Namen in okvir tega besedila je predstaviti svetovna izročila in spomine na veliki potop – Noetov potop, ki je opisan v knjigi Geneze. Če je to, kar Geneza pravi o Babilonskem stolpu in o razpršitvi ljudstev po vsem svetu res, potem je jasno, da je vsaka skupina migrantov s sabo odnesla spomine na potop in druge dogodke, ki jih opisuje Geneza, ter to prenesla na svoje kasnejše generacije. In prav to lahko najdemo. Celo najbolj oddaljena ljudstva, od preostalega sveta ločena z ogromnimi razdaljami in časom, so med sabo ohranila prepoznavne spomine na Noetov potop, včasih z nadvse osupljivimi podrobnostmi, kar govori v korist Geneze.
Na kratko in navkljub odkritemu svetovnemu preziru naše ''naivnosti'': če sprejmemo v Genezi zapisano poročilo o potopu kot točno zgodovino, potem to storimo v skladu z vsemi obstoječimi dokazi – velikanskim telesom dokazov globalnih in historičnih razsežnosti – ki pravijo, da je poročilo v Genezi zares povsem točno in celo preverljivo. Ne moremo storiti bolje kakor to. Vendar pa je treba poudariti, da so pri tem upoštevana le tista poročila o potopu, ki so starejša od krščanstva ali od prihoda krščanskih misijonarjev in trgovcev do obravnavanih ljudstev. To preprečuje sleherni ugovor, da so ta poročila zgolj odmevi biblijskih zgodb, ki so jih povedali misijonarji.
Glede domnevne vloge misijonarjev v tej zadevi se je treba zavedati, da so misijonarji že od samega začetka šli po svetu oznanjevat evangelij - in to je vedno pomenilo, da so se morali spopasti z velikimi težavami, nevarnostmi in včasih celo z grozno smrtjo. Naj torej verjamemo, da so na svetovni ravni tisoči misijonarjev vsi pozabili na svoje poslanstvo in svojim spreobrnjencem povedali le zgodbe o potopu – in sicer večinoma netočne zgodbe? Le kaj se je zgodilo z evangelijem, ki naj bi ga oznanili? Nekaj spomina na to bi se zanesljivo moralo ohraniti? Kajti bodite prepričani, v neevangeliziranih narodih sveta je, v nasprotju s potopom, evangelij Jezusa Kristusa popolnoma neznan in se ga ne spominjajo. Kako bi lahko bilo drugače? In kako je možno, da mnoga ljudstva širom sveta, ki vedo za Noetov potop, niso nikdar slišala za Jona in kita, Davida in Goljata ter celo množico ''popularnih'' biblijskih zgodb, o katerih bi jih misijonarji zanesljivo poučili? To je velika skrivnost – razen, seveda, če so domneve modernizma napačne.
Morda je to za nas presenečenje, toda dejansko so misijonarji po vsem svetu običajno odkrili, da so domačini, s katerimi so prišli v stik, že vedeli za potop. Njihovo poznavanje te teme je bilo napačno, a kljub temu je šlo za znanje, pogosto osupljivo skladno s podrobnostmi knjige Geneze. Njihov spomin pogosto govori o drugih rečeh, ki jih omenja Geneza. Podrobnosti so se izgubile, ali pa so morali iznajti imena, da so zapolnili vrzeli. Toda vsako poročilo prepoznavno govori o istem velikem potopu kakor Geneza in je popolnoma domorodno. Nenazadnje je bil to temelj, na katerem so lahko gradili misijonarji, in ki, skupaj z Božjim posredovanjem, pojasni njihove številne uspehe pri spreobračanju svojih poslušalcev.
V nadaljevanju bodo podani povzetki nekaterih izročil z naslednjih območij: Egipt in Afrika, Perzija, Indija in vzhodna Azija, Kitajska, Avstralija in Nova Zelandija, otočja v Pacifiku, Evropa, Amerika. Cooper (2011) jih podaja še več (npr. po posameznih plemenih) in bistveno podrobneje.
Mandejci že od nekdaj živijo v močvirnati delti Tigrisa in Evfrata. Dne 4. 3. 2007 je BBC poročal, da Mandejcem grozi uničenje s strani islamskih ekstremistov, ker so ''sledilci Adama, Noeta in Janeza Krstnika.'' Prvi zahodnjak, ki je vzpostavil pravi kontakt z njimi, je bila lady Ethel Drowser v 1920-ih in 1930-ih. Njej so dovolili, da je prevedla njihove starodavne legende in med njimi je bilo tudi njihovo poročilo o potopu. Po tem poročilu je Stvarnik, Hiwel Ziwa, opozoril Noha, da naj zgradi barko (v obliki kocke, tako kakor v starem sumerskem poročilu), ker bo uničil svet z velikim potopom. S poročilom v Genezi se ujema, da je bila barka polna živali, potop je prekril vse gore, Noh je upadanje voda preverjal z odpošiljanjem vrana in golobice, in imel je tri sinove: Sama, Tama in Yafeta. Da je to poročilo izrazito starejše od krščanstva in krščanskih misijonarjev, dokazuje to, da je barka kockaste oblike. Ta oblika se omenja samo v sumerski verziji potopa in očitno je, da so jo Mandejci prevzeli že v tistih najzgodnejših časih.
