odpri / zapri podmeni

GEORGE SMITH IN KALDEJSKO POROČILO O POTOPU

Biblija je bila in ostaja izpostavljena težavam in preganjanjem. Po vsem svetu in skozi stoletja so jo iskali in požigali – včasih kar skupaj z njenimi bralci. Aleksandrijski gnostiki so jo napačno kopirali in izkrivljali; Marcion in njegovi sledilci so jo raztrgali na koščke[1]; Origen in drugi ''cerkveni očetje'' so jo alegorizirali do te mere, da je postala nepomembna; 1000 let ali več je bila zaklenjena v latinščino, za vsak poizkus prevoda pa je bila zagrožena smrtna kazen; posvetni učenjaki jo žalijo in se ji posmehujejo z vehementnostjo in odločnostjo, kakršne ne najdemo pri nobenem drugem napisanem delu. In vendar je preživela več kakor 2000 let takega ravnanja in je danes še vedno z nami – neomajna, potrjena in prevedena v stotine jezikov.[2] Njeni nasprotniki morajo biti razkačeni preko vseh mej. Kakorkoli se že trudijo, je ne morejo uničiti niti ovreči. Toda kmalu po reformaciji so videli svojo priložnost in privzeli nov pristop.

Bibliji preživetje zagotavlja dejstvo, da upravičeno trdi, da je Božja Beseda. To je pokazala reformacija 16. stoletja, ko Biblija ne samo da ni bila uničena, kakor so želeli in upali, temveč je bila v samo nekaj desetletjih pomnožena na milijone izvodov po vsej Evropi, pri čemer je večina izvodov dosegla ljudi. Vsi zunanji napadi so se izkazali za popolnoma nekoristne. In tedaj je na sceno stopil Spinoza.

Baruch Spinoza (1632 – 1677) je bil rojen v Amsterdamu in je bil judovskega izvora. Njegovi predniki so zbežali pred špansko inkvizicijo leta 1536. Razvil je filozofijo, ki je bila malenkost več kakor panteizem (Deus sive Natura – Bog narave), toda bil je dovolj previden, da je svoje ideje predstavil anonimno v svojem delu Tractatus, ki ga je objavil leta 1670.[3] Namen njegovega dela je bil, presenetljivo, izzvati trditev, ljubo vsakemu Judu, namreč to, da je bil Mojzes avtor Pentatevha, tj. prvih petih knjig Biblije. S Spinozo se je rodilo to, kar danes poznamo kot ''dokumentarna hipoteza'', ki jo tako cenijo ''visoki kritiki'' Biblije.[4]

Spinozovo štafeto je v 18. stoletju prevzel francoski filozof Jean Astruc, ki se je v mladosti navduševal nad raziskovanjem razkrajanja človeški trupel.[5] Štafeto je nato prevzel Julius Wellhausen in njegovi številni kolegi na nemških univerzah 19. stoletja.[6] Nemški kritiki so bili tako marljivi, da do poznega 19. stoletja skoraj ni bilo mogoče študirati v Angliji, Evropi ali Ameriki, ne da bi bilo izobraževanje oslabljeno ali zastrupljeno z modernizmom. Slednji je prežemal vse. Za te, ki so verjeli v Biblijo, so se ti časi zdeli kot najbolj temačni. Medtem ko je modernizem trgal Pisma v pripovedke, je darvinizem pridobival nadzor nad svetom. Biblija je bila končno poražena in vero v Biblijo so sistematično uničevali enkrat za vselej – tako so vsaj kritiki govorili drug drugemu in svojemu občinstvu. Nato pa je po Božji previdnosti izza vogala in kot od neznano kje prišel George Smith.

