V smislu starodavnosti in izvirnosti je seznam narodov (Geneza 10 in 11) superioren vsem dokumentom starega sveta. Modernisti pravijo, da je seznam nastal v približno 5. st. pr. n. št. (''perzijsko'' obdobje) kot kopija zgodnejših poganskih dokumentov, ali kar kot čista izmišljotina. V nadaljevanju bo pokazano, da se te trditve ne skladajo z dokazi. Seznam narodov je v 10. in 11. poglavju Geneze in je tako celovit ter avtonomen dokument, da ga lahko preučujemo kot samostojno celoto. Gre za osupljivo natančno mojstrovino informativnega zgodovinskega pisanja. V starem svetu ni mogoče najti ničesar vsaj približno takega.
Preletimo nekaj zanimivosti, ki potrjujejo, da seznam narodov ni nastal v t. i. ''perzijskem'' obdobju okoli 5. st. pr. n. št. Prva taka zanimivost je, da na seznamu narodov ni omenjena Perzija. Judje perzijskega obdobja so Perziji dolgovali svojo narodno rešitev in obnovo. Perzijski kralj Ahasver je po posredovanju svoje žene, kraljice Estere, ki je bila Judinja, preprečil spletko, s katero so skušali iztrebiti Jude (dogodek Judje še dandanes proslavljajo s praznikom, imenovanim Purim). Perzijski kralj Kir je leta 536 pr. n. št. izdal odlok, da se Judje lahko vrnejo iz svojega izgnanstva v Jeruzalem. Perzijski kralj Darej je leta 515 pr. n. št. izdal odlok, da v Jeruzalemu lahko obnovijo tempelj, ki so ga izropali in uničili Babilonci. Z drugimi besedami, Judje so Perziji dolgovali vse, zato je nepojmljivo, da na seznamu narodov ne bi bilo Perzije, če bi bil ta seznam res napisan v perzijskem obdobju. Poleg tega so bili Perzijci potomci Medejcev, ki pa so navedeni na omenjenem seznamu (Gen 10,2). Perzija ni navedena iz preprostega razloga: v času nastanka seznama še ni obstajala. To pomeni, da je seznam nastal pred letom 836 pr. n. št., ko je bila Perzija prvič omenjena v zapisih asirskega kralja Šalmanezerja III.
Na seznamu narodov ni Zamzumejcev, čeprav so svoj čas imeli pomembno vlogo v zgodnjem Kanaanu, do časa Abrahama (19. stol. pr.n.št.) pa so praktično izginili s svetovnega odra. To je pomemben kazalec, da je bil seznam prvotno sestavljen pred časom Abrahama. Mojzes, ki je pisal pod navdihom Boga okoli leta 1300 pr. n. št., je navedel, kako velik narod so bili Zamzumejci: ''… v njej so nekdaj prebivali Rafájevci, Amónci pa so jih imenovali Zamzuméjce; veliko in številno ljudstvo, visoke postave kakor Anákovci. Toda GOSPOD jih je pokončal pred njimi in Amónci so zavzeli njihovo posest in se naselili na njihovo mesto ...'' (Devt. 2,20-21) Enako osupljivo je naslednje dejstvo: Zgodnji Amonejci so prezirali Zamzumejce in ta prezir se kaže v tem, kako so jih poimenovali. Ime Zamzumejec označuje nekoga, ki je v svojem govoru tako barbarski, da zveni, kot da skuša govoriti s polnimi usti. (Interpreter's Dictionary of the Bible, vol.4, str. 934, cit. po Cooper, 2011, str. 77) Zato se postavlja vprašanje: Ali so bili pisci, ki so Biblijo domnevno ponarejali v času po izgnanstvu, taki strokovnjaki za starodavno amonejsko govorico, da so bili sposobni iznajti ta avtentični, čeprav nesramni vzdevek za ljudstvo, ki sicer ni imelo pomembne vloge v judovski zgodovini? Težko je verjeti kaj takega. Taki ponarejevalci bi bili od predmeta svojega pisanja oddaljeni 1500 let in ne bi mogli vedeti, da je Amoncem govorica Zamzumejcev zvenela tako barbarsko, niti ne bi mogli biti taki strokovnjaki za amonejščino, da bi lahko kovali take vzdevke. In zakaj naj bi se ti domnevni ponarejevalci sploh ubadali z Zamzumejci, če pa slednji sploh niso bili pomembni za zgodovino Judov? Pa tudi glede samih Amoncev je zanimivo, da jih seznam narodov ne omenja, čeprav so bili v času približno od 1300 do 580 pr. n. št. zares pomembni na Srednjem vzhodu. Nemogoče bi jih bilo prezreti, če bi bil seznam napisan kadarkoli v tem obdobju.
Dober primer ljudstva, ki je bilo pomembno in slavno ob nastanku seznama narodov, so Jebusejci. Ime so imeli po Jebusu, ki ga navaja Geneza 10,16. Po zavzetju Kanaana pod Jozuetovim poveljstvom so Izraelci osamili mesto Jebus, tj. Jeruzalem. Kralj David je Jeruzalem zavzel okoli leta 1000 pr. n. št., kasneje pa so Jebusejci poniknili v zgodovinsko pozabo. Zanesljivo ne bi o njih ničesar vedeli tudi domnevni ponarejevalci Biblije iz 5. st. pr. n. št.
Takih primerov je še več in jasno kažejo, da je modernistična trditev, da je bil seznam narodov napisan po prihodu iz babilonskega izgnanstva, enostavno napačna.