Egipt ima to ime šele od leta 332 pr. n. št., ko ga je zavzel Aleksander Veliki. Pred tem je dežela pričala v korist knjige Geneze s svojim izvirnim imenom Kamit – tj. Dežela Hama, kar je ime enega izmed Noetovih sinov in priljubljeno biblijsko ime za Egipt. (1 Kroniška 4,40, Psalm 78,51; 105,23; 105,27; 106,22) Rudolph Anthes, modernistični učenjak (in ne vernik v Biblijo!), pravi naslednje: ''Osupljivo je, da lahko odkrijemo koncept univerzalnega večnega boga kakor tudi koncept trojstva tega boga že leta 3000 pr. n. št. … Najzgodnejši dokaz za trojico je rezbarija na slonokoščenem glavniku kralja Zeta, ''Kača'', iz okoli 2900 pr. n. št. … Tako je ideja, da obstaja večni in univerzalni bog, potrjena že na samem začetku egipčanske zgodovine.''[1] Modernizem to osupljivo dejstvo že dolgo prikriva. Preden je deželi zavladalo poganstvo – in zgodnje egipčansko poganstvo je grozljivo podobno mezopotamskemu – so prebivalci Egipta v svojih najbolj starodavnih časih častili enega pravega Boga. Še več, zavedali so se, da je Bog trojica, tri osebe v Troedinem Bogu. Namesto modernističnega nauka, da je starozavezni koncept Boga ''evolviral'' iz poganske mitologije, vidimo, da je resnica ravno obratna. Celo zgodnji Egipčani so na začetku imeli spoznanje Boga, kasneje pa so ga izgubili zaradi svojega padca v poganstvo.
Ime (ali eno od imen), pod katerim so poznali Boga, je bilo Aton, in tisti, ki se spoznajo na hebrejščino, prepoznajo to besedo. To je Adonai ali Gospod, kar je eno od imen za Boga v Stari zavezi. Videti je, da so se zavedali, da je Bog tudi Stvarnik vseh reči. Pisali so mu hvalnice, od katerih so nekatere preživele iz tistih najstarejših časov in so, izven same Biblije, med najlepšimi izrazi vere, hvale in čaščenja, kar jih je moč najti na svetu. Kasnejša prevlada poganstva je povzročila, da se je egipčansko spoznanje o Bogu praktično povsem izgubilo.
Če moramo imenovati ljudstvo, ki je izrazito afriško, potem so to zanesljivo Masaji. Frazer navaja različne nemške ''pisce'' (misijonarji, oficirji itd.), ki so živeli med Masaji in opisuje, kako se Masaji spominjajo Noetovega potopa (Noeta so imenovali Tumbainot): ''Tumbainot je bil pravičen mož, ki ga je Bog ljubil. Imel je ženo Naipande, ki mu je rodila tri sinove. Ko mu je umrl brat Lengerni, je Tumbainot v skladu z navadami Masajev oženil vdovo Nahaba-logunja … Svojemu drugemu možu je rodila tri sinove … V tistih dneh je bil svet gosto poseljen, toda ljudje niso bili dobri. Nasprotno, bili so grešni in niso ubogali Božjih ukazov. Toda čeprav so bili slabi, so se vzdržali umorov. Nazadnje pa je nekega nesrečnega dne mož z imenom Nambija udaril človeka z imenom Suage po glavi. Bog tega ni mogel več prenašati in sklenil je uničiti vso človeško raso. Samo pobožni Tumbainot je našel milost v Božjih očeh in Bog mu je naročil, naj zgradi leseno barko, gre vanjo skupaj s svojima ženama in šestimi sinovi in njihovimi ženami ter vzame s sabo nekaj živali vsake vrste.'' (Frazer, J.G., 1923, Folklore in the Old Testament, Macmillan, London, cit. po Cooper, 2011, str. 216)
Frazer nakazuje, da ta zgodba izvira iz zgodb, ki so jih povedali krščanski misijonarji. Toda nemški misijonarji, ki so delali med Masaji, niso ravno sloveli po svojem biblijskem konservatizmu, saj so bili izšolani na tedanjih novih liberalnih nemških fakultetah ''visokih kritikov''. Potrjevanje in širjenje knjige Geneze zanje ni bila prioriteta. Eden značilnih tovrstnih ''misijonarjev'' je bil Albert Schweitzer, ki se je imel za misijonarja, čeprav je preziral Biblijo. Odposlan je bil, da bi razširil zahodnjaško znanje antropologije in se je bolj kot za širjenje evangelija Jezusa Kristusa zavzemal za širjenje imperija svoje domovine.
