Visoka kritika in Frazerjeva dilema

VISOKA KRITIKA IN FRAZERJEVA DILEMA

Oporekanja zgodovinski točnosti Biblije, še zlasti Geneze, so se pojavila že na začetku krščanstva in so svoj višek doživela v 19. st., v Nemčiji, kjer se je osnovala skupina sistematičnih kritikov Biblije, ki so se samovšečno razglasili za t. i. ”visoke kritike”. Njihove ugotovitve se še danes povzema po vsem svetu, čeprav niti v 140 letih truda še niso našli dokazov, ki bi jih podprli. V svoji nedavni knjigi Cooper (2011) dokazuje, da je Biblija zgodovinsko točna v smislu prerokb, geografije, lingvistike in doktrine.

Dr. Bill Cooper, avtor knjige o zgodovinski verodostojnosti Geneze (The Authenticity of the Book of Genesis), pravi o napadih na Biblijo takole:

V svetu učenosti obstaja čuden pojav. Zadeva to, kar ljudje govorijo o Bibliji zadnjih nekaj stoletij, in je tako konsistenten, nespremenljiv in ga je moč videti delovati pod tako številnimi različnimi okoliščinami in razmerami, da je po svojem delovanju postal zakon. Ne poznam nikakršnih okoliščin, v katerih bi bil ta pojav prisoten, ne da bi deloval, zato sem si dovolil, da sem ta zakon poimenoval in formuliral. Imenujem ga prvi in drugi zakon Frazerjeve dileme [op. prev.: ime po Siru J. Frazerju, ki si je postavil za svoje življenjsko poslanstvo, da bo Biblijo dal v nič].

Prvi zakon Frazerjeve dileme pravi: Kadarkoli se vložijo napori, da bi omalovaževali, odpravili, prepovedali ali v splošnem očrnili in podvomili o Božji Besedi, se čedalje jasneje in vedno znova izkaže, da ti napori propadejo, ne glede na to, kako bistroumni ali odločni so.

Drugi zakon Frazerjeve dileme pravi: Nepremišljenim trditvam, da arheologija ne podpira Biblije, vedno sledijo arheološka odkritja, ki podpirajo Biblijo. (Cooper, 2011, str. 196)

Zelo značilen je primer ljudstva Hititov. Ker jih omenja le Biblija, so modernisti zanje dolgo trdili, da so bili zgolj plod judovske domišljije. Toda leta 1914 je modernist Leonard Wooley z izkopavanji odkril hititsko mesto Carchemish. (V resnici A. H. Sayce priznava, da je to mesto skoraj 40 let pred Wooleyem odkril in identificiral George Smith. Toda Smith je odkrito verjel v Biblijo in mu tega odkritja niso nikdar priznali.) V nasprotju s posmehljivimi izjavami nasprotnikov Biblije se je izkazalo, da je bil imperij Hititov eden največjih v tedanjem času. (Cooper, 2011, str. 204)

Drug značilen primer je odkritje mesta Ninive. To je bila nekoč prestolnica od države sponzoriranega strahovladja, ki je razpolagalo z ogromno vojsko, opremljeno in predano množičnemu uničenju mest, dežel in vsakršnemu pokolu narodov. Ninive so propadle leta 612 pr. n. št. in ime je šlo nenavadno hitro v pozabo (že do leta 401 pr. n. št. je bilo mesto popolnoma prekrito s peskom, pozabljena je bila tako lokacija kakor samo ime mesta). Modernisti so na začetku 19. stoletja posmehljivo trdili, da to mesto ni nikdar obstajalo – dokler Rassam leta 1853 ni odkril palače in knjižnice asirskega kralja Ašurbanipala. (Cooper, 2011, str. 178, 179)

Vir: Cooper, B., 2011. The Authenticity of the Book of Genesis, Creation Science Movement

 BIBLIJA V PRIMERJAVI Z OSTALIMI ZGODOVINSKI VIRI 

Vir preglednice: Kumar, S., 2012. Christianity for Skeptics, str. 118

Iz preglednice je razvidno, da ima Biblija izrazito boljše ”reference”.

Nobenega dokumenta iz starega sveta ni, ki bi pričal s tako odlično zbirko zgodovinskih pričevanj in nudil tak nabor zgodovinskih podatkov, na katerih lahko temeljite razumsko odločitev. Poštenjak ne more odklanjati takega vira. Skepticizem, ki se nanaša na zgodovinska poročila krščanstva,  temelji na nerazumnih osnovah.

Pinnock, C., 1971. Set Forth Your Case, str. 85