Brez Abrahama evangelij ne bi imel smisla, zato ni presenetljivo, da modernisti nočejo priznati, da je Abraham kdaj obstajal, kaj šele da bi storil vse, kar Biblija govori o njem. Pravijo, da je Abraham zgolj izmišljeni junak t. i. ''Abrahamove sage'', pobožen mit, ki so ga v Genezo vstavili podobno pobožni ''uredniki'' po prihodu iz babilonskega izgnanstva. To naj bi storili z namenom, da bi Judom dali občutek narodne zgodovine in dostojanstva. Modernistično stališče ni skladno z arheološkimi najdbami in različnimi starodavnimi dokumentarnimi dokazi izven Biblije, ki prepričljivo potrjujejo, da je Abraham res obstajal, in to res tedaj kot pravi Biblija.
Ime Abram izven Biblije prvič srečamo v pogodbi, ki je bila narejena okoli leta 1950 pr. n. št. pod vladavino kralja z imenom Abil-Sin. On je bil četrti kralj prve dinastije Babilona in prednik slavnega Hamurabija. Med obema kraljema je bilo 38 let, in glede na to, da je bil Abraham v času Hamurabija v svojih sedemdesetih, to pomeni, da je bil Abram v času Abil-Sina dovolj star, da je sklepal pogodbe.
Ime Abram je v pogodbi zapisano kot Abi-ramu. Čas in lokacija se ujemata z biblijskim Abramom in ekstremno malo verjetno je, da bi ob istem času na približno istem kraju delovala dva moža s tako nenavadnim imenom, in to oba z dovolj veliko veljavo za sklepanje pogodb. Kljub temu modernistični tabor meče pesek v oči z izjavo: ''Čeprav se občasno citira vzporednice, zapisane v klinopisu, v akadskih besedilih še nista bila odkrita niti Abram niti Abraham.'' (Interpreter's Dictionary of the Bible, vol. 1, str. 15, cit. po Cooper, 2011, str. 81) K sreči pa vsi modernisti niso te vrste. A. H. Sayce pravi: ''Ime Abram – Abu-ramu, vzvišeni oče – je izpričan v zgodnjih babilonskih pogodbah.'' (Sayce, The Higher Criticism and the Verdict of the Monuments, cit. po Cooper, 2011, str. 82) Te pogodbe pričajo, da je Abram najel govedo, oddal v najem nekaj zemlje, plačal obrok itd. – kar je skladno s sliko, ki jo o Abrahamu daje Biblija: ni bil uradnik ali neki prinček, temveč poljedelec in živinorejec, ki je bil tedaj, ko ga je Bog poklical, dovolj premožen, da se je s svojimi služabniki preselil iz dežele.
Abrahamovega odhoda iz Ura (Gen 12,1-4) so se v Babiloniji dolgo spominjali. Babilonski zgodovinar Berosus v začetku 3. st. pr. n. št. piše: ''Nadalje … živel je, trinajsti po vrsti, mož z imenom Abraham, mož plemenitega rodu in superioren v modrosti. O njem pravijo, da je iznašel astrologijo in kaldejsko magijo ter da ga je Bog spoštoval zaradi pobožnosti. Nadalje je rečeno, da se je po navodilu Boga preselil živet v Fenicijo in tam Feničane poučeval o gibanju sonca in lune ter o drugih rečeh, zaradi česar ga je njihov kralj zelo spoštoval.'' (Horne, Sacred Books and Early Literature of the East, cit. po Cooper, 2011, str. 82)
Kralj je bil Abimeleh iz Gerarja, o katerem govori Geneza. (isti vir kot zgoraj; Gen 20,2-18; 21,22-32; 26,1-26) Če zanemarimo neumnost o magiji in astrologiji, je zanimiva podrobnost ta, da Berosus pravi, da se je Abraham preselil v Fenicijo. Dežela, ki so ji v Berosusovem času rekli Fenicija, se je v Abrahamovem času imenovala Kanaan. Vsak ponarejevalec besedila, ki bi se naslanjal na Genezo, bi zanesljivo govoril o Kanaanu, ne o Feniciji. Vse to kaže, da je Berosus črpal iz avtentičnih babilonskih zapisov, ne iz Geneze.
O starodavnosti teh poglavij Geneze govori tudi naslednje: Abrahamovi predniki so bili slavni, saj je nekaj velikih mest nosilo njihova imena: Haran, Nahor, Terah. V 19. stol. pr. n. št. so to bila cvetoča središča trgovine in poganstva, toda do 6. st. pr. n. št. so bila že dolgo opuščena in v ruševinah, pokrita s peskom (razen Harana). Njihova imena se v asirskih zapisih pojavljajo kot Til-Nakhiri (Nahorjev kup) in Til-Turakhi (Terahov kup). (Unger, Archaeology and the Old Testament, cit. po Cooper, 2011, str. 84) Akadci, ki so šli v pozabo do 18. st. pr. n. št., so razvaline mesta Terah imenovali Til sa tuhari. (Interpreters Dictionary of the Bible, cit. po Cooper, 2011, str. 84) Judje po izgnanstvu ne bi imeli pojma o obstoju teh kupov ali o imenih, pod katerimi so jih poznali Asirci in še zlasti zgodnejši Akadci. Tudi ne bi imeli razloga ali motiva, da bi ta imena privzeli za imena prednikov svojega izmišljenega Abrahama, saj so bila mesta prežeta s poganstvom. Niti ne bi imeli razloga, da bi mislili, da pod temi kupi ležijo nekdanja mesta. Prvi, ki je ugotovil, da pod kupi ležijo zapuščena mesta, je bil arheolog Flinders Petrie leta 1890. Kadar Geneza govori o teh mestih, lahko razberemo, da gre za živahna središča civilizacije, kar nakazuje njeno starost.
Vir: Cooper, B., 2011. The Authenticity of the Book of Genesis, Creation Science Movement