odpri / zapri podmeni

TOLEDOTH

Literarna zgradba knjige Geneze ima posebnost, ki nam morda lahko veliko pove o njeni starosti. Gre za t. i. ''toledoth'', ki se nahaja na več mestih v Genezi. Beseda toledoth je v množini (v Genezi nikdar ni uporabljena v edninski obliki toled) in jo v odvisnosti od sobesedila prevajajo kot nastanek, rodovnik, zgodovina, zaporedje dogodkov, zgodba itd. Uporabljena je npr. v Genezi 2,4 in 5,1. Če Genezo beremo kot sklenjeno celoto, opazimo, da toledoth označuje konec nekega odlomka (oz. podpoglavja) in začetek naslednjega. Za ponazoritev: Ima vlogo šiva, ki povezuje dva dela istega oblačila in je sestavni del obeh delov, ne le enega.

Videti je, da je Geneza sestavljena iz nekaj zaporednih dokumentov, ki so bili pod Božjim vodstvom napisani v zaporedju. Ko je Mojzes te dokumente pod Božjim vodstvom spravil skupaj v enotno knjigo, je bodisi sam naredil toledoth, ki dokumente ''zašijejo'' skupaj, ali pa so toledoth že obstajali v samih dokumentih in jih je Mojzes le zložil skupaj. Videti, da je slednje bolj verjetno, kajti toledoth lahko opravljajo funkcijo kolofona enega dokumenta in hkrati uvoda ali naslova naslednjega – to pa je značilnost začetkov in koncev glinenih ali kamnitih tablic. Te tablice so bile najbolj starodavna metoda za shranjevanje podatkov in so jo opustili s prihodom pergamenta in papirusa. Vsaka tablica, ki je bila del niza tablic, je na začetku imela uvod ali naslov, na koncu pa kolofon. Na ta način je bralec vedel, kakšen je vrstni red tablic. Tablice so bile okoren medij, saj so zasedle veliko prostora in so bile težke. Imele pa so pomembno kvaliteto – obstojnost. Bile so odporne na ogenj, vodo, insekte in glodalce. Osupljivo je, da so mnoge še danes v tako dobrem stanju kakor pred 4.500 leti, ko so bile napisane.

Sama Tora (ali Pentatevh, tj. prvih pet Mojzesovih knjig) je bila najverjetneje napisana na usnjene ali pergamentne zvitke. Mojzes je v Egiptu poznal usnjene, pergamentne in papirusove zvitke, zato je bila njihova uporaba nekaj povsem naravnega. Celotni Pentatevh je bilo možno napisati na en sam zvitek, medtem ko bi za kaj takega potrebovali na stotine glinenih tablic.

Ker knjiga Geneze vsebuje toliko toledoth, se lahko predpostavi, da je izvorno bila napisana kot zbirka glinenih tablic, ki jih je Mojzes pod Božjim vodstvom dobil v oskrbo. To samo po sebi nakazuje, da Geneza nikakor ni bila napisana s strani domnevnih ponarejevalcev v 6. ali 5. stol. pr.n.št.

SONCE IN LUNA

Kritiki in modernisti se posmehujejo domnevni naivnosti in preprostosti poročila o četrtem dnevu stvarjenja, ko je Bog ustvaril sonce, luno in zvezde, pri tem pa se ne zavedajo pomembnosti tega, kar kritizirajo. Geneza sonce in luno opisuje preprosto kot večjo luč in manjšo luč. Ne prezrite, da jima ne daje imen in da jasno pove, da ju je ustvaril Bog (za primerjavo: Sumerci so verjeli, da so nebesa in zemlja produkt prvobitnega morja, oz. boginje Naamu, ''matere, ki je rodila nebesa in zemljo''.)

Vprašati se moramo, kako so nastanek sonca in lune pojasnili najzgodnejši poganski miti, torej tisti, od katerih naj bi Geneza domnevno prepisovala. Ni se nam treba ubadati z miti Babilonije (sonce in luno so imenovali Šamaš in Sin), temveč moramo obravnavati prav najzgodnejše mite Sumerije, ki so nastali veliko pred babilonskimi in asirskimi. Samuel Kramer, svetovna avtoriteta o sumerskih besedilih in mitologiji (in nikakor ne prijatelj Geneze) v knjigi From the Tablets of Sumer (1956) na to temo pravi, da o izvoru in značaju lune, sonca in zvezd ni dana praktično nobena neposredna razlaga, da pa obstaja možnost, da so luno in sonce imeli za ustvarjena iz lune, potem ko je bila slednja narejena iz ozračja. Očitno je torej, da sumerski mit ne more biti izvor poročila, ki ga imamo v Genezi. Poleg tega sumerski mit navaja imeni sonca in lune: Utu za sonce in Sin ali Nanna za luno.

To dejstvo je zelo pomembno. Razmislite o naslednjem: Recimo, da naletite na dve sporočili, napisani na papirju. Eno pravi, da se je danes zjutraj ob sedmih v hiši rodil deček, drugo pa, da se je danes zjutraj ob sedmih rodil Janezek. Katero izmed sporočil je bilo napisano najprej? Sporočilo, ki podaja ime novorojenčka, je bilo napisano kasneje kakor sporočilo, v katerem ni imena – to pa zato, ker tedaj, ko je bilo napisano sporočilo brez imena, novorojenček še ni imel imena. Podobno je Geneza starejša od sumerskega mita; ko je bil napisan ta del Geneze, sonce in luna še nista imela imen. Utu in Nanna sta bili imeni bogov, ki so si jih Sumerci izmislili po potopu; za poročilo o stvarjenju, ki ga podaja Geneza, pa je videti, da je bilo napisano pred potopom, v prvih letih po stvarjenju.

