Svetopisemsko poročilo o Jožefu uporablja besede, imena in fraze, ki bi bile popolna neznanka za nekoga, ki je pravkar prišel iz babilonskega izgnanstva, zato odpade ugovor, da je zgodba o Jožefu ponaredek iz časa okoli 6. st. pr. n. št. (čas vrnitve Izraelcev iz Babilona). Gre za posebne in tehnične izraze, ki bi bili neznani prišlekom iz babilonskega izgnanstva, hkrati pa dobro poznani nekomu, ki je živel v Egiptu približno v času Jožefa (18. st. pr. n. št.). Kot pravi eden izmed arheologov: ''V egiptovskih zgodbah v Genezi in Eksodusu obstaja veliko pravilnih lokalnih in starinskih podrobnosti, ki se jih skupaj s splošnim dejstvom o potovanju Jakobovih dvanajstih sinov in o njihovih potomcih v deželi Nila ne da razložiti kot kasnejše izmišljotine.'' (Unger, M., 1954. Archaeology and the old Testament, str. 132, cit. po Cooper, 2011, str. 122)
Med temi ''lokalnimi in starinskimi podrobnostmi'' so imena in nazivi določenih javnih uslužbencev. Ti nazivi so veljali za določeno obdobje, kasneje pa so prišli iz rabe. Taka sta na primer: ''veliki točaj'' in ''veliki pek'' iz Geneze 40,2. Potifar je postavil Jožefa na mesto ''oskrbnika svoje hiše'' – gre za izvirni in popolnoma avtentični egipčanski naziv, neposredno preveden v hebrejščino.
V Genezi 39 in 40 se za zapor uporablja beseda, ki je ni mogoče najti drugod v Bibliji. Gre za hebrejski izraz egipčanskega izraza za zapor, bet ha-sohar, ki pomeni zapor okrogle oblike, kakršnega so imeli v trdnjavah tedanjega obdobja, o čemer pričajo egipčanska besedila. Kako naj bi domnevni ponarejevalec Biblije iz 6. st. pr. n. št. to vedel? In zakaj naj bi uporabil ta izraz, če pa bi imel na razpolago izraze kot so beth has-surim (hiša ujetništva), beth esur (hiša okovov), ali celo beth kele (hiša omejevanja), ki bi jih njegovi bralci z lahkoto razumeli? Za ''zapor'' je obstajalo vsaj še sedem drugih hebrejskih besed, ki bi jih domnevni ponarejevalec lahko uporabil in so bile v uporabi v 6. st. pr. n. št. In vendar nas skušajo prepričati, da je ponarejevalec raje izbral davno zastarelo egipčansko besedo iz 18. st. pr. n. št., katere pomen je bil njegovim bralcem popolnoma neznan, prav tako kot njemu samemu – pa ne le to, tudi pravilno jo je zapisal in pravilno jo je uporabil v sobesedilu…
Popolnoma avtentičen je tudi opis Jožefove inavguracije na mesto faraonovega prvega ministra (Geneza 41,42.43). Natanko tako kakor jo podaja Geneza, je prikazana tudi na nekaterih grobnih slikah in stenskih slikarijah, ki segajo v čas Jožefa.
O bivanju Izraelovih plemen v Egiptu naj ne bi bilo veliko dokazov, toda kako potem pojasniti, da je v rodovniku Levija toliko egipčanskih, ne hebrejskih imen? Mojzes, Asir, Pasur, Hofni, Pineas, Merari, Putiel – vse to so egipčanska imena, ne hebrejska. In zakaj naj bi si Jud, ki je prišel iz Babilona, vse to izmislil? Že sam obstoj egipčanskih imen v Levijevem izraelskem duhovniškem rodu odraža sramotno obdobje njihove zgodovine, ko so se Leviti zapletli v čaščenje egipčanskih lažnih bogov. Zelo na kratko: ker so bili tako prežeti z egipčanskim poganstvom, so zelo hitro vzpostavili čaščenje zlatega teleta, pri čemer je šlo za čaščenje Hatorja, egipčanske svete krave s sončnim diskom med rogovi. Vsak babilonski Jud, še zlasti pa domnevni ''duhovniški urednik'' Geneze, si ne bi izmislil tako obžalovanja vrednega neuspeha.
In če Jakobovi potomci nikoli niso bili sužnji v Egiptu, kako potem pojasniti, da je v muzeju Brooklyn Museum papirus, datiran v čas okoli leta 1700 pr. n. št., na katerem je seznam številnih hebrejskih sužnjev. Na tem seznamu je tudi ženska z imenom Šifra. Zanimivo je, da je bilo tako ime tudi babici, ki je omenjena v Eksodusu 1,15.
Kako pa je s trditvijo, da v Egiptu ni nobenega spomenika z Jožefovim imenom? Morda res ni takega kipa, obstaja pa 200 milj dolg namakalni kanal, ki ga vse do danes po vsem Egiptu poznajo pod imenom Bahr Yusuf, tj. Jožefov kanal. Še več, Egipčani vam lahko povedo, da ga je zgradil Jožef iz Biblije, ki je bil nekoč faraonov ''veliki vizir''.
A to še ni vse. 24. 9. 2009 so s posebnim obvestilom Bližnjevzodnega inštituta za raziskave medijev (Middle East Media Research Institute) oznanili, da so v Muzeju Egipta (Museum of Egypt) kovanci, ki nosijo ime in podobo svetopisemskega Jožefa. Povzetek poročila pravi: ''Raziskovalec je identificiral kovance mnogih različnih obdobij, vključno s kovanci, ki so imeli posebne oznake, ki jih uvrščajo v Jožefovo obdobje. Med temi je bil kovanec, na katerem je bil napis in podoba krave, ki simbolizira faraonove sanje o sedmih debelih kravah in sedmih suhih kravah ter sedmih zelenih klasih in sedmih posušenih klasih. Ugotovljeno je bilo, da so bili napisi v tem zgodnjem obdobju običajno preprosti, saj je bilo pisanje še v svojih začetnih fazah, zato je bilo dešifriranje napisov na teh kovancih težavno. Toda ekipi raziskovalcev je uspelo prevesti napis na kovancu tako, da so ga primerjali z najzgodnejšimi hieroglifnimi besedili … Jožefovo ime je na tem kovancu s hieroglifi zapisano dvakrat: enkrat kot originalno ime, Jožef, enkrat pa kot egipčansko ime Saba Sabani, ki mu ga je dal faraon, ko je postal blagajnik. Obstaja tudi podoba Jožefa, ki je bil del egipčanskega vodstva tedanjega časa.''
(http://www.memri.org/bin/articles.cgi?Page=archives&Area=sd&ID=SP256109, cit. po Cooper, 2011, str. 126)
Vir: Cooper, B., 2011. The Authenticity of the Book of Genesis, Creation Science Movement