Nadalje Frazer vztraja, da ta poročila ne morejo biti izvirna, češ da so ''samo variacije biblijske pripovedi.'' Seveda so. Bi lahko bile kaj drugega kot variacije? Bi jih Frazer sprejel, če bi šlo za dobesedno enaka poročila? Seveda jih ne bi, in tudi drugi jih ne bi. Gre za večje ali manjše variacije, ker se zanašajo na spomine, ki so jih prenašali skozi mnogo generacij. Seveda so utrpele popačenja, a to je pečat njihove integritete. Frazer je študiral pravo in se je zavedal fenomena (nelažnivih) očividcev, ki dajejo različna pričanja o istem dogodku.
Skupno Frazer omenja kar šest afriških ljudstev, ki imajo domorodna poročila o potopu: tisti v severni Gvineji; pleme v spodnjem Kongu; Bapedi, ki so bili pleme Basuto v južni Afriki; živeči ob jezeru Dilolo v Angoli; Masaji; in živeči v Mkulweju na reki Momba v vzhodni Afriki. Obsoja izročila, ki so blizu Genezi in tista, ki niso. Vendar pa v isti sapi svečano zagotavlja, da ''so v vsej Afriki domorodne legende o velikem potopu očitno odsotne…'' – kar je nenavadna izjava, ki pa jo kritiki Biblije imajo za učeno.
A tudi teh šest še ni vse. Izročila o potopu je možno najti vsaj še na naslednjih delih Afrike: v Zairu (Ababua, Bachokwe, Bakongo, Basonge, Bena Lulua), Kamerunu, Nigeriji (Efik Ibibio, Ekoi, Yoruba), Keniji, Slonokoščeni obali, Kongu in Tanzaniji. Ta izročila so boljše ali slabše kvalitete, a kljub temu so izročila, ki jih prenašajo iz roda v rod še iz časov pred prihodom belcev.
Ime Perzija se v knjigi Geneze ne omenja. Mnogi drugi starodavni narodi so omenjeni, zlasti v Genezi pogl. 10 in 11 (seznam narodov), Perzija pa ne. To pa zato, ker se je Perzija na svetovni sceni pojavila 836 pr. n. št., kamor sega prva omemba njenega imena (Parsua) na zapisu od asirskega kralja Salmaneserja III. V biblijski zgodovini Perzijce prvič srečamo v Ezekielu (27,10 in 38,5). Perzijci so deloma izšli iz Medijcev, ki so omenjeni v seznamu narodov (Madai, Geneza 10,2), in s katerimi so bili tesno povezani, saj so si delili celo zakone, kot dokazuje npr. Daniel 6,8 (Medo-perzijski zakon se ne menja).
Perzijci so vedeli za Noetov potop. To spoznanje so s sabo prenašali po dolgi poti, ki ji lahko sledimo preko Medijcev in zgodnjih Irancev (Arijcev), preko indijske podceline (dolina reke Ind), nato pa vso pot nazaj do Mezopotamije, Babilona in Jafeta. Ta pot je trajala skoraj 2000 let in to pojasnjuje, zakaj je perzijski spomin na potop tako drugačen od poročila v Genezi. Očitno pa je, da so perzijski najzgodnejši predniki iz Babilona odnesli sorazmerno čisto spoznanje Boga, ki je potemnelo v več kot 15 stoletjih potovanj proti Indiji, nato preko ruskih step in nato v današnji Iran (starodavni Elam).[2] Nato pa se je okoli 6. stol. pr.n.št. filozof, ki si je dal ime Zoroaster, odločil, da bo njihovo spoznanje o Bogu očistil kvarnega poganstva in malikovalstva.
To ne pomeni, da je bilo Zoroastrovo spoznanje o Bogu tako čisto, kakor če bi pred sabo imel Staro zavezo. To ni bilo tako, toda vedel je dovolj, da se je izdajal za obljubljenega Mesijo. V Genezi 3,15 Bog obljublja, da bo Seme ženske ranilo kači glavo, kača (Satan) pa bo ranila Njegovo peto. Z drugimi besedami, Mesija, Odrešenik človeštva, bo uničil moč Satana, pri tem pa bo sam ubit. Smrt Odrešenika bo sestavni in nepogrešljivi del uničenja greha. Zato si je perzijski ''reformator'' nadel ime Zoroaster. Gre za kaldejsko ime, ki pomeni ''seme ženske''.[3] Kot večina lažnih odrešenikov je bil dovolj pameten, da je izpustil tisto o umiranju. Toda njegovo sleparstvo je dalo nepričakovano potrditev Geneze, saj kaže, da je bila mesijanska obljuba iz Geneze 3,15 pomemben del človeškega spomina. Če ne bi bilo tako, potem ljudje, ki jih je Zoroaster skušal preslepiti, ne bi imeli pojma, o čem govori.