George Smith, ki ga od številnih soimenjakov loči pridevek ''asiriolog'', je bil nadvse skromen in med zadnjimi, ki bi mu prisodili, da bo prvak. Rodil se je 26. 3. 1840 v revni delavski družini v Londonu. V prvi polovici 19. stoletja je bila to resna ovira. Otroke s takim ozadjem so poučevali le osnove branja, pisanja in računstva, na vsakem koraku pa so jim vcepljali, da naj ne pričakujejo, da se bodo dvignili iz stanu, v katerem so se rodili. Toda Smith je bil izjemno bister in pri zgolj 14 letih si je pridobil mesto vajenca za graverja bankovcev v znani londonski tiskarni Bradbury & Evans. Družbeno je bila to pomembna in zelo odgovorna kariera za mladeniča in Smith se je izkazal. Toda njegovo usposabljanje in hitro rastoče sposobnosti so bile zgolj priprava na to, kar se je kasneje izkazalo za njegovo pravo poslanstvo.[7]

Delovno mesto Georga Smitha je bilo po Božji previdnosti blizu Britanskega muzeja in tako je slišal za nekatera zelo vznemirljiva odkritja. Bil je mož, ki je ljubil svojo Biblijo. Željno jo je bral in ko je slišal za pripoved o Babilonu in Ninivah ter o tem, da so starodavne zapise iz teh krajev izkopavali in dajali na ogled v Britanskem muzeju, se ni mogel upreti. Kmalu je vsak odmor za kosilo porabljal za to, da je strmel v glinaste tablice in se spraševal, kaj pravijo. Njegovi obiski so bili tako redni in pogosti, in njegovo zanimanje za napise tako očitno, da so ga kmalu opazili zaposleni v muzeju, ki so to povedali Henryju Rawlinsonu, vodilnemu svetovnemu asiriologu. Rawlinsona je tako prevzela Smithova želja po znanju, da mu je kmalu posojal odlitke in skice napisov, da jih je lahko vzel domov in proučeval. Nedvomno mu je posodil tudi leksikone in sezname besed, da se jih je naučil na pamet, čeprav je Smith o teh stvareh bral od svojega 14. leta. Rawlinson je nekega dne ostrmel, ko mu je George Smith mimogrede omenil, da je na enem izmed napisov (črni obelisk) dešifriral datum, ko je izraelski kralj Jehu plačal davek Šalmanezerju, kralju Asirije.[8]

Rawlinson je bil šokiran. S svojimi kolegi se je že nekaj časa na vso moč trudil, da bi dešifrirali datum, a brez uspeha. Očitno sta Smithova sposobnost in želja po učenju prinašali prave sadove, tako da je Smith napredoval veliko hitreje, kot si je Rawlinson drznil upati. Kot graver bankovcev je bil George Smith sposoben zelo natančno risati in imel je izredno izurjeno oko za celo najbolj drobne podrobnosti. Poleg tega je bil večinoma samouk in zato nezaslepljen ali zapeljan s prišepetavanjem modernizma. Njegove misli so bile jasne, oči vedoželjne in imel je verno srce, tako da je - ker je vedel več kakor njegovi učitelji – lahko videl reči, ki so jih spregledali vsi drugi strokovnjaki.

Rawlinson ga je nemudoma rekrutiral in ga določil za asistenta na muzejskem oddelku za asiriologijo. Pisalo se je leto 1867, Smith in Rawlinson pa sta skupaj delala na tretji in četrti knjigi dela z naslovom The Cuneiform Inscriptions of Western Asia (Klinopisni napisi zahodne Azije).[9] Smithu je medtem uspelo določiti datum določenega mrka, omenjenega na tablicah (šlo je za maj 763 pr. n. št.), kakor tudi čas invazije Elamitov v Babilonijo (2280 pr. n. št.). A to še ni bilo vse. Ob tem je v strokovno revijo Zeitschrift fur Aegyptische Sprache prispeval niz člankov o političnih odnosih med kasnejšima imperijema Asirije in Egipta.

Leta 1871 je Smith objavil The Annals of Ashurbanipal (Anali kralja Ašurbanipala; to je ''Asenapar'' iz Ezra 4,10), ogromen dosežek, pri katerem je prepisal z drugimi črkami in prevedel besedilo skupaj z variantami interpretacije. Nato je sledila kronologija vladavine Senaheriba, kakor tudi klinopisna abeceda asirskega jezika. V tem času je pred Družbo biblijske arheologije predstavil izredno dragocen članek o zgodnji zgodovini Babilonije.[10] Povrh vsega tega – in še vedno smo v letu 1871 – je dešifriral ciprske napise, ki so dotedaj begali učenjake z vsega sveta. Pomagal jim je celo s tem, da jim je priskrbel silabarij. Šlo je za osupljiva dela zares nadarjenega učenjaka, in sicer takega, ki je verjel Bibliji. To so bili zanj vznemirljivi in rodovitni časi, bližali pa so še boljši, pa ne le zanj, marveč tudi za vse kristjane, ki verjamejo Bibliji.

