Medplanetarno potovanje pri svetlobni hitrosti bi bila divja vožnja. Vesolje je polno trdnih delcev, od delcev prahu do okruškov razbitih planetov. Na intergalaktičnem potovanju bi plovilo nedvomno zadelo ogromno delcev, učinek trkov pa bi bil zaradi neverjetne hitrosti poguben: snežinka, ki bi trčila ob brzečo vesoljsko ladjo, bi sprožila energijo, enako 4 tonam TNT. Kamen z maso 1 kg bi ob stiku s plovilom eksplodiral kot megatonska vodikova bomba. Trki so dejansko problematični že pri bistveno, bistveno nižjih hitrostih. Na vesoljskem čolničku (space-shuttle) so imeli resne težave že z okruški barve (Sarfati, 2010). Skrajno poenostavljen primer pa lahko doživite tudi na avtocesti, kjer vam kamenček pri 130 km/h lahko razbije sprednjo šipo.

Obstajajo pa še druge nepremostljive ovire za medgalaktična potovanja, med drugim izpostavljenost pospeškom, ki bi raztrgali slehernega vesoljca, izpostavljenost kozmičnemu žarčenju, ki bi uničilo plovilo in odmerilo smrtonosno kemoterapijo potnikom in problem dolgotrajnega pomanjkanja gravitacije, ki atletske astronavte spreminja v nepokretne.