Zoroaster je ljudem govoril o ''neustvarjenem Stvarniku''. Ta Stvarnik je vsemogočen, vseveden, gospodar vsega, brez začetka in konca. Imenoval ga je Ahura Mazda – Gospod modrosti. V svoji knjigi Bundahishn (naslov pomeni Stvarjenje) omenja vrstni red stvarjenja, ki je osupljivo blizu temu, kar piše v Genezi. Zoroaster je menil, da je vesolje ujeto v začasno bitko med dobrim in zlom, da pa bo dobro nedvomno prevladalo. Nadalje v tretjem poglavju Bundahishn piše o vojni v nebesih med angeli Boga ter hudičem in njegovimi angeli, in o tem, kako so bili zlobni angeli vrženi iz nebes v pekel – kar je spet podobno Bibliji. V Bundahishn 9:5 je drevo življenja, o katerem je pisano v Genezi, imenovano drevo Gokard. V 15:10 sta prva ustvarjena človeka, imenovana Mashye in Mashyane, ki sta pokvarila Besedo Stvarnika in žalila Njegova dela, ''prekrita z obleko iz zelišč''. 30. poglavje knjige govori o vstajenju mrtvih, sodbi in bodočem življenju.
Kar se tiče potopa, je bilo perzijsko izročilo od Zoroastrovih časov dalje zapisano v delu, znanem kot Avesta, Venidad. Fargard 2. Na kratko govori o tem, da je Ahura Mazda posvaril moža z imenom Yima, za katerega predpostavljamo, da je bil Noe ali njemu enak, da prihaja ''zlobna zima'' z obilnim sneženjem, kateremu bo sledil potop, ko se bo sneg talil. Yima mora zgraditi ne barko, marveč podzemno mesto predpisanih dimenzij, tja pa mora odpeljati samo najboljše primerke vseh živali in samo najboljše in najbolj zdrave ljudi.
Obstaja zanimiva podobnost med tem izročilom in izročilom Sumercev, saj nobena od njiju ne omenja pokvarjenosti prebivalcev ali svetosti Boga, vzrok potopa pa je pri obeh enostavno prenaseljenost.
Poudariti je treba, da Zoroaster ni govoril v imenu vsega ljudstva Perzije. Tako kakor danes so tudi tedaj mnogi v tej deželi menili, da ni nikakršen mesija. Ti so ohranjali mnogo starejšo vero. Zadostuje pa naj, da povzamemo, da so Perzijci, in torej njihovi predniki Medijci in Elamiti, imeli presenetljivo podrobno vedenje o rečeh, o katerih govori Geneza.
Indijska najstarejša in največja religija je hinduizem (po tem ima Indija svoje ime). Ta religija je bila ustanovljena v najzgodnejših časih Indije, po prihodu prvih migrantov iz Babilona v Mezopotamiji. S sabo so prinesli osupljiv spomin o Noetovem sinu Jafetu, ki ga imenujejo Pra – Japati, tj. oče Jafet.[4] Nanj so (nekoliko čudno) gledali kot na stvarnika vseh reči, primerjali so ga s soncem in ga zmotno zamenjali z resničnim Stvarnikom. Sčasoma so zgodnji Hindujci nekoliko spremenili svoj nazor in namesto čaščenja osebe Jafeta kot stvarnika vseh reči vpeljali Brahmo, v čemer so videli stvariteljski princip. Med Logosom (tj. Beseda) iz Biblije in Brahmo iz hinduizma je velika razlika. Brahma ni večen, ima začetek in konec ter življenjsko dobo (ki jo Hindujci imenujejo mahakalpa) 306.720.000 let. Ob koncu te ogromne dobe se zgodi mahapralaya, vesoljni potop, ki konča staro in odpre novo dobo. Hindujci so pozabili na Božjo obljubo, da nikdar več ne bo potopa, in zanje se veliki potop ponavlja ob koncu vsake dobe v veliki krožni drami. Se pa spominjajo Adama, ki ga imenujejo Manu (angleške besede man = človek, mentality = duševnost in mind = mišljenje so vse izpeljane iz hindujske besede Manu).
V Satapatha Brahmana beremo, da je bil Manu edini preživeli po potopu, sam opis potopa pa je zelo čuden. Potop in potrebo po izgradnji barke naznani riba. Tega posredovanja ribe v drugih starodavnih tradicijah o potopu ni. Vendar pa za to obstaja naslednja razlaga: Hindujci so izšli iz Mezopotamije in tam je ''bog'' Ea vodno božanstvo, pogosto predstavljeno z ribo (ali vsaj deloma kot riba). V večini poročil o potopu slednjega vedno napove neke vrste ''bog'' in videti je, da tudi hindujsko poročilo ni izjema – poganski koncept božanstva Ea so očitno prinesli v svojo novo domovino.