Dne 3. 12. 1872 je Smith pred Družbo biblijske arheologije predstavil članek z naslovom The Chaldean Account of the Deluge (Kaldejsko poročilo o potopu).[11] Svet je bil osupel. Smith je predstavil nesporni izvenbiblijski dokaz za najbolj zasmehovani dogodek v Bibliji. Premislite. Od poznega 18. stoletja je svet poslušal o tem, da je znanost geologije ovrgla trapasto mnenje, da je nekoč obstajal veliki potop. Javnost je skupaj z učenjaki, pisci, zgodovinarji, učitelji, študenti, pridigarji in klerom zavrgla knjigo Geneze zaradi moči teh ''znanstvenih'' trditev. Nepredstavljivo je bilo, da bi se o tej temi sploh lahko še kaj reklo. In vendar je bilo prav nasprotno – človek, ki je bil verjetno največji učenjak svojega časa, je odkril in prevedel izvenbiblijsko poročilo o potopu, o katerem govori Geneza.[12]

Celotno besedilo Smithovega članka je podano v Cooper (2011), dodatek št. 1. Bralec bo v poročilu opazil vulgarno poganstvo in imena čudnih bogov, vendar pa poročilo vsebuje nekaj vznemirljivih povezav s poročilom o potopu, ki ga daje Geneza. Hitro postane jasno, da obe poročili opisujeta isti dogodek, globalni Noetov potop, vendar pa ima Geneza kvalitete in atribute, ki tako literarno kot zgodovinsko daleč prekašajo babilonsko poročilo. Kljub temu se babilonsko poročilo splača proučiti zaradi številnih stičnih točk s knjigo Geneze. Babilonsko poročilo je v prevodu težavno branje, saj je pompozno in ''olesenelo'', zato ga je morda bolje parafrazirati v prozo. Poglejmo, kako se to obnese, začenši z 82. vrstico zapisa. Sisit, babilonski Noe, pripoveduje v prvi osebi. Potem ko bog Hea naroči Sisitu, da zgradi barko, se Sisit naveže na prihod potopa:

''Šamaš [sončni bog] je naredil poplavo in dejal [mi je], govoreč v noči, ''Storil bom, da bo zelo močno deževalo z nebes. Stopi v notranjost ladje in zapri svoja vrata.'' … Tistega dne, ko [običajno] praznujem njegov praznični dan, sem se bal. Stopil sem v notranjost ladje in zaprl svoja vrata. … Zjutraj je nastopil besneč vihar. Bobnelo je vse do nebes. …'' [vrstica 101]: ''Potop je dosegel nebesa in zemlja je postala opustošena. Pometel je obličje zemlje. Z obličja zemlje je uničil vse življenje. Vihar, ki se je razbesnel nad ljudmi, je segal do nebes. Brat ni videl svojega brata. Nobenemu človeku ni bilo prizaneseno.'' [vrstica 121]: ''Šest dni in noči je minilo in veter in vihar in neurje je preplavilo vse. Na sedmi dan je bil vihar umirjen na svoji poti in neurje, ki je uničevalo kakor potres, je potihnilo. Povzročil je, da so se vode posušile in da sta se vihar in neurje končala. Prenesen sem bil skozi vode. Zlobnež in celotno človeštvo, ki se je obrnilo v greh, njihova trupla so plavala kot lesene naplavine. Odprl sem okno in svetloba se je vlila noter.''

