vsakih 100.000 let, kar povzroči hladnejše podnebje.[7] Predlagajo, da ti mehanizmi povzročajo izrazito zmanjšanje padavin (zmanjšanje količine padavin na polovico današnjih) in znižanje povprečnih svetovnih temperatur za 5 do 10 stopinj glede na današnje.[8]

Velika težava vseh teh idej je, da premalo vplivajo na globalne temperature, da bi sprožile ledeno dobo, zato zagovorniki stare Zemlje nadalje predlagajo mehanizme t.i. »pozitivnega odziva« (ang. »positive feedback«), ki naj bi okrepili spremembe.[9] Ti mehanizmi so neutemeljeni.[10] Še večja težava je, da bi predlagane spremembe lahko povzročile zmrzovanje oceanov, vendar pa zgolj ohlajanje Zemljine temperature ne bi povzročilo kopičenja ledu na celinah. Namesto tega bi prišlo do mrzlih puščav, kakršni sta današnja severna Sibirija in Antarktika.[11] Da bi se začel kopičiti led na celinah, bi bilo potrebno povečati količine snega in ledu, vse teorije zagovornikov stare Zemlje pa pripeljejo le do spremembe temperature. Sprejemljiva razlaga ledene dobe mora podati mehanizem, ki povzroči nižje temperature in povečanje snežnih padavin ter količin ledu.[12] Poleg tega zagovorniki stare Zemlje ne pojasnjujejo, zakaj naj bi se ledena doba sploh končala, tj. zakaj naj bi se sneg in led prenehala kopičiti ter se začela taliti.[13]

Obstajajo modeli, ki temeljijo na biblijski zgodovini in ki za razliko od idej o stari Zemlji predlagajo, da je nastopila le ena ledena doba, da jo je povzročil globalni potop in da je nastopila takoj po potopu (pred približno 4.500 leti). Ta ledena doba naj bi sovpadala s t.i. pleistocensko ledeno dobo, le da je bila dolga okoli 700 let, pleistocenska pa naj bi v časovnem merilu stare Zemlje trajala 1,8 milijona let. Kar se tiče domnevnih starejših ledenih dob (tj. tistih, ki so domnevno nastopile že pred pleistocenom), dokazi kažejo, da so bile drugačne od pleistocenske in da se jih lahko pojasni kot velike podvodne plazove, ki so jih povzročili premiki sedimentov med globalnim potopom.[14]

Zagovorniki mlade zemlje imajo model, ki lahko pojasni tako začetek kakor tudi konec ledene dobe.[15] Katastrofične, tektonske in vulkanske aktivnosti med potopom so segrele oceane (kot dokazujejo vzorci ledu), kar je povzročilo veliko večje izhlapevanje in padavine, zaradi česar se je na celinah nakopičil led. Ta vulkanizem je izbruhal velike količine drobnega vulkanskega prahu in aerosolov visoko v ozračje, kar je povzročilo, da se je večji delež sončne svetlobe odbil v vesolje, zaradi česar so bile celine poleti hladnejše kot danes. To je povzročilo, da se sneg in led, ki sta celine prekrila pozimi, poleti nista povsem stalila, tako da sta se kopičila iz leta v leto. Ocenjujejo, da se je led po potopu kopičil približno 500 let. Ko so se oceani ohladili (kar je pomenilo manj izhlapevanja) in se je vulkanski prah polegel, so ledeni pokrovi potrebovali približno 200 let, da so se umaknili tja, kjer so danes. Torej je globalni potop povzročil potrebne pogoje za začetek in konec ledene dobe, slednjemu pa so sledile tipične temperaturne fluktuacije, kakršne doživljamo danes.[16]

Ne glede na najrazličnejša mnenja v medijih lahko zanesljivo napovemo, da svet ne bo več doživel ledene dobe. Lahko bi prišlo do obdobja nižjih temperatur, na primer zaradi zmanjšanja sončeve aktivnosti, vendar to še ne pomeni, da bodo celine prekrite z obsežnimi ledeniki. Za ledeno dobo je potreben potop, Stvarnik pa je obljubil, da potopa ne bo več (Geneza 9,11).

Vir: Guitard, C., 2017. Will there be another ice age? Creation 39(1), 50-52.