Provinca Yunnan leži v goratem predelu jugozahodne Kitajske in tam živi ljudstvo Lolos. V svojih zapisanih legendah, pesmih, rodovnikih in ritualih se spominjajo očakov, katerih življenjska doba je bila v enem primeru 660 let, v drugem pa 990 let. Najbolj spoštovan izmed teh očakov je Tse-gu-dzih. Videti je, da se tako spominjajo Adama, ki pa ga zamenjujejo s Stvarnikom. Zgodba pravi, da je Tse-gu-dzih ljudem ukazal, da mu pripeljejo človeške žrtve. Vsi so zavrnili, razen enega, imenovanega Du-mu. Tako je Tse-gu-dzih poplavil zemljo in ohranil le Du-muja in njegove štiri sinove, ki so potop preživeli v deblu z določenimi živalmi.
Zanimivo je, da ljudstvo Lolos posvečuje soboto vsak sedmi dan in tedaj ni dovoljeno orati ali šivati. Frazer in neki A. Henry ta osupljiva dejstva pripisujeta – seveda povsem pričakovano – nauku krščanskih misijonarjev. Toda spet moramo ugotoviti, da so ti misijonarji morali biti obupni pri svoji nalogi, če so te ljudi naučili tako grozne in očitne netočnosti. Zanesljivo so vsaj nekje na tem ljubem svetu bili krščanski misijonarji, ki so ljudi učili iz Biblije in jim celo pustili izvode Biblij? Toda sodeč po Frazerju in kolegih so bili vsi krščanski misijonarji brezupno nekompetentni pri svojem delu in so za sabo puščali le zmešnjavo. Da so zapisi, ki vsebujejo te legende in izročila, veliko starejši od prihoda krščanskih misijonarjev na Kitajsko, na modernistično šolo ne naredi vtisa. Zakaj bi pustili, da preprosto dejstvo ovira hipotezo – ali morda celo kak podeljen viteški naziv ali dva?
V kitajski enciklopediji iz časov Frazerja je bilo tudi naslednje geslo o vzhodni Tartariji (tj. Mongoliji): ''Vzhodna Tartarija. – Med potovanjem od obale Vzhodnega morja proti Che-lu ne naletimo na izvire ali ribnike, čeprav je dežela presekana z gorami in dolinami. Kljub temu pa je možno najti lupine ostrig in rakov, in to zelo daleč stran od morja. Izročilo Mongolov, ki naseljujejo deželo, pravi, da se že od nekdaj govori, da je v oddaljeni preteklosti to območje poplavil potop …'' (Frazer, J. G., 1923, Folklore in the Old Testament, cit. po Cooper, 2011, str. 234)
Kitajska predstavlja izredno pomembno pričo zgodovinskosti knjige Geneze, le da je treba seči onkraj mitologij in filozofij, ki so k nam prišle iz 6. st. pr. n. št., in se osredotočiti na starodavno gradivo monoteističnih, kronoloških in zgodovinskih poročil zgodnje Kitajske, ki so nastala veliko pred Mojzesom (torej tedaj niso imeli izvoda Geneze, ki bi jih usmerjal – torej so to znanje prinesli s sabo pri selitvi iz Babilona).
V času 6. in 7. st. pr. n. št. je prišlo do razcveta različnih filozofij: grške v Evropi, zoroastrianizma v Iranu in Indiji, budizma v Indiji ter taoizma in konfucionizma na Kitajskem. Hkratni pojav teh idej in filozofij deluje kot zagrinjalo, ki zastira pogled na zgodnejšo sliko. Ena najstarejših knjig izven Biblije je kitajska knjiga Shu Jing, Knjiga zgodovine. Ta zapis nas popelje do stvarjenja, kot se ga spominjajo Kitajci. Treba se je zavedati, da je ta zapis za več stoletij starejši od rojstva krščanstva, zato nihče ne more upravičeno trditi, da je njegova vsebina nastala pod vplivom krščanskih misijonarjev. Povsem domorodno poročilo o stvarjenju, ki sega več kakor 4000 let nazaj, se glasi:
''V starodavnosti, v začetku, je bil veliki kaos, temen in brez oblike. Pet elementov [tj. planetov] se še ni začelo vrteti, tudi sonce in luna še nista svetila. Ti, o duhovni Vladar, si nastopil v svoji vrhovni moči, in si najprej razdelil bolj grobe dele od čistejših. Naredil si nebesa. Naredil si zemljo. Naredil si človeka. Vse stvari s svojo močjo razmnoževanja so dobile svoje bitje.'' (Legge, J., 1852. The Notions of the Chinese concerning Gods and Spirits, cit. po Cooper, 2011, str. 238)
To je veliko več kakor močan odmev uvodnih vrstic Geneze. V zgodnji Kitajski so Boga poznali pod imenom Shang Ti (oz. Shang Dai), kar pomeni Vrhovni nebeški vladar (Kang C. H., Nelson, F. R., 1979. The Discovery of Genesis, Concordia, St. Louis).