George Smith je v zbirki Britanskega muzeja torej odkril dokument osupljive vrednosti. Toda dokument ni bil popoln. Še več, bil je fragment tablice, ki je pripadala nizu dvanajstih, večina katerih je bila pogrešana. Dejansko je bil enajsti v nizu, tako je pisalo v njegovem kolofonu. Kje so bile torej druge tablice iz niza? Videti je bilo, da niso v Britanskem muzeju, in v Angliji so bili ljudje – nekateri na zelo visokih položajih – ki so hoteli izvedeti.[13]

Na tej točki je Edwin Arnold, urednik britanskega časnika Daily Telegraph, pristopil do Britanskega muzeja in ponudil tedaj ogromno vsoto 1000 gvinej (1050 funtov), da se Smitha pošlje v Ninive, kjer so našli tablico o potopu, da se vidi, ali bo lahko odkril, kje ležijo druge, in jih pripelje. Tako je Smith le mesec dni po svoji predstavitvi članka zapakiral za pot v Irak – in tam našel manjkajoči del tablice o potopu in še veliko več. Smith je odkril veliko povezanih tablic in njihovih fragmentov, celotni niz pa je dobil ime, ki je danes svetovno znano, namreč ep o Gilgamešu. Toda to še ni vse. Smith je odkril še en niz tablic, ki so danes poznane kot babilonski ep o stvarjenju, oz. Enuma Eliš (ime po prvih dveh besedah besedila).

Če se prebere oboje, Genezo in babilonsko poročilo, se vidi izredno superiornost Geneze nad babilonskim besedilom. S še tako divjo domišljijo ni mogoče predlagati, da Geneza svoj obstoj dolguje pogosto nesmiselnemu, občasno obscenemu in stalno poganskemu blebetanju Mezopotamije. Seveda med obema poročiloma obstajajo ujemanja, vendar je za vse značilno, da babilonski miti skušajo zamračiti, popačiti in pokvariti integriteto Geneze. Celotna agenda poganstva je in je vedno bila Boga skriti pred ljudmi, tako kakor je temeljna agenda modernizma pred ljudmi skriti Božjo Besedo.

Ta agenda ni izginila. George Smith je umrl 1876 na svojem tretjem potovanju v Irak. Star je bil le 36 let in na pragu velikih odkritij. Z njegovo smrtjo je nastopila velika tišina glede biblijskih zadev. Od tedaj dalje je javnost izvedela le tisto, kar so novo uveljavljeni učenjaki hoteli, da izve. Po Smithovi smrti so ep o potopu, ki ga je Smith odkril, poimenovali z drugim imenom. Poimenovali so ga Ep o Gilgamešu. Kmalu so ta ep javnosti prikazovali ne kot neodvisno pričo poročila Geneze, marveč kot njegov vir. Z drugimi besedami, poglavja o potopu iz Geneze so prikazali kot zelo prilagojeno verzijo tega zgodnejšega mita. S tem so Biblijo v očeh javnosti popolnoma očrnili in ni ga bilo resnega učitelja, ki bi tvegal svojo kariero s poskusi, da bi kakorkoli obranil Biblijo, ne glede na dokaze.

[1] Gnostiki so začeli izkrivljati Pisma že v prvem stoletju, sledil jim je Marcion v drugem stoletju. Gnostično sprevračanje Biblije je najvidnejše preživelo v Codices Alexandrinus, Sinaiticus in Vaticanus. Videti je, da Marcionovo ni preživelo.

[2] ''Takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal.'' (Iz 55,11)

[3] Polni naslov njegovega dela je Tractatus Theologico – Politicus. Poleg sejanja dvoma o Mojzesovem avtorstvu Pentatevha (ali Tore) je Spinoza trdil, da je bila Tora zgolj ''politična ustava starodavne države Izrael'' in ker država ne obstaja več, ustave ni več mogoče uveljaviti. Z drugimi besedami, trdil je, da prvih pet knjig Biblije ni več veljavnih.

[4] Dokumentarna hipoteza skuša ovreči zlasti knjigo Geneze in trdi, da kaže sestavo iz zgodnejših poganskih mitov in legend. Dejstvo, da tudi po stoletjih ogromnih prizadevanj modernizem ne more dokazati teh trditev, govori o njegovi redundanci. Še vedno mu ne uspeva. Glej knjigo Emila Reicha iz leta 1905 The Failure of the Higher Criticism of the Bible. Reich je svoje akademsko življenje začel kot ''visoki kritik'', a je visoko kritiko zavrgel.

