Posvetni znanstveniki so izzvali kreacionistične znanstvenike, naj pojasnijo ledeno dobo. Trdijo, da je bilo ledenih dob več, mogoče do skupno 50, v intervalih po 100.000 ali 40.000 let preko preteklih 2,6 milijona let.

Najprej poglejmo, ali je kdaj bila ledena doba? Odgovor je preprost, saj v srednjih in velikih zemljepisnih širinah obstaja na stotine površinskih značilnosti, ki so podobne tistim blizu obstoječim ledenikom. Vključujejo čelne (terminalne) in stranske (lateralne) morene (tj. ledeniška groblja, grebeni kamnitih okruškov), opraskane balvane in opraskana kamnita tla. Ledeniške morene ne more oblikovati tekoča voda.

Značilnosti ledene dobe so prisotne na preko 30% zemeljske kopne mase, kar nakazuje preteklo pokritost s plastmi ledu ali ledeniki. Danes je zaledenelih le 10%, večinoma Antarktika in Grenlandija. Kot bo pokazano v nadaljevanju, je bila ledena doba samo ena in opazovanja kažejo, da je bila nedavna. Morene z ostro krono in opraskana kamnita tla so pokazatelji nedavne aktivnosti, kajti v nasprotnem bi bile zaradi vremenskih vplivov morene zaobljene, praske pa zabrisane.

 

Ledena doba je izziv posvetni znanosti

Pogosto je izziv kreacionističnim znanstvenikom tudi izziv posvetnim znanstvenikom. Glede ledene dobe knjige in profesorji včasih zmotno trdijo, da ledena doba lahko nastane enostavno: ”Potrebna je sorazmerno majhna sprememba, da nas bo vrgla nazaj v situacijo, ko se bo led spet lahko začel nabirati na hribih in bomo na hitri spirali navzdol.” (Smith A. The Ice Age in the Lake District, 2008, cit. po Oard, 2014). Toda ko preučimo, kaj je potrebno za ledeno dobo, vidimo drugačno sliko. Trenutno so na območjih, ki so bila nekoč poledenela, zime dovolj mrzle, toda še zdaleč nimajo dovolj snežnih padavin. Da bi se led obdržal, bi morale pomladi, poletja in jeseni postati izrazito hladnejši od sedanjih. Predvsem pa je problematično to, da bi te nenavadne razmere morale trajati stotine let.

Slika postane jasnejša, ko izračunamo, kolikšna ohladitev pomladi in poletja bi bila potrebna. Povprečne  temperature bi morale pasti pod ledišče, da bi snežna odeja ostala do konca poletja. Glavni vzrok za taljenje ledu so sončni žarki in ti so celo učinkovitejši kot višje temperature. V srednjih in visokih zemljepisnih širinah je poletno sončno sevanje intenzivno. Če za primer uporabimo neto taljenje snega in ledu na nizkih nadmorskih višinah Antarktike, mora povprečna temperatura pasti do približno -7°C, da bi zimski in spomladanski sneg zdržal preko poletja do pozne jeseni. To pomeni ohladitev za približno 19°C za visoke zemljepisne širine Skandinavije in Kanade ter približno 28°C za srednje zemljepisne širine, kot so severne ZDA in vzdolž južnega roba ledenega pokrova, ki se je oblikoval v Evropi in Aziji.

Posvetni znanstveniki predlagajo, da bi tolikšno ohladitev lahko povzročili sedanji procesi ali manjše spremembe v geometriji zemljine orbite, toda vse to ima premajhen učinek. Tudi če bi na tak način lahko bile proizvedene nižje temperature, bi zrak potem postal približno 60% bolj suh, kar bi zanesljivo oviralo nastanek snega. Skratka, obstaja velik problem, kako pojasniti ogromno količino snega, potrebnega za ledeno dobo. In da se zadeva še zaplete: četudi bi po naključju taka podnebna sprememba trajala eno leto, to ne bi izpolnilo pogoja, da bi morale podnebne spremembe trajati stotine let.

Zaradi tega je ledena doba velik izziv za posvetne znanstvenike. O njenem nastanku obstaja preko 60 idej (teorij) in zato je David Alt, profesor geologije na University of Montana, dejal:”Čeprav je teorij na pretek, nihče ne ve, kaj povzroča ledene dobe.” (Alt, D. Glacial Lake Missoula and Its Humungous Floods, 2001, cit. po Oard, 2014)

 

Je ledeno dobo možno pojasniti znotraj biblijskega okvirja?