Ko so okoli 2000 pr. n. št. kitajski naseljenci stopili v deželo, se jim je pridružila druga skupina, ki je potovala skozi Indo-Kitajsko. Kitajci so jih imenovali Miaotsu, kar je poniževalen izraz, v katerem element miao pomeni ''barbar'' ali ''kdor ne spada v družbo''. Poznamo jih pod imenom Hmong in danes štejejo okoli 12 milijonov. Bili so hrabro ljudstvo, saj so se skoraj 4000 let upirali vsem kitajskim poskusom, da bi jih uničili. Že od najzgodnejših časov so s pikolovsko natančnostjo ohranjali zapise svojih prednikov in rodovnike, pri tem pa veselo zabeležili dejstvo, da niso potomci Hama, kakor Kitajci, marveč potomci Jah-phuja, tj. Jafeta, sina Nuaha, tj. Noeta! Ljudstvo Miaotsu se spominja tudi drugih očakov, ki so navedeni v knjigi Geneze: Lama (biblijski Lameh, oče Noeta), Cusah (Kuš), Mesay (Mizraim), Lo Han (Ham), Elan (Elam), Nga-shur (Asur), Lo Shen (Sem), Go-men (Gomer). (Truax, E. 1991. ''Genesis according to the Miao People'', Impact Article, ICR)
Ko so krščanski misijonarji prišli v stik z ljudstvom Miaotsu, je bilo tako introvertirano in tako odrezano od sveta, da niso imeli pojma, da je zemlja okrogla. Toda pisci njihove starodavne pesmi, ki so jo peli ob porokah, pogrebih in podobnih priložnostih, so očitno vedeli, da je zemlja okrogla, kajti v opisu razkropitve iz Babilona vrstica v dobesednem prevodu pravi: ''Ločili so se, šli živet, obkrožili svetovno kroglo.'' (Truax, 1991, cit. po Cooper, 2011, str. 240) Toda vedeli so še veliko drugega, kajti uvodni vrstici pesmi se glasita: ''Na dan, ko je Bog ustvaril nebesa in zemljo, na ta dan je odprl vrata luči.'' Pesem nadalje opisuje kopno, rastline, živali in ptice, ter nazadnje človeka: ''Na zemlji je ustvaril človeka iz blata, iz tako ustvarjenega moža je oblikoval žensko.''
Miaotsu se reči spominjajo prav tako, kot so zapisane v Bibliji (Geneza 6,1-12): zemlja je bila polna nasilja. Bog je poslal kazen in prizanesel le pravičnemu Nuahu, njegovi ženi in družini, ki so se rešili v čolnu, skupaj s pari živali. Omenjena pesem govori o štiridesetih dneh obilnega deževja, o odpošiljanju goloba in o žrtvovanju živali po odhodu z barke.
Truax, prvi krščanski misijonar, ki je delal med ljudstvom Miaotsu, je poudaril, da niso ničesar vedeli o malikovalstvu, dokler se tega niso naučili od Kitajcev, ti pa so se obrnili v malikovalstvo po naukih filozofa Lao-tzuja in taoizma okoli 500 pr. n. št. Zaradi taoizma se je Kitajska oddaljila od svoje prvotne monoteistične vere očakov, tako da je danes treba kopati zelo globoko, da bi našli sledi, toda dokazi vendarle obstajajo.
Frazer (1923) pravi (cit. po Cooper, 2011, str. 252-253): ''Maori Nove Zelandije pravijo, da je določen bog, različno imenovan Tu, Tiki in Tane, vzel rdečo rečno glino, in jo pregnetel s svojo lastno krvjo v podobo, podobno sebi, z očmi, nogami, rokami in vso dovršeno, dejansko kot natančno kopijo božanstva. In ko je dokončal model, ga je oživil z vdihom v njegova usta in nosnice, nakar je glinena podoba takoj oživela in kihnila. Človek, ki ga je izoblikoval maorski Stvarnik Tiki, mu je bil tako podoben, da ga je imenoval Tiki-ahua, tj. Tikijeva podoba. […] Maori Nove Zelandije imajo dolgo legendo o potopu. Pravijo, da je takrat, ko so se ljudje namnožili na zemlji in so obstajala številna velika plemena, povsod prevladovalo zlo, plemena so se prepirala in bojevala med sabo. Zanemarili so čaščenje velikega boga Taneja, ki je ustvaril moža in ženo, in njegove nauke so odprto zanikali. Obstajala pa sta dva velika preroka, ki sta učila pravi nauk glede ločitve nebes in zemlje, toda ljudje so se jima posmehovali in govorili, da sta lažna učitelja ter da so nebesa in zemlja že od nekdaj takšna, kakršna vidimo zdaj.''
