odpri / zapri podmeni

LETENJE

Letenje je zelo zapleteno in človeštvo ga je osvojilo šele v zadnjem stoletju, številne vrste živali pa letajo oz. so letale že veliko dlje: ptice, pterozavri, netopirji in žuželke. Brata Wright sta se o letenju veliko naučila z opazovanjem ptic. Biologi in strokovnjaki za letenje proučujejo različne vrste letečih živali, da bi prišli do novih idej za izboljšave letal.

James DeLaurier, zaslužni profesor na Univerzi v Torontu, ki je desetletja proučeval krila, je dejal: »Spoštovanja vredno je, če navdih iščemo v naravi. Še zdaleč ne dosegamo vsega, kar zmore narava.« Terry Weisshaar, profesor aeronavtike na Univerzi Purdue, se je strinjal: »Absolutno gre za dober načrt, če kopirate naravo.« John McMasters, strokovnjak za aerodinamiko pri Boeingu, je načrtovanje letal poučeval 40 let in dejal: »Eno od pravil je, da ne izumljajte česar ni treba. Če lahko najdete obstoječo rešitev, jo uporabite.« Dodal je še, da bodo lekcije, ki se jih bomo naučili iz narave, igrale čedalje večjo vlogo pri novih letalih.[1]

Vendar pa veliko ljudi ta načrt pripisuje naravni selekciji. Graham Taylor z Oxforda je dejal: »Naravna selekcija je že opravila veliko zahtevnih izračunov namesto nas in probleme rešila po evolucijski poti.«

Oglejmo si, kako letenje deluje in kako so nova odkritja pomagala načrtovalcem letal. Ali vse to res lahko pojasnimo z naravno selekcijo?

LETENJE PTIC

Številni evolucionisti predlagajo, da so se ptice razvile iz dinozavrov, ki so tekli, a ob tem prezrejo, kaj ptice potrebujejo za letenje. Ko ptica zamahne s krili, so primarna letalna peresa poravnana na tak način, da zrak potiskajo nazaj, tako da ptico poganja naprej po tretjem Newtonovem zakonu (vsaka akcija ima nasprotno enako reakcijo). Krila imajo aerodinamično obliko kot letalska in so v taki legi, da zrak usmerjajo navzdol, ko se ptica premika naprej. To proizvaja vzgon, spet po načelu akcije in reakcije.

Bernoullijev efekt ali Newtonov tretji zakon?

Bernoullijev efekt pravi, da ko tekočina (kapljevina ali plin) teče hitreje, njen tlak pade. Ta efekt je poimenovan po nizozemskem oz. švicarskem matematiku Danielu Bernoulliju (1700 – 1782) in je poenostavitev načela, da je vsota vseh oblik energije v tekočini, ki teče po sklenjeni poti, v vseh točkah enaka. Številne razlage letenja ptic ali letal pravijo, da preko zgornje površine kril teče hitrejši tok, kar povzroča znižanje tlaka. Na spodnji strani kril naj bi bil tlak višji, to pa naj bi ustvarjalo vzgon, potreben za letenje.

Novejše razlage pa poudarjajo tretji Newtonov zakon. Obstajata dva razloga, da med gibanjem naprej krila zrak odbijajo navzdol: 1) krila so usmerjena rahlo navzgor v zračni tok (imajo pozitivni vpadni kot), in 2) Coanda efekt, pri katerem tekočina sledi obrisu površine, ki iz točk zgornje površine kaže navzdol. Za razliko od Bernoullijevega načela razlaga s tretjim Newtonovim zakonom denimo pojasni, zakaj pod helikopterjem obstaja tako močan navzdol usmerjen tok in zakaj letalo pod dovolj velikim vpadnim kotom lahko leti obrnjeno na glavo.[2],[3]

SISTEM ŠKRIPCEV

Pri letenju z zamahovanjem kril je treba krilo dvigniti pred vsakim zamahom navzdol. Ptice to dosežejo z zapletenim sistemom »škripcev« - mišica supracoracoideus (dvigovalka krila) povleče kito, ki se navije okoli škripca, sestavljenega iz kosti krokarnice (coracoid) in ključnice, povezana pa je z nadlahtnico oz. zgornjo kostjo krila.

Slika: Ptičje krilo; vir: Wikipedia

Ptice lahko letijo tudi s poškodovano kito, a imajo v tem primeru težave pri vzletanju.[4] Postavlja se vprašanje, kako bi naravna selekcija vodila številne usklajene spremembe, potrebne za oblikovanje tega sistema škripcev. V fosilnem zapisu ni dokazov za prehodna polovična škripčevja in ali bi taki polovični sistemi sploh bili kakorkoli uporabni?[5]

PERESA

Alan Feduccia z Univerze North Carolina v Chapel Hill, svetovna avtoriteta za področje ptic in  evolucionist, pravi: »Peresa so skoraj popolna prilagoditev za letenje,« ker so lahka, močna, aerodinamično oblikovana in zapleteno zgrajena iz zazobkov in kavljev. Zaradi take zgradbe so krila vodotesna, hkrati pa ptica s kljunom lahko sploščena peresa hitro povrne v aerodinamično obliko.[6]

Ali so se peresa razvila iz lusk?