Posvetni znanstveniki v resnici ne morejo pojasniti nastanka ledene dobe, toda ali to zmorejo kreacionistični znanstveniki? Da, toda najprej jo je treba umestiti v biblijsko zgodovino Zemlje.

ijo na vrhu sedimentnih kamnin. To je dober pokazatelj, da je ledena doba nastopila po potopu. stoletij ohladitve.

Na ta način je pogoj hladnejšega poletja (za nastanek ledene dobe) izpolnjen. Kako pa je z drugim pogojem; od kod pride vlaga za potrebno sneženje?

Zaradi vulkanske dejavnosti (vroča lava) so bile vode potopa segrete, in vročo vodo so prispevali ”studenci velikih globin”. Potop je bil dinamičen pojav in po njem so bili oceani večinoma topli – od pola do pola in od gladine do dna. Kot posledica tedaj ni bilo morskega ledu na nobenem izmed oceanov. Vroča voda izhlapeva hitreje kot hladnejša; toplejša ko je, hitreje izhlapeva. Z oceani srednjih in velikih zemljepisnih širin mnogo toplejšimi od današnjih je bilo izhlapevanje veliko večje. Ko je vlaga naletela na hladnejše kontinente, so se sprožile velikanske nevihte. Ta sneg se je odložil vzdolž poti nevihte in v smeri proti polu. Sčasoma se je zaradi poletnega taljenja in nato ponovnega zmrzovanja spremenil v led.

 

Kako dolgo?

Tudi tretji kriterij, čas, je na ta način izpolnjen, saj je izhlapevanje sčasoma ohladilo oceane. Sčasoma se je polegla tudi vulkanska dejavnost. Hladnejši oceani so proizvedli manj vlage in manj snega, tako da se je ledena doba postopoma končala. Manjša vulkanska aktivnost je omogočila več sončnih žarkov, ki so stalili leden pokrove.

Račun hitrosti ohlajanja oceana po potopu vodi do grobe ocene o dolžini ledene dobe. Na osnovi hlajenja oceanov je ledena doba lahko dosegla ledeniški maksimum v približno 500 letih. Imel je povprečno globino 700 m na severni polobli in približno 1200 m na Antarktiki, kjer se je zbrala večina ledu južne poloble. Z uporabo enačbe taljenja lahko izračunamo čas taljenja ledenega pokrova. Sprva se je led talil počasi, nato pa hitreje s pojavom velikih jezer na robovih ledu. Nekatera od teh jezer so se predrla in povzročila orjaške poplave, npr. poplava jezera Missoula na severozahodu ZDA. Potrebno je bilo le okoli 70 let, da se je ledeni pokrov stalil vzdolž robov, in okoli 200 let, da se je stalil še v notranjosti Kanade in Skandinavije. Torej je ledena doba skupno trajala približno 700 let – ne pa sto tisoče let.

 

Koliko ledenih dob?

Posvetna ideja o številnih ledenih dobah izhaja iz prepričanja, da se je Zemljina orbita rahlo spreminjala tekom milijonov let in da je ta sprememba ciklična ter da so ti cikli povzročili več ledenih dob. Da bi podprli to idejo, znanstveniki vzorčijo oceansko dno, tako da cev odvržejo v sedimente na dnu, nato pa analizirajo nekaj spremenljivk v cevnem vzorcu sedimentov. Vrednosti teh spremenljivk opletajo gor in dol okoli povprečja. Ker je teh odstopanj od povprečja na ducate, posvetni znanstveniki enostavno predpostavljajo, da vsaka taka vijuga predstavlja ledeno dobo.

Na kopnem ima večina območij dokaze, ki so skladni z eno samo ledeno dobo. Na robovih ledenih pokrovov so ledeniški ostanki lahko zapleteni in prav na podlagi teh skušajo uveljaviti trditve o številnih ledenih dobah. Toda dobro znano je, da rob ledenega pokrova napreduje, se umika in nato spet hitro napreduje, kar ustvarja komplicirane ledeniške sedimente. Pet posvetnih znanstvenikov je priznalo, da so številne ledene dobe v resnici le predpostavka (Young in sod. A single, late Wisconsin, Laurentide glaciation, Edmonton area and southwestern Alberta, 1994, cit. po Oard, 2014). Ti znanstveniki so zaključili, da je bila v Alberti v Kanadi le ena ledena doba namesto treh ali štirih.

 

Vir:

Oard, M. J. 2014. What caused the ice age? Creation 36(3), 53 – 55