Kasneje Geneza uporablja običajna imena za sonce in luno: shemesh v Genezi 15,12 za sonce (njegovo babilonsko ime) in yareah v Genezi 37,9 za luno (njeno kanaansko ime). Prvo je bilo v času Abrahama, ki je živel nekaj stoletij po potopu, drugo pa je iz časa Jožefa, ko je bil še mladenič. Če Geneza daje poganski imeni za večjo in manjšo luč v poglavjih 15 in 37, bi ju lahko podala tudi v svojem prvem poglavju, toda le, če bi v času pisanja že obstajali. Očitno nista obstajali. Prvo poglavje Geneze je bilo napisano veliko pred miti, za katere kritiki trdijo, da so vodili v nastanek Geneze.

UPORABA SEDANJIKA PRI OPISU PREDPOTOPNEGA SVETA

V Genezi 2,8-14 so omenjene geografske podrobnosti sveta iz časa pred Noetovim potopom. Toda ti opisi niso zapisani v pretekliku, kot v zgodovinski knjigi, marveč v sedanjiku, kot da jih podaja nekdo, ki jih pozna iz svojega vsakdana.

Vse skupaj še bolj vzbuja pozornost, če upoštevamo, da je potop popolnoma spremenil svet. Ko so vode potopa odtekle, ni od predpotopnega sveta ostalo ničesar, kar bi kdo lahko prepoznal. Po potopu so potomci preživelih dajali lokacijam imena, ki so spominjala na predpotopne kraje (o teh krajih so izvedeli od ljudi, ki so preživeli potop in so poznali predpotopni svet). To je vidno pri prvih ljudeh po potopu. Babilonci so ravnico, ki jo imenujemo Babilonija, imenovali edinu, Asirci pa bit-idinu, s čimer so skušali ovekovečiti predpotopno ime Eden. Prvi naseljenci Mezopotamije so reki, ki jo napajata, poimenovali Evfrat in Tigris – ti imeni sta tudi v opisu predpotopnega Edena. Podobno so prvi kolonisti današnjih ZDA dajali naselbinam imena, ki so bila enaka tistim v Angliji, iz katere so se preselili (npr.: New England, Boston, London, Cambridge itd.). To seveda ne pomeni, da je ameriški Boston isto kot angleški, temveč je bil prvi le poimenovan po drugem.

Pomembno je tudi dejstvo, da so opisi geografije pred potopom drugačni od geografskih značilnosti po potopu. Na primer: 1) Prvotni Eden so napajale štiri reke, popotopno Mezopotamijo (kjer je ležal babilonski edinu) pa le dve. 2) V predpotopni Asiriji je bila reka Tigris na vzhodni strani dežele, v novi, popotopni Asiriji pa je novi Tigris tekel na zahodni strani (na to opozarja Henry Morris v The Genesis Record). Pisec Geneze 2,11-14 je pisal v predpotopnih časih, zato je predpotopni svet opisoval v sedanjiku, pa tudi geografija je bila tedaj drugačna kakor po potopu.

KOLEDAR

Da bi znali ceniti starodavnost koledarja Geneze, si oglejmo lunarni koledar, kakršnega so iznašli Babilonci. Njihovi meseci so bili poimenovani, lihi so bili dolgi 30 dni, sodi pa 29 dni. Na ta način so dovolj dobro rešili težavo, da je lunarni mesec v resnici dolg nerodnih 29,5 dni. V nasprotju s tem meseci v Genezi niso poimenovani, marveč le oštevilčeni, vsi pa trajajo točno 30 dni (leto torej 12 lunarnih mesecev po 30 dni, tj. 360 dni). To nakazuje, da je koledar, ki ga uporablja Geneza, nastal v času pred potopom. V knjigi Geneze beremo, da je Bog ustvaril sonce, luno in zvezde ter da so bile namenjene merjenju časa. Potop je v ta sistem vnesel motnje in vse to spremenil, zaradi česar so odtlej lunarni in solarni koledarji precej zapletena zadeva (npr. lunarni meseci niso enako dolgi, solarni dan ni enako dolg kot sideralni).

Judje so se iz babilonskega izgnanstva vrnili v Jeruzalem pod vodstvom Ezra in Nehemija proti koncu 6. stol. pr. n. št. (med letoma 538 pr. n. št., ko je bil izdan Kirov odlok, in 515 pr. n. št., ko je bil obnovljen jeruzalemski tempelj). Kritiki domnevajo, da je bila Geneza in preostala Tora ''skomponirana'' po letu 515 pr. n. št. Če je to res, zakaj Geneza ne uporablja babilonskega koledarja, ki je bil edini, ki so ga vračajoči se Judje poznali? Tedaj so uporabljali babilonski koledar – in še danes ga; mesece imajo poimenovane, ne oštevilčene, kakor v Genezi. Geneza piše, da so med potopom vode naraščale 150 dni (od 17. dne 2. meseca do 17. dne 7. meseca je 5 x 30 = 150 dni), toda po babilonskem in judovskem koledarju se to ne izide (29 + 30 + 29 + 30 + 29 = 147 dni, ne pa 150 dni).

Vir: Cooper, B., 2011. The Authenticity of the Book of Genesis, Creation Science Movement

Ustvarjen.si
povzema dela znanstvenikov, ki so zagovorniki Boga Stvarnika, kot ga opisuje Sveto pismo.
© Vse pravice pridržane 2024 - Ustvarjen.si
chevron-rightchevron-up-circle linkedin facebook pinterest youtube rss twitter instagram facebook-blank rss-blank linkedin-blank pinterest youtube twitter instagram