Antiteistični evolucionist in neo-evgenik Richard Dawkins hiti zatrjevati: »Peresa so modificirane luske plazilcev,«[7] kar je široko sprejeto med evolucionisti. Toda luske so gube v koži, peresa pa so zapletene strukture iz zazobkov in kavljev, poleg tega pa izhajajo iz foliklov v koži, podobno kot lasje.

Očitno je, da je količina informacij, potrebnih za kodiranje zgradbe peresa, izrazito drugačnega reda kot v primeru luske. Da bi se luske evolucijsko razvile v peresa, bi se v DNK domnevnega plazilskega prednika ptic morala pojaviti izrazito velika količina novih genetskih informacij.

Kot običajno, naravna selekcija ne bi dajala prednosti hipotetičnim vmesnim oblikam. Mnogi evolucionisti trdijo, da so dinozavri razvili peresa za izolacijo in jih kasneje evolucijsko izpopolnili za potrebe letenja. Toda tako kot pri vseh tovrstnih zgodbicah to ne pojasni, kako so se nove genetske informacije pojavile, da so bile lahko izbrane.

Druga težava je, da se selekcija za toplotno izolacijo zelo razlikuje od selekcije za letenje. Pri pticah, ki so izgubile sposobnost letenja, so peresa izgubila velik del svoje strukture in so postala bolj podobna dlakam. Mutacije, ki bi degenerirale zgradbo aerodinamičnega peresa, pri neletečih pticah ne bi bile tolikšna pomanjkljivost kot pri letečih pticah. Torej jih naravna selekcija ne bi izločila in bi morda celo izbrala tako degeneracijo. Kot običajno, gre pri izgubi sposobnosti letenja in strukture peres za izgubo informacij, evolucija pa bi potrebovala povečanje informacij. Vse, kar je pomembno, je, da peresa nudijo izolacijo, dlakam podobne strukture pa so v redu, saj delujejo pri sesalcih. To pomeni, da bi naravna selekcija nasprotovala razvoju letalnega peresa, če bi bitje potrebovalo peresa za izolacijo, in kosmata peresa bi zadostovala.

Dobri izolatorji so tudi puhasta peresa, ki so običajna pri neletečih pticah. Njihova puhavost je povezana s tem, da nimajo kavljev letalnih peres. Tudi v tem primeru bi naravna selekcija skušala preprečiti evolucijo aerodinamičnih peres iz toplotno izolativnih peres.

Nazadnje omenimo še to, da so proteini peres (ρ-keratini) biokemijsko drugačni od proteinov kože in lusk (α-keratini). Raziskovalec Alan Brush je zaključil: »Na morfološkem nivoju se peresa tradicionalno smatra za homologne luskam plazilcev, toda pri razvoju, morfogenezi [nastanek oblike], genski zgradbi, obliki in zaporedju proteinov ter pri formiranju in zgradbi vlaken se peresa razlikujejo od lusk.«[8]

Razvoj lusk v peresa ne deluje

Ni presenetljivo, da je Brush zavrgel idejo razvoja peres iz lusk, zatrjujoč, da so evolucionisti naredili napačno »predpostavko, da so se primitivna peresa evolucijsko razvila s podaljševanjem in delitvijo lusk plazilcev.« Brush in njegov sodelavec sta priznala celo naslednje: »Kreacionisti in drugi evolucijski skeptiki že dolgo poudarjajo peresa kot najljubši primer nezadostnosti evolucijske teorije. Trdili so, da med luskami in peresi ni bilo vmesnih oblik.«[9]

Vendar pa sta predlagala nadomestni model evolucijske razvojne biologije, oz. »evo-devo« (ang. evolutionary developmental biology). Ta trdi naslednje: »Kompleksni mehanizmi, po katerih posamezni organizem zraste do svoje polne velikosti in oblike, lahko dajo vpogled v evolucijo anatomije vrste.« To pa je podobno ovrženi ideji, da »ontogenija rekapitulira filogenijo.«[10]

PTIČJA PLJUČA

Da bi se pljuča plazilca razvila v ptičja, bi bile potrebne drastične spremembe. Pljuča plazilcev vsrkavajo zrak v komoro, razdeljeno na faveole preko vrastkov, imenovanih septe, kjer kri prevzame kisik in odda ogljikov dioksid. Porabljen zrak se izdihne po isti poti, po kateri je bil vdihnjen. Ptice pa imajo zapleten sistem zračnih vreč, ki vključuje celo njihove votle kosti. Ta sistem omogoča, da zrak teče v eni smeri skozi posebne cevi, parabronhije, v pljuča, kri pa se giblje po pljučnih žilah v nasprotni smeri, tako da je zajem kisika učinkovit,[11] kar je sijajna inženirska rešitev.[12]

Kako naj bi se pljuča plazilcev, podobna mehovom, postopoma evolucijsko razvila v ptičja pljuča? Ni si mogoče zamisliti, kako naj bi hipotetične vmesne stopnje delovale pravilno, kar pomeni, da živali s takimi vmesnimi pljuči ne bi mogle dihati. Ena prvih stopenj bi bilo ubogo bitje z diafragmatično hernijo (luknjo v preponi) in naravna selekcija bi to skušala izločiti.