[1] Marshall, M., The history of ice on Earth; newscientist.com, 24.5.2010.

[2] Jones, N., Evidence found for planet-cooling asteroid; nature.com, 2.9.2013.

[3] Ambrose, S. H., Late Pleistocene human population bottlenecks, volcanic winter, and differentiation of modern humans, Journal of Human Evolution 34(6):623-651, 1998.

[4] Eldredge, S. in Biek, B., Ice ages – what are they and what causes them? Survey Notes 42(3), september 2010; geology.utah.gov

[5] Welsh, J., Global warming or little ice age: Which will it be? livescience.com, 21.6.2011.

[6] Schirber, M., Ice ages blamed on tilted Earth; livescience.com; 30.3.2005.

[7] Abe-Ouchi in sod., Insolation-driven 100,000-year glacial cycles and hysteresis of ice-sheet volume, Nature 500(7461):190-193, 8.8.2013.

[8] Zimmermann, K. A., Pleistocene epoch: Facts about the last ice age; livescience.com, 9.10.2013.

[9] University of Exeter, Direct evidence for a positive feedback in climate change: Global warming itself will likely accelerate warming; sciencedaily.com, 30.3.2015.

[10] Oard, M. J., Wild ice-core interpretations by uniformitarian scientists, J. Creation 16(1):45-47, 2002; Sibley, A., Likely causes of the Ice Age, J. Creation 18(2):83-90, 2004.

[11] Walker, T., The Geologic Record; v Evolution's Achilles' Heels, Carter, R. (ured.), Creation Book Publishers, Powder Springs, GA, str. 188, 2014.

[12] Da je potrebna »zapletena dinamična interakcija« med nekaj klimatskimi in geografskimi parametri, je poudaril tudi zagovornik stare Zemlje, Maasch, K. A., v prispevku What triggers ice ages? pbs.org, 1.1.1997.

[13] Biello, D., What thawed the last ice age? scientificamerican.com, 4.4.2012.

[14] Oard, M. J., Ancient Ice Age or Gigantic Submarine Landslides? Creation Research Society Books, Chino Valley, AZ, 1997; Molén, M., Diamictites: ice-ages or gravity flows? v Walsh, R. E. in Brooks, C. L. (ured.), Proceedings of the Second International Conference on Creationism, Creation Science Fellowship, Pittsburgh, PA, str. 177-190, 1990.

[15] Oard, M. J., An Ice Age Caused by the Genesis Flood, Technical Monograph, ICR, El Cajon, CA, str. 135-149, 1990; Snelling, A. A., Earth's Catastrophic Past: Geology, Creation, & the Flood [Volume 2], ICR, Dallas, TX, 773-778, 2009.

[16] Gallop, R. G., Evolution: The Greatest Deception in Modern History, Red Butte Press, Jacksonville, FL, str. 72, 2011.

LEDENA DOBA PO POTOPU

Od leta 1837, ko je Louis Agassiz prvič predstavil dokaze za ledeno dobo, se posvetni znanstveniki sprašujejo glede vzrokov njenega nastanka in konca. Z leti so kreacionistični znanstveniki uvideli, da se nastanek ledene dobe lahko pojasni z nenavadnimi razmerami, ki so vladale na Zemlji med globalnim potopom, kot je opisano v Genezi. Sčasoma so razvili učinkovit model, ki daje odgovore na vprašanja glede te teme.[1] Za nastanek ledene dobe je potrebno troje:

1) poletja, ki so mnogo hladnejša od današnjih (sicer ledeni pokrovi ne bi obstali; današnje zime so dovolj mrzle za obstanek ledenih pokrovov),

2) mnogo več padavin kot danes (in sicer iz vlage v atmosferi, v hladnejših zemljepisnih širinah bi bil to sneg),

3) klimatska sprememba oz. motnja mora vztrajati nekaj sto let, da nastanejo veliki ledeni pokrovi.