[5] Jean Astruc je po Spinozovem vzoru svoje delo objavil anonimno leta 1753. Njegov naslov bi se v prevodu glasil ''Domneve o izvirnih dokumentih, ki jih je Mojzes očitno uporabil pri sestavljanju knjige Geneze – s pripombami, ki podpirajo ali osvetljujejo te domneve''.

[6] Juliusu Wellhausnu (1844 – 1918) je uspelo v umetnost biblijske kritike dodati številne nemške besede in fraze, kar ji je dalo pravi intelektualni pridih. Toda resnični nivo njegove znanstvene objektivnosti razkriva njegovo refleksno zavračanje, ko je slišal za bistroumno ''hipotezo Mojzesovega zakona kot kasnejšega dodatka k izvirni spiritualni religiji prerokov'' avtorja Karla Grafa. Kot nam pove Wellhausen sam, je to hipotezo sprejel, še preden je slišal karkoli od Grafovega razglabljanja o tej zadevi! Nekaj več o tem pove Encyclopaedia Judaica (2007) v prispevku o Pentatevhu.

[7] Smithovo zanimanje za asiriologijo se je začelo, ko je bil star 14 let. Morda so ga med pridobivanjem vajenstva leta 1854 odpeljali na Crystal Palace Exhibition, kjer je dobil izvod The Nineveh Court avtorja Austena Layarda. Od tedaj dalje je mladi Smith porabil večino svojega denarja za knjige o Asiriji in klinopisu.

[8] Biblija ne omenja tega davka, ki ga je Jehu plačal kralju Asirije, je pa to zapisano na črnem obelisku Šalmaneserja III., na katerem je Jehu prikazan globoko priklonjen pred asirskim kraljem. To je edina podoba kakega izraelskega kralja, ki jo imamo. Datum na obelisku je (po našem štetju) 841 pr. n. št.

[9] The Cuneiform Inscriptions of Western Asia, vols. 3 & 4, 1861-1870, London

[10] The History of Babylonia. 1880. Ed. A. H. Sayce. SPCK. London

[11] 'The Chaldean Account of the Deluge.' Transactions of the Society of Biblical Archaeology, vol 2 [1873], str. 213-234 (glej prvi dodatek v Cooper, B., 2011, The Authenticity of the Book of Genesis).

[12] Babilonsko poročilo ni bilo prvo izvenbiblijsko poročilo o potopu, ki je pritegnilo svetovno pozornost. Učenjaki so se že pred tem zavedali dejstva, da so Grki in Rimljani – do obravnavanega časa pa tudi severnoameriški Indijanci – zapustili poročila, ki so govorila o tej globalni kataklizmi, a ta poročila niso imela tolikšnega učinka kakor Smithovo odkritje. Modernisti si še vedno nadvse prizadevajo, da bi spet vladali temu znanstvenemu področju.

[13] Ko je Smith podajal svoj članek v Družbi biblijske arheologije, je bil med občinstvom tudi William Gladstone, britanski premier. Tam je bil verjetno po navodilu kraljice Viktorije, ki je bila obveščena o tematiki Smithovega članka. Gladstone je bil konservativni kristjan, ki je bil zaskrbljen zaradi nedavnih napadov na Biblijo. Nedolgo pred tem je v kolumni pisem bralcev časnika The Times izmenjal burne odzive s T. H. Huxleyem, Darwinovim samooklicanim ''buldogom''.

Vir: Cooper, B., 2011. The Authenticity of the Book of Genesis, Creation Science Movement

Ustvarjen.si
povzema dela znanstvenikov, ki so zagovorniki Boga Stvarnika, kot ga opisuje Sveto pismo.
© Vse pravice pridržane 2024 - Ustvarjen.si
chevron-rightchevron-up-circle linkedin facebook pinterest youtube rss twitter instagram facebook-blank rss-blank linkedin-blank pinterest youtube twitter instagram