Presenetljivo je, da so maorskim izročilom o stvarjenju in potopu že tako zgodaj nasprotovale ideje uniformitarizma, o katerih govori 2. Petrovo 3,3-6 in kar je okužilo zahod šele pred 200 leti. Toda nadaljujmo z izročilom o potopu: Preroka sta še naprej pridigala, dokler ju plemena niso preklela. Nato sta naredila zelo širok splav in ga opremila s prostorom za bivanje in z zalogami hrane. Nato sta molila, da bi deževalo ''tako obilno, da bi ljudi prepričalo o obstoju in moči boga Taneja…'' Na splav so prišli še trije, moža Tiu in Reti, ter ženska Wai-puna-hau, na krovu pa so bile še druge ženske. Duhovnik Tiu je molil in lilo je v potokih, štiri ali pet dni. A tudi potem, ko je deževje prenehalo, so vode potopa naraščale. Do osmega meseca se je vihar pomiril in vode so začele usihati. Ves čas so ljudje na splavu častili Taneja, nazadnje pa so prispeli na Hawaiki:
''Mislili so, da bodo morda našli kakšnega prebivalca zemlje še živega, in da bo zemlja videti kakor pred potopom, toda vse se je spremenilo. Zemlja je bila razpokana in razklana … Niti eden ni preživel. Ti, ki so prišli s splava, so bili edini preživeli izmed vseh plemen zemlje.''
Lahko trdimo, da si noben Maorec ni tega izmislil. Pričanje je preveč podrobno in slikovito, da bi bilo izmišljotina. Vsekakor je preveč pogansko, da bi bilo rezultat kakšnega nauka misijonarjev, kajti ko so zapustili splav, so preživeli žrtvovali ne le Taneju, marveč tudi Rangiju in Rehuju in vsem drugim bogovom. Poleg tega izpušča toliko reči, ki so omenjene v Genezi, da očitno ni bilo zanašanja na Biblijo, ustnega ali pisnega.
Z Biamiji s Papue Nove Gvineje je prvič prišel v stik šele misijonar Tom Hoey leta 1971. Bili so zadnje ljudožersko pleme na tem otoku. Med učenjem njihovega jezika je Hoey odkril, da njihova tradicija vključuje stvarjenje in veliki potop. Hoey je ugotovil, da jih je to znanje pripravilo na to, da so sprejeli evangelij, ko so slišali poročila iz Geneze. Zdaj so krščanska skupnost, ki šteje okoli 5000 ljudi. Biamiji so bili skozi celotno zgodovino tako izolirani, da so trdno verjeli, da so bili skupaj z bližnjimi plemeni edini ljudje na svetu. To pomeni, da so njihovi spomini na stvarjenje, četudi popačeni, v celoti njihovi, ne pa sposojeni od kogarkoli izven plemena.
Pred-krščanski Saksonci, ki so pikolovsko natančno ohranjali svoje rodovnike od najstarejših časov dalje, so svoji liniji sledili vse tja do Jafeta in Noeta, popolnoma nevedoč, da bo to učenjakom modernistične šole povzročalo veliko muko. (Glej Cooper, B., 1995. After the Flood,New Wine Press, England, str. 83-96 in 228-230) V starodavnih dokumentih sta zapisani imeni Iafet (Jafet) in Noe (Noe), poleg tega pa so verjeli v Stvarnika kot Troedinega Boga. V epu Beowulf je njihov spomin na stvarjenje zares veličasten – beremo vrstice 90-98 te pesnitve, pretvorjene v prozo: ''Ta, ki je vedel, kako povedati o stvarjenju ljudi v davni preteklosti, je povezal zgodbo o tem, kako je Vsemogočni naredil zemljo, svetel in sijoč obok, obkrožen z vodami. Zmagoslavno ukajoč je postavil sonce in luno, luči za prebivalce zemlje, površje zemlje pa je okrasil z vejami in listjem. Ustvaril je življenje za vsako vrsto bitij, ki se gibljejo in živijo.''