Hladnejša poletja so nastopila zaradi izdatnega vulkanizma in trkov meteoritov med potopom, kar je stratosfero napolnilo z zelo majhnimi delci, ki so del sončne svetlobe odbijali nazaj v vesolje. Ta vulkanska dejavnost je pustila sledi v geološkem zapisu. Posvetni znanstveniki so ocenili učinek finih delcev visoko v stratosferi s proučevanjem trka v južni Mehiki. Odkrili so, da je povzročil znižanje globalne povprečne temperature za več kot 27°C za dobo okoli 30 let[2],[3], pa je šlo samo za en velik trk. Skupni rezultat vulkanizma med potopom bi bil hiter začetek ledene dobe takoj po potopu, zlasti v predelih osrednje Kanade in v visokogorjih srednjih ter velikih zemljepisnih širin. S kopičenjem snega se je območje, pokrito z ledom, večalo. Ledenim pokrovom se ni bilo treba fizično premakniti z večjih zemljepisnih širin.

Sčasoma so se drobni vulkanski delci posedli in se premaknili iz stratosfere, vendar je obilni po-potopni vulkanizem obnavljal njihovo zalogo, zaradi česar so hladna poletja lahko vztrajala mnoga leta. Strokovnjak za ledeno dobo, J.K. Charlesworth, je že pred 60 leti zapisal: »znaki pleistocenske [ledenodobne] vulkanske aktivnosti in zemeljskih premikov so vidni na vseh koncih sveta.«[4]

Ledenodobni del ledu na Grenlandiji kaže dokaze o 1927 vulkanskih dogodkih, zapisanih v ledu.[5] Na Zemlji je 700 stratovulkanov (kakršen je npr. Mt. Rainier, ki seže 4392 m visoko) in ti stožci večinoma predstavljajo po-potopni vulkanizem. Podatki o izbruhih v zadnjih 2000 letih kažejo, da lahko en sam izbruh povzroči globalno in/ali lokalno ohladitev za 0,5 do 2,5°C za nekaj let. Vulkan Toba na Sumatri naj bi ohladil globalno podnebje za 3,5°C za 9 do 10 let[6], pri čemer so nekatere ocene še veliko večje. Nekateri izbruhi med po-potopno ledeno dobo so bili verjetno lahko veliko večji od zgodovinsko zabeleženih.

Zaradi teh izbruhov se je kopno ohladilo veliko hitreje kot oceani, kar je znižalo povprečno temperaturo poletij. Oceani so izgubljali svojo toploto večinoma preko izhlapevanja. Ta izguba toplote se je odvijala veliko počasneje kot v atmosferi. Hladno kopno in topli oceani so predstavljali idealne pogoje za hitro ledeno dobo.

Topli oceani so zagotovili obilo vlage, ključne za nastanek ledene dobe. Izhlapevanje je povezano s temperaturo morske gladine. Po globalnem potopu so bili oceani veliko toplejši kot danes, večinoma zaradi izredne vulkanske dejavnosti med potopom, ko so »bruhali vsi studenci velikih globin« (Gen 7,11). To je spremljala tudi velika količina pregrete podzemne vode in lave, ki se je iz ogromnih vulkanov zlivala v oceane, kot je razvidno iz geološkega zapisa. Največje segrevanje v primerjavi z današnjimi oceani je bilo v srednjih in velikih zemljepisnih širinah. Arktični ocean je bil topel in brez ledu, z velikim izhlapevanjem, ki je povzročilo izdatne padavine. Številne snežne nevihte so odvrgle svoj tovor na kopnem in tam so sčasoma nastali ledeni pokrovi. Medtem je bilo tudi na manjših zemljepisnih širinah več padavin, le da je šlo za deževje, ki je padalo tudi na območjih, ki so danes ekstremno suha.

Ledena doba je trajala, dokler se oceani niso ohladili in po-potopni vulkanizem ni pojenjal. Trajala je okoli 700 let, od tega je 500 let nastajala in 200 let pojemala. Za ledeno dobo ni bilo potrebno 40000 ali 100000 let.

