Potek potopa opisuje t.i. katastrofična tektonika, za katero možne mehanizme predlagajo Batten in sod. (2013) ter Brown (2001). Čeprav gre pri omenjenih avtorjih za nekoliko različna mehanizma, ju lahko v grobem združimo v naslednjo razlago: Potop se je začel s tem, da se je oceansko dno (ki skupaj s kopnim tvori zemeljsko skorjo, ta pa ”plava” na zemeljskem plašču) začelo potapljati v vroč in manj gost plašč. To je povzročilo velike premike snovi v plašču in posledično velike natezne napetosti v skorji, zaradi katerih sta se pretrgala tako oceansko dno, kakor tudi pred-potopna enotna celina. (O slednji se lahko sklepa tudi na podlagi 1.Mz 1: 9,10). Zaradi pritiska se je vzdolž razpok na razmikajoče se površje dvignil vroč material iz plašča in iz tega materiala je nastal današnji Srednje-atlantski greben, podvodni hrbet, ki sredi Atlantika sega praktično od severa do juga zemeljske krogle. Hkrati je nastopilo uparjanje ogromnih količin oceanske vode, ki je skupaj s sproščeno podzemno vodo bruhnila na površje in povzročila globalni potop. Dviganje Srednje-atlantskega hrbta je razmaknilo prej sklenjene tektonske plošče in te so začele pospešeno drseti po plasteh ukleščene vode, ki je bila pod ogromnim pritiskom ter je služila kot mazivo pod težkim bremenom. Z razmikanjem plošč je bilo nadaljnje dvigovanje grebena lažje, to pa je dodatno pospešilo premikanje plošč. Te so hitro dosegle veliko hitrost in se nazadnje ustavile, ko je zmanjkalo vodnega maziva ali ko so silovito trčile ob drugo gmoto. Pri tem je prišlo do izredno velike kompresije – pokanja, zagozdenja, dviganja in odebelitve posameznih plošč, kar se odraža v današnjih gorskih verigah (npr. Skalnato gorovje, Andi). Zaradi premeščanja zemeljske mase v Atlantiku je na nasprotni strani zemeljske krogle, v Pacifiku, moral nastati globokomorski jarek. Ko so se plošče odebelile in dvignile, so vode odtekle z njih, pri tem pa so ustvarile današnje kanjone (tudi podvodne).