Tudi če predpostavimo, da bi lahko sestavili teoretično zaporedje delujočih vmesnih stopenj, ali bi naravna selekcija poganjala spremembe? Verjetno ne. Netopirji, na primer, popolnoma dobro shajajo s pljuči, podobnimi mehovom – nekateri lahko lovijo celo na višini treh kilometrov. Ptičja pljuča s svojo super-učinkovitostjo postanejo posebna prednost šele na zelo velikih višinah, kjer je malo kisika. Zamenjava pljuč plazilcev torej ne bi pomenila nobene očitne selekcijske prednosti.[13] Verjetno ne smemo biti preveč začudeni, da se Alan Feduccia v svojem pomembnem delu o evoluciji ptic tega problema sploh ne dotakne.

Nekateri nedavni raziskovalci zgradbe pljuč Sinosauropteryxa (domnevnega pernatega dinozavra) so pokazali, da »se njegova mehovom podobna pljuča niso mogla razviti v visoko učinkovita pljuča današnjih ptičev.«[14]

Zanimivo je, da nekateri zagovorniki evolucije dinozavrov v ptiče ta dokaz proti svoji teoriji zmanjšujejo z izjavami, kakršna je: »Zagovorniki tega argumenta ne omenjajo nobene živali, katere pljuča bi se lahko razvila v ptičja, ki so skrajnje kompleksna in drugačna kot pri katerikoli živeči živali.«[15] Seveda le vera v evolucijo zahteva, da so se ptičja pljuča razvila iz pljuč drugih živali.

Vir: Sarfati, J., By Design, Creation Book Publishers, 2008

[1] Levin, A., Flying creatures may help create aviation of future, www.usatoday.com/tech/science/discoveries/2007-02-13-aviation-birds_x.htm, USA Today, 13.2.2007

[2] Glejte Anderson, D.F. in Eberhardt, S., Understanding Flight, McGraw-Hill, 2001; www.aa.washington.edu/faculty/eberhardt/lift.htm

[3] Prof. Andy McIntosh z Univerze v Leedsu uči, da je vzgon v bistvu posledica cirkulacije oz. obračanja toka, ki vzgon ustvarja preko reakcije.

[4] Fastovsky, D. in Weishampel, D., The Evolution and Extinction of Dinosaurs, str. 298, Cambridge University Press, 1996.

[5] Sodera, V., One Small Speck to Man: The Evolution Myth, str. 292-302, Vija Sodera Publications, Bognor Regis, UK, 2003.

[6] Feduccia, A., The Origin and Evolution of Birds, str. 130, Yale University Press, 1996.

[7] Dawkins, R., Climbing Mount Improbable, str. 113, Penguin Books, Harmondsworth, 1996.

[8] Brush, A.H., On the Origin of Feathers, J. Evolutionary Biol. 9:131-142, 1996.

[9] Prum, R.O. in Brush, A.H., Which came first, the feather or the bird? Scientific Amer. 288(3):84-93, 2003.

[10] Grigg, R., 'Ernst Haeckel: Evangelist for evolution and apostle of deceit', Creation 18(2):33-36, 1996

[11] Denton, M., Evolution, a Theory in Crisis, str. 199-213, Adler & Adler, Bethesda, MD, 1986; K. Schmidt-Nielsen, How Birds Breathe, Scientific American, December 1971, str. 72-79.

[12] Inženirji uporabljajo načelo izmenjave z nasprotnimi tokovi, ki je pogosto uporabljeno tudi v živih bitjih – glejte P.F. Scholander, The Wonderful Net, Scientific American 196:96-107, April 1957.

[13] Denton, M., Blown away by design, Creation 21(4):14-15

[14] Gibbons, A., New Feathered Fossil Brings Dinosaurs and Birds Closer, Science 274:720-721, 1996. Glejte tudi Doyle, S., Feathery flight of fancy: Alleged 'protofeathers' fail under close scrutiny

[15] Padian, K. in Chiappe, L.M., The Origin of Birds and Their Flight, Scientific Amer. 278(2):38-47, 1998.

Ustvarjen.si
povzema dela znanstvenikov, ki so zagovorniki Boga Stvarnika, kot ga opisuje Sveto pismo.
© Vse pravice pridržane 2024 - Ustvarjen.si
chevron-rightchevron-up-circle linkedin facebook pinterest youtube rss twitter instagram facebook-blank rss-blank linkedin-blank pinterest youtube twitter instagram