Posvetni znanstveniki se strinjajo, da veliki vulkani lahko ohladijo klimo za nekaj let. Če bi bili vulkani ledene dobe razmaknjeni preko tisočev let, bi posamezni izbruh le nepomembno vplival na dolgoročno ohlajanje. Če pa vse te vulkanske izbruhe zgostimo v obdobje nekaj sto let, vulkanizem zagotavlja učinkovit mehanizem hlajenja, ki je potreben za nastanek ledene dobe. Torej kratek časovni okvir, kot ga določa Biblija, ni stranskega pomena, temveč ključ do rešitve problema, ki posvetne znanstvenike bega že 200 let, tj. razlage nastanka vsaj ene ledene dobe.[7]

Kreacionistični pogled na po-potopno ledeno dobo se zelo razlikuje od stališča posvetnih znanstvenikov. Ti predpostavljajo zelo mrzle, suhe zime, medtem ko so v biblijskem modelu zime veliko toplejše in bolj mokre kot danes, zlasti v zgodnjih in srednjih fazah ledene dobe. Ta toplota bi lahko prišla iz dveh procesov, izhajajočih iz posebnih klimatskih razmer potopa. 1) Zaradi stika s toplejšim oceanom je prišlo do segrevanja zraka nad oceanom. Toplejši zrak je tvoril topel zračni tok, zlasti na obalah zahodne Severne Amerike in zahodne Evrope. Danes je zaradi obalnega toka država Washington na zahodu ZDA pozimi veliko toplejša kot notranjost celine na enaki zemljepisni širini. Zaradi priobalnega zračnega toka je bil razvoj ledene dobe na zahodu ZDA in na zahodu Evrope oviran, razen v visokogorju. 2) Ko vodna para kondenzira in pade na zemeljsko površje, v atmosfero sprosti veliko toplote. To je še posebej izrazito v nevihtah, ki so bile najmočnejše pozimi v srednjih in velikih zemljepisnih širinah. Ta zimska toplota se je razširila po vsej Zemlji. Toplejše in bolj mokre zime so pomenile veliko več dežja in snega, saj toplejši zrak lahko nosi več vlage.

Edinstveni biblijski model ledene dobe daje odgovore na vprašanja, ki že dolgo begajo posvetne znanstvenike. Potop, kot ga opisuje Geneza, pojasni, zakaj se je ledena doba začela, zakaj se je končala in zakaj je trajala le nekaj sto let, ne stotine tisočev let. Model ledene dobe rešuje tudi ostale skrivnosti, kot so življenje in smrt mamutov v Sibiriji, Alaski in kanadskem Yukonu; množično izumrtje živali ob koncu ledene dobe; sobivanje živali in rastlin toplega ter mrzlega podnebja; in zakaj so bila današnja suha območja (npr. Sahara, centralna Avstralija) nekoč namočena.

[1] Oard, M.J. 2004. Frozen in Time: Wooly Mammoths, the Ice Age, and the Biblical Key to Their Secrets. Master Books, Green Forest, AR, USA.

[2] Brugger, J., Feulner, G., Petri, S. 2017. Baby, its cold outside: climate model simulations of the effect of the asteroid impact at the end of Cretaceous. Geophysical Research Letters 44: 419-427.

[3] Artemieva, N., Morgan, J., and Expedition 364 Scientific Party. 2017. Quantifying the release of climate-active gases by large meteorite impacts with a case study of Chicxulub. Geophysical Research Letters 44(20): 10180-10188.

[4] Charlesworth, J.K. 1957. The Quaternary Era. Edward Arnold, London, UK, str. 601.

[5] Abbot, P.M., Davies, S.M. 2012. Volcanism and the Greenland ice-cores: the tephra record. Earth-Science Reviews 115: 173-191.

[6] Timmreck, C., et al. 2010. Aerosol size confines climate response to volcanic super-eruptions. Geophysical Research Letters 37(L24705), 1-5.

[7] Oard, M.J. 2019. The Deep Time Deception: Examining the Alleged Millions of Years. Creation Book Publishers, Powder Springs, GA, USA.

Vir: Oard, M. 2019. The unique post-flood ice age. Creation 41(1), 44-47.

Ustvarjen.si
povzema dela znanstvenikov, ki so zagovorniki Boga Stvarnika, kot ga opisuje Sveto pismo.
© Vse pravice pridržane 2024 - Ustvarjen.si
chevron-rightchevron-up-circle linkedin facebook pinterest youtube rss twitter instagram facebook-blank rss-blank linkedin-blank pinterest youtube twitter instagram