Ep Beowulf, ki je nastal, preden so Saksonce pokristjanili, omenja potop: ''Na njem je bil vrezan izvor spopada v pradavnem času, ko je plima rastoče vode utopila raso velikanov; njihov konec je bil strašen; nasprotovali so Večnemu Gospodu in njihova nagrada je bil naliv potopa.'' (Crossley-Holland, K., 1999. Beowulf, cit. po Cooper, 2011, str. 274)
Še o troedinem Stvarniku, biblijskem Elohimu: za Saksonce je bil Odin, Vilja in Vilis. Kasneje, ko je šlo za stvarjenje človeka, so ga imenovali kot Odin, Hoenir (''tihi bog'') in Lodur. Ta trojica je iz jesenovine ustvarila moža, iz brestovine pa žensko; Odin je vanju dal duha, Hoenir jima je dal razumnost, Lodur pa jima je dal čustva [ali čute, ang. senses, op. prev.] in njuno zunanjo obliko. Nato so vanju vdihnili dih življenja in par je bil imenovan Lif in Lifthrasir, Življenje in Življenja-željan. Vse človeštvo je izšlo iz njiju. (Davidson, H.R. Ellis, 1979. Gods and Myths of Northern Europe, cit. po Cooper, 2011, str. 274)
Saksonci o potopu nimajo svojega posebnega izročila, verjetno so si delili skandinavsko legendo. Se pa potopa spominjajo kot definitivnega zgodovinskega dogodka: ''Ta Jafet je bil Noetov sin in rojen [ali prenesen] je bil v barki.'' (Wright (ured.), 1841-1845. Reliquae Antiquae, cit. po Cooper, 2011, str. 274) Še več, Saksonci so v svoji kronologiji določili datum potopa: število let od Adama do potopa je bilo ''…twa hund wintra & twu thusenda & twa & fiowertig '', tj. dva tisoč dvesto dvainštirideset zim, torej 2242 let. Kje so dobili to številko? Ne iz latinske Biblije Vulgate, ker se ta sklada s hebrejsko in 1656 leti za to obdobje. Septuaginta, do katere niso imeli dostopa, daje 2256 let. Kakorkoli, Saksonci so verjeli, da je Zemlja mlada. Stvarjenje so postavljali nekako v čas 5200 pr. n. št.
Globoko v notranjosti brazilske džungle Amazonije, ob reki Purus, ki so jo odkrili v 1860-ih, živijo plemena Pamary, Aberedy in Kataushya, ki pravijo: ''Nekoč so ljudje slišali bobnenje nad zemljo in pod njo. Sonce in luna sta postala rdeča, modra in rumena, divje živali pa so se brez strahu pomešale med ljudi. Mesec dni kasneje so slišali rjovenje in videli, kako se tema dviga z zemlje proti nebu, skupaj z grmenjem in močnim dežjem, ki je izpral dan in zemljo. Vse je bilo v stanju obupne zmešnjave. Voda je narasla zelo visoko, vse dokler zemlja ni bila potopljena pod vodo…'' (Frazer, 1923, cit. po Cooper, 2011, str. 282)
V Čilu žive Mapuči, ki jih je Špancem uspelo podrediti šele v 1880-ih, po 300 letih vojaških pohodov. Pred tem so se Mapuči uspešno ubranili pred invazijo Inkov, kar govori o njihovi moči in neodvisnosti misli. Mapučiji ''imajo izročilo o velikem potopu, v katerem je preživelo le nekaj oseb. Ti srečneži so se zatekli na visoko goro, imenovano Thegtheg, kar pomeni grmenje ali nekaj penečega, ki je imela tri vrhove in je imela to lastnost, da je plavala na vodi.'' (Frazer, 1923, cit. po Cooper, 2011, str. 285)
[1] Anthes, R., Mythology in Ancient Egypt, v Kramer. S. (ured.), 1961. Mythologies of the Ancient World. Anchor Books, London, str. 17-92. Letnice 3000-2900 pr. n. št. so konvencionalne modernistične letnice, vendar so v najboljšem primeru oklevajoče.
[2] Medijci (potomci Jafeta) so se očitno mešali z domorodnimi Elamiti (potomci Sema) in tako so nastali Perzijci, ki so bili mešane krvi, kar vsaj delno izpolnjuje Noetovo prerokbo iz Geneze 9,27. Večina Evropejcev in torej tudi Američanov izhaja iz te arijske (starodavne iranske) rase.
[3] www.thejournal.org/studylibrary/babylon/sect225.html. Avtor B. Cooper se zahvaljuje dr. Jamesu J. Scofield Johnsonu, da ga je opozoril na etimologijo Zoroastrovega imena. Njegovo prejšnje privzeto ime je bilo Zaratustra, kar pomeni ''seme odrešitve''.
[4] Angleščina in praktično vsi evropski jeziki, ki segajo do latinščine in grščine in še dlje, so po klasifikaciji filologov indo-evropski jeziki, ker so po izvoru iz Indije. Pra je koren latinskega pater, od koder izhaja staronemški vater in angleški father. Japati je hebrejsko ime Jafet, preneseno v zgodnje hindujski jezik.
Vir: Cooper, B., 2011. The Authenticity of the Book of Genesis, Creation Science Movement